Taufferer, Janez Siegfried Heribert, pl. (1750–1796)

Taufferer Janez Siegfried Heribert, častnik, podjetnik, revolucionar-jakobinec (gl. rod IX/2), r. 23. dec. 1750 v Lj., usmrčen 24. maja 1796 na Dunaju. Bil je drugorojenec od devetero otrok predstojnika kranj. taksnega urada Antona Janeza Nep. Tadeja T-ja (gl. rod VIII/2) in Marije Cecilije Frančiške r. Schram pl. Otterfeld. Osn. in srednje šolanje ni izkazano; domnevati je treba, da ga je sprva učil dom. učitelj in da je zatem obiskoval lj. jezuit. gimn. Izpričano je, da je bil gojenec Theresianuma na Dunaju (1763–8), pri čemer je verjetno posredoval stric p. Inocenc (gl. čl.); zbudil je zaradi odličnega vedenja in učnih uspehov pozornost Jožefa II. Razen razgleda po humanističnih in matem.-naravoslovnih področjih si je pridobil tudi znanje v praktičnih strokah (inženirstvo, navigacija, trgovstvo). L. 1769 je nastopil vojaško službo v Vojni Krajini: do 1772 je bil »privatni kadet« v ogr.-hrv. 53. polku Pálffy, nato podporočnik 1. banskega krajiškega pehot. regimenta, 1773 nadporočnik, od 1774, komaj 24-leten, pa stotnik 1. oz. 2. ban. krajišk. pehot. regimenta v Glini in Kostajnici. To naglo napredovanje kaže na sposobnosti, a tudi na protekcijo. Kot častnik je prišel v majhen konflikt s predpisi menda le dvakrat: enkrat je zamudil voj. vaje, l. 1774 pa, ker se je brez pristanka voj. oblasti poročil. Vzel je Marijo Ano, hčer ritmojstra Jan. Nep. Malatinskega pl. Malatin iz slovaškega Leopoldova (Lipotvár, nitran. županija), madžariziranega protestant. Slovaka, čigar vsaj 5 drugih hčera se je možilo z ogr. oz. hrv. velikaši: grofi Drašković, Nadasdy, Vojkffy-Vojković in Engelhaus. (Prva je bila mati hrv. preroditelja in pesnika Janka Draškovića.) Kot častnik je često menjaval bivališča in dobro spoznal Vojno Krajino, civilno Hrv., Primorje, Ogrsko in Avstrijo ter si tudi prek svaštva pridobil velik krog znancev. Iz njegove voj. kariere vemo, da se je udeležil avstr.-bavar. nasledstvene vojne (1778–9), da je bival tudi na Češ., kjer je imel njeg. regiment garnizijo, bil v lužiški Žitavi (Zittau) in verjetno 1781 celo v cesarjevem spremstvu na sestanku s carico Katarino II. v Rusiji, kjer se je seznanil s knezom G. A. Potjomkinom. Ker je bil zelo živahnega duha, ga vojaška služba ni zadovoljevala; snoval je razne tehnične in gospodarske načrte, slednje v smislu avstr. orientalske politike. Maja 1781 je dobil prek krajiške generalne komande od Jožefa II. dovoljenje, da sme 10 let v krajiških voj. gozdovih sekati hraste za gradnjo ladij in bukve za pridobivanje pepelike. Sept. i. l. mu je bila kvota za posek zvišana od 1000 na 3000 debel v gozdovih okrog Jasenovca, da bi del tega lesa uporabil za gradnjo mostov. Ta privilegium privatum mu je dvor v dec. 1782 razširil še na izvoz lesa Francozom z lastno rečno ladjo po Kolpi, Savi, Donavi in Črnem morju v Carigrad. Zaradi teh poslov se je 1782. in 1783. mudil tudi na Dunaju, kjer se je udeleževal sestankov elitne framasonske lože Zur wahren Eintracht, ki je bila žarišče razsvetljenstva in iluminatstva (njen član je bil mdr. A. T. Linhart, SBL II, 664–72) ter dosegel stopnjo mojstra. Kupil je od Genovežana G. Gianellija fregato Minervo v Steničnjaku, na posestvu svaka Draškovića, a isti Gianelli mu je zgradil v Rečici pri Karlovcu še eno, ki jo je imenoval po omenjeni loži. Za državo je gradil ceste (npr. Gradiška—Jasenovac), mostove, brodove in sodeloval pri regulaciji Save. Da kot vojak ne bi bil vezan, je 1781 zaprosil cesarja za oprostitev od voj. službe in jo dosegel ob priznanju pravice do stotniške plače. Prvo trgovsko potovanje z lastno ladjo v Carigrad 1782 naj bi bila hkrati študijsko potovanje: hotel je preučiti uporabnost ladje, njeno oborožitev, vodne razmere in izdelati navigacijsko karto od Kolpe do Črnega morja. Zato je predlagal, naj se ekspedicije udeležijo strokovnjaki: ladijski konstruktor, hidravlik, geograf, gojenci senjske navtične šole in kadeti wiener-neustadske voj. akademije. Jožef II. je ekspedicijo načelno dovolil, ni pa pristal na izvršitev celotnega načrta zaradi varčevanja. Kljub temu je T. izpopolnil že obstoječo navigacijsko karto nekega G. Lauterja (zdaj v zbirki kart v Vojnem muzeju na Dunaju, sign. B III b 37). Z eno ladjo je prevažal blago na Krim ob Črnem morju. Ker pa ni imel denarja za izvedbo drugih trgov. in tehn. načrtov, je najemal velika posojila v bančnih hišah v Trstu, na Dunaju. Zdi se, da so mu podjetja sprva uspevala, vendar je že l. 1783 zašel v težave, ker ni dobil posojila. L. 1784 mu je eno od ladij s tovorom zaplenil bgd paša v Novi Palanki; z drugo pa je obtičal pri Galacu, ko se mu je uprla posadka, ker ji ni izplačal dogovorjenega zaslužka. Ko se je razvedelo, da T. nima kapitala, so ga konec 1785 upniki pognali v stečaj. Oblast mu je zasegla obe ladji, ju s tovorom vred prodala pod ceno, zasegla tudi plačo in ga celo spravila ob ženino doto. Stečaja niso bili toliko krivi subjektivni (neinformiranost v lesni trgovini, čezmerna podjetnost brez gmotne osnove) kolikor objektivni dejavniki (nestabilen gospod. in polit. položaj na Balkanu, dolga, draga trgov. pot, togost v drž. administraciji). Zaradi stečaja je T. apr. 1787 moral zaprositi za odpust iz armade in se pismeno zavezati, da ne bo kot vojak služil v nobeni tuji armadi; prosil je za višji čin, kakor mu ga je bil 1782 obljubil Potjomkin, če bi šel v rusko vojsko, in za pravico nositi uniformo. Ostavka je bila 14. apr. 1787 sprejeta, odbiti pa drugi T-jevi želji.

Poslej se je T. obupno otepal z gmotnimi težavami. Pred upniki se je 1787 umaknil v Lvov, kjer se je utegnil srečati z rojakoma guvernerjem Jož. bar. Brigidom in univ. bibliotekarjem M. Kuraltom (SBL I, 591–3) ali celó z univ. profesorjema Baltazarjem Hacquetom (ib. 284–7) in z Ign. Martinovićem, poznejšim vodjem ogr. jakobinske zarote. Odtod je zaprosil za ponoven sprejem v armado, predlagal, da bi v zvezi z avstr.-turško vojno (1787–92) organiziral odred prostovoljcev iz 3 kozaških divizij, izdelal načrt za »plavajoče baterije« (s topovi oborožene rečne ladje) in se zavzel, da bi z veletrgovcem Bienenfeldom zalagal rusko vojsko s hrano, toda z ničimer ni uspel. Priključil bi se kot prostovoljec odredu Filipa Vukasovića, da bi pognali Turke iz Črne gore, in pravtako zaman se je hotel vdinjati na kakšni rečni ladji. Konec dec. 1788 ga je Teodor grof Batthiány postavil za oskrbnika na svojem hrv. posestvu v Ozlju. V tem svojstvu se je pogodil z erarjem za dobavo 15.000 stotov sena; dobil je naplačilo, dobave pa ni izvršil v celoti. S spekulacijo se je močno ne samo zadolžil pri erarju, ampak se tudi zameril cesarju, ker med avstro-turško vojno ni mogel oskrbeti armade. Spet so se vrstile mučne tožbe, izterjave in rubežni.

