Tavčar, Igor (1899–1965)

Tavčar Igor, utemeljitelj in organizator slov. znanstv. interne medicine, v Lj. r. 2. nov. 1899 odvetniku, politiku in pisatelju Ivanu (gl. čl.) in Franji r. Košenini (gl. čl.) ter u. 27. dec. 1965, pokop. v družin. grobnici na Visokem v Poljanski dolini. Po osn. šoli v Lj. (Graben) je 1910–7 obiskoval klas. gimn., tu opravil mat. kot gojenec rezervne topn. ofic. šole v Ebersdorfu na Dunaju, nato bil 1917–8 na fronti v Galiciji, Ukrajini in se iz Odese 1919 vrnil v Lj.; tu štud. 1919–21 medic., 1921 v Pragi, od 1922 v Heidelbergu, kjer je bil 1924 prom. z dis. Über die jüngsten menschlichen Eier pri prof. Ludolfu Krehlu, predhodniku in utemeljitelju klinične patologije. Le-ta je T-ja poslal še v Zürich na hematol. odd. (prof. O. Naegeli), nato se je T. kljub laskavim heidelb. vabilom vrnil v domovino. Po stažu 1925–6 v lj. spl. bolnišnici se je specializiral za int. medic. na Dunaju, hkrati razširil svoje področje na rentgenologijo in endoskopijo 1927–8; l. 1929 bil v Bgdu imenovan za specialista-internista. Služboval je v Lj. 1930–40: na int. odd. spl. bolnišnice kot volonter, honor. asistent; v železn. ambulanti; v Šlajmerjevem domu, 1936 sodeloval v akciji za razširitev lj. bolnice, od 1940 imel tudi zasebno prakso. — Por. je bil z zdravnico pediatrinjo Ančo T.-Konvalinka. — Med 1943–5 se je v NOV posvečal organizaciji zdravstv. službe, medic. fakultete, prirejal tečaje za partizan. zdravnike. Jul. 1945 imenovan za red. prof. in predstojnika novo ustan. interne klinike medic. fak., 1963 upok. Od 1949 redni član SAZU, bil večkrat preds. njenega medic. razr.; 1951–3 rektor Medic. visoke šole, odbornik za izgraditev kliničnega centra, 1963 preds. internist. sekcije Slov. zdravn. društva.

T. je objavil: Klinika krvi. Klinika obtočil. Klinika ledvic in sečnih vodov. 1947; Klinika jeter. Klinika žolčnih vodov in trebušne slinavke. Klinika sklepnih obolenj. 1948 (vse v zbirki Osnove interne medic.); predg. h knjigi B. Volavšek in H. Heferle, Klinična elektrokardiografija. 1948; razpravo Zgod. razvoj medic. stroke (Poslanstvo slov. zdravnika. 1965, 81–91); vrsto strok. in znanstv. člankov s področja endokrinologije (ZstV 1948, 217–9), gastroenterologije (ib. 1937, 255–9, 298–303, 339–44, 382–8), hematologije (Medic. glasnik 1946, 26–7; 1949, 257–9; ZdrV 1938, 249–54; ZstV 1946, 20–9; 1947, 1–8; Paracelsus-Beihefte 1952, Wien), kardiologije (ZstV 1949, 152–4), klinične patologije in patogeneze (ib. 1946, 322–30; 1947, 137–42; 1952, 121–4; 1956, 253–5; 1958, 57–64; Srpski Arhiv 1949, 737–42; Mitt. österr. Sanitätsverwaltung 1954, H. 9), revmatologije (LV 1949, 177–9; Reumatizam 1954/5, 53–4; 1962, 1–6), splošne medicine (Proteus 1956/7, 33–41; ZdrV 1937, 415; 1944/5, št. 4, 25–8; ZstV 1946, 322–30; 1948, 221–3; 1957, 190–1); pisal poročila in ocene (ZstV 1946, 167; 1950, 167).

T. se je aktivno udeležil vseh znanstv. sestankov internistov doma, več kongresov na tujem (1950 Pariz; 1952 Vrba-Clc; 1954 Stockholm); organiziral 1959 v Opatiji I. kongres internistov in III. kongres revmatologov Jsle. — Prejel je 1948 Preš. nagrado za partizansko in družb. udejstvovanje; 1946 red zaslug za narod III. stopnje; 1947 red bratstva in enotnosti II. stopnje; 1949 red dela II. stopnje; 1947 poljski partizanski križ. — Kot prvi akadem. učitelj interne medicine na popolni medic. fak. v Lj. je posvetil vse svoje moči razvoju slov. medicine, posebno razvoju znanstv. medic. misli in vzgoji povojne medic. generacije. — Prim.: evidenčni list za vodilni in strok. kader medic. fak. Lj.; ULj 342; ULj 1969, 437; LSAZU 1948/9, 203–4 (s sliko); 1965, 63–5; LdP 1950, št. 62 (s sliko); Medic. bibliografija FNRJ 1944–53. Bgd 1955; Dela interne klinike v Lj. 1945–59. 1959, 66; ZstV 1959, 313–6 (s sliko); 1966, 57; Delo 1965, št. 352 (s sliko), 354; Medic. razgledi 1965, 317–9; Reumatizam 1966, 87. S. G.