Konec 1789 se je T. umaknil v Benetke in prebil tu pribl. leto dni. Stopil je v zvezo s franc. konzulatom, rus. in špan. poslaništvom. Pri prvem se je globlje seznanil z dogodki v Franciji in se vnel za ideje velike revolucije, s Španci pa se je vnovič spustil v lesno kupčijo: pogodil se je za dobavo ladijskega lesa iz Like in Hrv. Primorja, in to po cenejši poti, iz gornjejadran. pristanišč. Konec 1790 se je vrnil na Dunaj, da bi za to dobil pristanek, a so ga zaradi dolgov pri erarju zaprli. Trimesečnega mučnega policij. zapora se je rešil z gladovno stavko. Po izpustu s pogojem, da bo vsak čas policiji na voljo; je dobil od dvorne pisarne novo dovoljenje za sečnjo lesa, ker je bilo upati, da bo z zaslužkom poravnal državi dolgove. Vendar se Španci niso držali pogodbe, zato tudi to pot ni uspel kakor tudi ne s predlogom vojnemu svetu, da bi izboljšal stražarnice (čardake) ob turški meji. O svojih gospodar. načrtih je pisal zgb škofu Maks. Vrhovcu in mu omenil priporočilo, ki mu ga je bil dal J. F. grof Cobenzl (SBL I, 83, ib. II. 476), ter ga prosil, naj se zanj zavzame na dvoru. Na ovadbo škof. odvetnika S. Briglievića in žene tiskarja Kotscheja, češ da se druži s framasoni, agitira za jakobinstvo in ščuva k neredom zgb in lj. dijake, ga je zgb policija avg. spet zaprla, a ga zaradi pomanjkanja dokazov spustila. Sam se je imel za »žrtev svoje patriotske vneme v korist neke javne zadeve« (gl. pismo imenov. zgb škofu z Dunaja v Zgb z dne 23. jun. 1791).

Z nastopom vlade Franca II. so se razmere v državi tako zaostrile, da je T. začel javno izražati nezadovoljstvo: grajal je »ministrski despotizem«, policijsko samodrštvo in omejevanje svobode, primerjal dunajske zapore s pariško Bastiljo, hvalil revolucijo in se zbližal z dunaj., štaj. in ogrsk. malkontenti in demokrati. Ko sta avstr. in ogr. policija začeli odkrivati »jakobinske zarotnike« in jih zapirati, so iskali tudi T-ja. Poročilo predsedstva vojnega sveta z dne 10. sept. 1794 ga imenuje v eni sapi z jakobinskimi zarotniki Ign. Martinovićem, stotnikom Wasgottwillom Billekom-Billenbergom, učiteljem Heinr. Jellinejem, pisateljem Lajosem Batthányem, pravnikom Jos. Hajnóczyem, huzar. stotnikom Lazskowicsem in z ok. 30. drugimi sumljivimi osebami. Vojska je v Vojni Krajini dobila ukaz, naj prepreči T-ju beg prek Bosne v Carigrad. T. se je nekaj časa skrival pri prijateljih na Ogr. in Hrv. (npr. pri upornih grofih Pejačeviću in Festetiću), odpotoval v Lj., kjer je izterjal pri bratu dediščino po očetu, nato pa sept. 1794 ilegalno prestopil mejo nekje med Gor. in Vidmom, pri čemer mu je pomagala okoliščina, da je bil nekoč oče predstojnik carin. obmejnih straž.

Prišel je drugič v Benetke, se javil pri franc. konzulu, dobil tam povabilo, da se vključi v franc. vojsko, in dokumente za pot prek Livorna v Genovo. Uporabili so ga najprej zaradi znanja 7 jezikov za tolmača, za zveze in za svetovalca glede razmer v avstr. vojski. Nato ga je pariški konvent dodelil voj. komandi v Nizzi; August Robespièrre (Maximilianov brat) ga je imenoval za generalštabnega stotnika in ga dodelil poslaništvu v Genovi ter mu naročil, naj prevede iz ital. v franc. revolucijski načrt za polit. in vojaške akcije v Vojni Krajini in soseščini, ki ga je dobil baje od nekega Tržačana Falginija oz. od nekega Lesovica, dobavitelja živil za franc. pirenejsko armado. Temu načrtu pa je T. dodal svojega: kako zrevolucionirati najprej obrobne avstr. dežele, izzvati nato spremembo reda v središču države in jo osvoboditi »tiranije despotov«. Komiteju za javno blaginjo v Parizu je predlagal, naj mu da na voljo 3 milj. frankov, da bo s propagando in voj. akcijami povzročil odcep Istre, Kranjske, Primor., Dalmac., Voj. Krajine, Banata in Vojvodine od Habsburžanov, in to s sodelovanjem znancev, nezadovoljnih z režimom, med njimi poveljnikov obmejnih utrdb Bribir, Dubica in Novi ter s pomočjo Turkov. Po neprevidnosti pa je dal ta načrt v prepis nekemu avstr. agentu, po katerem je dunaj. dvor prek Florence takoj izvedel za T-jevo bivanje in snovanje. Na načrt ni iz Pariza dobil odgovora. Vtem so si avstr. oblasti na moč prizadevale, da bi T-ja prijele, iščoč ga v Vojni Krajini, Bosni, Turčiji in še v Italiji. Tačas (od sept. 1794 do avg. 1795) je bil krilni adjutant generala La Harba v Savoni in se udeležil nekaj vojnih akcij zoper Avstrijce in Sardince. Dne 28. jul. je pismeno zaprosil generala Fr. Chr. Kellermana, franc. poveljnika za alp. in ital. področje, naj mu dovolijo ustanoviti iz avstr., ogr., hrv. in piemontskih dezerterjev prostovoljski odred (Freikorps) s 600 do 800 možmi, ki bi ga vzdrževali genovski trgovci, nenaklonjeni Avstrijcem in Sardincem. Način vojskovanja naj bi bil partizanski: frontalni in bočni napadi, prekinjanje prometnih zvez, plenjenje voj. skladišč in blagajn, tajen sporazum s Turki in revolucioniranje civ. prebivalstva v zaledju. Iz utrdb Bribir, Novi in Dubica naj bi uporniki dobili orožje, zavzeli Karlovac in Zgb, odtod udarili na Kranjsko, v Trst in na Reko ter zanetili upor v Banatu, Ogrski in Poljski. Dne 30. avg. 1795 je odbor za javno blaginjo dovolil ustanovitev te vojaške farmacije, postavil T-ja za poveljnika in ga povišal v generalštabnega podpolkovnika. T. se je takoj lotil organizacije: v Nici je zbral Hrvate, Ogre, Vlahe idr. ubežnike, odšel s 783 možmi v Genova, jih opremil ter vadil v Monaku. Konec okt. mu je franc. general B. Scherer ukazal, naj udari na utrjeno mesto Voltro in zavzame voj. skladišče. Dne 10. nov. je napadel mesto s kopnega in morja, ker mu je bila na volja fregata. Presenetil je iz hrv. krajišnikov sestavljeno posadko, z zvijačo vdrl v mesto, zaplenil ladje in izpraznil voj. skladišče, mimogrede konfisciral trgovcu Bienenfeldu 250.000 liber, jih poslal franc. poslaniku v Torin, zajel cesar. transport moke ter uplenjeno blago z ujetniki vred poslal s fregato v Genovo. Pred zoro 12. nov. pa so ga presenetili Avstrijci; še je utegnil organizirati umik fregate, poskusil pobegniti na konju, toda zajel ga je korporal 1. ulan. regimenta in ga izročil poveljniku. Le-ta ga je poslal v Savono. Po prvih zaslišanjih so ga prepeljali v Milan, ga zaprli v kastel ter nadaljevali s preiskavo. Novico o aretaciji so brž sporočili na Dunaj, od koder je cesar Franc II. ukazal, naj ga takoj dobro zastraženega pošljejo prek Rovereda na Dunaj. Vtem si je franc. general Scherer prizadeval za ekstradicijo, češ da gre za franc. častnika, medtem ko so ga Avstrijci šteli za svojega dezerterja, izdajalca domovine in vojnega zločinca. Ko pa je franc. vojni departement po padcu Robespièrrove vlade odstopil od Schererjeve zahteve, je bil T. od 14. jan. 1796 zaprt na Dunaju in nato izročen avstr. dvornemu vojn. sodišču. To je po predpreiskavi zbralo obširno gradivo tudi od polic. ministrstva, voj. gener. komand v Karlovcu, Varaždinu in Zgbu ter dež. glavarstva v Lj. Polic. ovadbe so ga dolžile mdr. sodelovanja pri postavitvi drevesa svobode v Zgbu l. 1794 in v Lj., ščuvanja dijakov in požigov na Kranjskem, a vsega tega ni bilo mogoče dokazati. H koncu preiskave, ki jo je vodil sam preds. vojnega sveta grof Wallis, je polic. ministrstvo dobilo posebno cesar. dovoljenje, da ga zaslišijo še polic. organi, da bi izvedeli za so delavce, vendar ni T. izdal nikogar. Vojno sodišče je T-ja na delna priznanja, brez upoštevanja olajševalnih okoliščin obdolžilo: da se je kljub dani obljubi vključil v sovražno vojsko; da je osleparil državo med turško vojno za več ko 1000 gld; da je prizadel državi škodo zaradi dobave lesa Špancem; da je že pred emigracijo delal zoper državo, posebno pa da je dal sovražniku načrt za odcepitev južnih predelov države od Avstr. oz. Ogrske. Po terez. kazenskem zakoniku je torej zagrešil zločin žalitve cesarja in veleizdaje. Sodišče ga je označilo za skrajnega nezadovoljneža in užaljenega samoljuba. Sodba je bila izglasovana 7. maja 1796 s 6 proti 5 glasovom, potrdil jo je še istega dne dvorni vojni svet in se je glasila na najhujšo kazen: usmrtitev na vešalih, kakor dobro leto prej dunajskemu revolucionarju nadporočniku Fr. Hebenstreitu (1748–1795), na izgubo kranjskega deželjanstva in zaplembo imetja. Ko je cesar 12. maja obsodbo potrdil in je 20. i. m. postala pravomočna, je bila kazen v tajnosti izvršena 24. maja 1796. Dan nato je svetnik kranj. dež. glavarstva Jur. Jak. grof Hohenwart sporočil dež. stanovom sodbo in izvršen je bil izbris T-ja iz seznama kranj. deželjanov.

T. je bil po opisu znancev prikupen, lepo rasel, svetlopolt in sinjeok blondin; bil je nadpovprečno inteligenten, razgiban, nemiren, zanesenjaški, a premočrten mož. Za njegovo miselnost je značilno, da je bil prepričan razsvetljenec, framason in demokrat, da je odklanjal plemiške in častniške privilegije, posebno gorak pa je bil konservativnemu absolutist. režimu Franca II. Tako so ga gospodarska stiska, sovraštvo do tiranije, navdušenje za gesla franc. revolucije, načrt za polit. spremembo na jugu države na eni, na drugi strani pa nesrečna naključja in strah franciscejskega režima pred revolucijo upropastili. T-jevo sodelovanje z dun., ogrskimi, hrvaškimi in štaj. radikalnimi demokrati se da le slutiti. Vsekakor pa je bila njeg. voj. akcija v primeri s prizadevanjem majhne skupine ogr. intelektualcev, ki so imeli v načrtu ustanovitev meščan. nacion. države, a je bila njihova dejavnost omejena le na propagando, neprimerno radikalnejša in nevarnejša, ko je iz nezadovoljnih Hrvatov, Ogrov, Vlahov idr. organiziral nekakšno partizansko vojsko, ki naj bi na avstr. jugu zrušila fevdalnoabsolutist. red in osnovala novo južno slovan. državo. Seveda so bile te še motne ideje takrat preuranjene in brez široke organizacije, le z vojaškimi nastopi neuresničljive. — T. je sredi finančnih homatij ovdovel (po 23. jan. 1784), star. sin Hugo (1774–89 je u. kot 15-leten gojenec voj. akademije v Wiener Neustadtu, hči Marija (Nanette) je živela samska kot spletična pri teti Apoloniji grof. Vojkffy v Oroslavju, a sin Vladislav se je v letu očetove smrti kot praporščak Thurnovega regimenta udeležil vojne s Franc. v Zgor. Italiji (Lodi), bil ujet — baje mu je sam Buonaparte ponudil mesto v franc. armadi, a ga je odklonil — se v Milanu lahkomiselno zadolžil, bil zaradi dolgov zaprt na Spielbergu nad Brnom, potem se izgubi za njim sled. — Prim.: Arhivi: v Budimpešti Drž. arhiv (Dnevnik Gianellijeve ladje Minerva); na Dunaju: Allgem. Verwaltungsarchiv (akti grofa Pergena, fasc. 1089–1272); Kriegsarchiv (Hofkriegsrat, akti in protokoli, ok. 700 aktov je škartiranih, od ohranjenih sta važna zlasti polic. depart. poročilo z dne 13. sept. 1794 in 1796–62–710 (C 438) z dne 7. V. 1796); Staatsarchiv (Haus-, Hof- und Staatsarchiv: Kaiser Franz Akten, Vertrauliche Akten); v Lj. (DAS, Gubern. arhiv fasc. 34, št. 622 iz l. 1796); v Parizu (Archives Nationales, AF II 230 (1987), pièce 44, 45, 46, 47); v Zgbu (Drž. arhiv Hrvatske, indeksi varaždinsko-bjelovarske in karlovške gener. komande za 1772–4; arhiv družine Drašković); (R. Podhorsky), Veröffentlichungen aus d. Freiherrn v. Tauffrerischen Archiv im Schlosse Weixelbach. Nr. 1: Die Stammtafel d. Geschlechtes Taufferer (tipkopis); D. Zwitter, D. Hochverräter Freiherr Siegfried von T. Salzburg 1971 (diplom. delo, tipkopis); Wurzbach 43, 137; Dictionaire bibliographique et historique. 1800, 414; M. A. Horvathovich, Nascin lahghyi velikih lagyah, i uz vodu, i niz vodu putovanya … Zgb 1804; Ad. Ascher, Gut und Blut für unsern Kaiser. 1898; V. Deželić, Maksimilian Vrhovac. 1904, 79–102; isti, Das Leben des Bischofs Max Vrhovac. 1905; F. Šišić, Hrvatska povjest. III (1913), 114, 118; G. Sabička, Seyfried Frh. von Taufferer. Ein Lebensbild aus dem 18. Jahrh. Donauland 1919, 27–33; A. E. Brlić, Barun T. i francusko-hrv. legija g. 1795, Narodna starina 1932, 135–8; isti, Osnova i radnja brodivosti u 18. stoljeću, Obzor 1941, št. 11; A. Gaber, Zadnja iz rodu T-jev, SN 1938, št. 17; isti, Kron 1938, 253 sl. (oba članka vsebujeta precej netočnosti); Obzor 1938, 20. febr.; M. Despot, Historiat trgovačkih puteva izmedju Rijeke i zaledja u XVIII. i XIX. stoljeću. Rijeka 1953, 127 (zbornik); V. Bogdanov, Hrv. revolucionarna pjesma iz godine 1797 i učešče Hrv. i Srba u zavjeri Martinovićevih jakobinaca, Starine (46) 1956, 331–448; isti, Jakobinska zavjera Ignj. Martinovića. 1960, 154–62, 176–85; J. Šidak, Jsl istorijski časopis (Bgd) 1960, 84–8; isti, Odjeci franc. revolucije i vladanje Napoleona I. u hrv. zemljama, Napoleonove Ilirske province. 1964, 38 (katalog); Leksikon pisaca Jsle I. (1972), 689 (gl. Drašković Janko); D. Zwitter-Tehovnik, Wirkungen d. Französischen Revolution in Krain. Wien-Salzburg 1975 (disertacija). — O Hugu T-ju: Die Zöglinge d. Wiener-Neustädtischen Militär Akademie. 1870, 200. Gpn.