Taufer, Veno (1933–2023)

Taufer Veno (Venčeslav), pesnik, prevajalec in teatrolog, v Lj. r. 19. febr. 1933 učitelju Venčeslavu (padel v NOB 1943) in uradnici Mariji r. Bizjak, tu živi. Osn. šolo je obiskoval na Dolah pri Litiji 1939–41 in v Gabrovki 1941–3, gimn. v Lj. 1944–52 (z mat.); študiral svet. knjiž. in liter. teorijo na lj. univ., 1960 dipl. z delom Prvi odmevi M. Gorkega v slov. javnosti (obj. SR 1961/2). Zaposlen je bil na RTV Lj., najprej kot radijski napovedovalec, od sept. 1961 kot urednik TV oddaj o gledališču in literaturi, od nov. i.l. je v svob. poklicu; takrat je postal član Društva slov. pisateljev (1965–6 v odboru in v komisiji za stike s tujino). Sept. 1966 do avg. 1969 je bil spiker v jsl sekciji pri Brit. Broadcast Corp. v Londonu, od nov. 1969 dela v kult. redakciji RTV Lj., predvsem kot gledal. kritik. V zvezi s tem je 1970 spet obiskal London (sezona Svetovno gledališče), 1972 Pariz (štipendist franc. vlade in Prešern. sklada), 1973 se udeležil mednar. kongresa na Finskem, pogosto pa obiskuje gledal. festivale v Jsli, predvsem BITEF (Bgd intern. teatarski eksperiment. festival). V l. 1957–8 je urejal liter. del Revije 57, 1960–4 bil član uredn. odbora Perspektiv, 1962/63–4 poslevodeči upravnik eksperimentalnega Odra 57.

Prve pesmi (Pesniki, Balada o sivem zimskem popoldnevu Prvi pomladni dan) je obj. 1956 v reviji Beseda (in še 1957, nekaj jih že pred tem brali na lj. radiu), dalje v časopisju Mlada pota (1957), NRazgl (1957, 1966, 1968, 1975, 1977), NOja (1957–60), Revija 57 (1957–8), Tribuna (1957/8, 1965/6), Gorenjska (1958), VMrb (1958), Perspektive (1960–4), Problemi (1967–8, 1970–2), Objave (1968), Dialogi (1972), Sdb (1972). Prva zbirka Svinčene zvezde. 1958 (samozal.), kaže prvo pesniško šolo deloma s citati iz García Lorce in Majakovskega kot motta; v oblikovnem eksperimentiranju je šel med vrstniki najdlje, osebna doživetja obravnaval z razumsko odtujenostjo. Filozofsko pojmovanje absurda je dozorelo v drugi zbirki Jetnik prostosti. 1963, zlasti v parodističnih grotesknih sonetih, hkrati pa so se tu uveljavila oblikovalna iskanja pod vplivom Th. S. Eliota. Z nasl. pesniškimi zbirkami Vaje in naloge. Mrb 1969; Podatki. ib. 1972 in Pesmarica rabljenih besed. 1975, je stopila oblikovalna plat T-jeve lirike kot nenehnega iskateljstva v ospredje (poudarjena že v naslovih), vsaka sled neposredne izpovedi (tudi razumske) je izginila; približal se je reističnemu pesništvu mlajše generacije, ki mu je bil že dotlej najizrazitejši predhodnik. Izbor iz prvih štirih knjig z zaključno pesmijo Nasproti štrlečim otokom (iz rkp zbirke Tele-mahovi komentarji) je izšel z nasl. Prigode. 1973 (nagrada Prešern. sklada 1974); shrv. prevod te knjige z nasl. Pesmi — Pesme. Bgd 1974 (prev, M. Mitrović, spremna beseda N. Grafenauer) je ob T-jevem predavanju O rabi rabljenih besed (v Društvu za primerj. knjiž. 1975; obj. gl. Pesmarica rabljenih besed, 43 do 65) najbolj avtentična interpretacija njegove lirike.

Tesno povezana z liriko je T-jeva »pesniška igra s prologom« Prometej ali tema v zenici sonca. 1964 (obj. Problemi 1966, knjižno pa v Mrbu 1968; upriz. 1973 v Celju); antične mitol. postave in reminiscence na mit so le okvir poetični drami o sodob. eksistencialnih problemih.

Znaten del T-jeve liter. dejavnosti izpopolnjujejo prevodi. Vzporedno s pesniškimi začetki je že prevajal sod. franc., ruske, maked., srb. in hrv. pesnike, ki jim je kmalu pridružil še dela iz angl. in amer. poezije; pretežna večina jih je ostala raztresena po časopisju in zbornikih (Beseda, NOja, NRazgl, Perspektive, Revija 57, Sod. pota, Tribuna idr.), knjižno so izšla: D. Maksimović, Tražim pomilovanje. 1966; Th. S. Eliot, Pesmi in pesnitve. 1966 (s spremno besedo); isti, Umor v katedrali. Mrb 1967; isti, Iz pesmi, dram in esejev. 1977 (s spremno besedo); Majakovski. 1972 (Lirika zv. 13, skupaj s Fr. Albrehtom in T. Pavčkom); Pound. 1973 (Lirika zv. 16; s spremno besedo); S. Mihalić, Zadnja večerja. 1974; A. B. Šimić, Pesmi. Mrb 1975; Ujević. 1975 (Lirika zv. 30); med prozo, prevajano po naročilu, so knjige: D. Ewen, Življenje Georgea Gershwina. 1962; E. S. Gardner, Jezna žalovavka. 1965; J. Boškovski, Solunski atentatorji. 1966; M. Bulatović, Volk in zvon. 1966; F. Gilot in C. Lake, Življenje s Picassom. 1967. Prevaja tudi drame za gled. (npr. D. Mercer, Th. S. Eliot, G. Steuben, V. Lukić).

Publicistiko je T. začel s film. kritikami za DEn (1953–6, šifre Veno T.; V. T.; Ve-ta, Ve. Ta.), 1954–65 pa poročal o filmih na lj. radiu. Od 1955 se je ukvarjal tudi z lit. (Mlada pota, DEn, Mladina) in gledal. kritiko, jo po 1970 pisal za lj. radio in NRazgl. Iz Londona je 1966–9 pošiljal dopise o angl. kult., posebej gledal. dogajanju v NRazgl, po vrnitvi je svoje poglede na sod. angl. gledališče strnil v knjigi Ob londonskem gledališkem poldnevniku. 1970. Poročila z gledal. potovanj za časnik Delo in dva teatrol. eseja pa je združil v knjigo Odrom ob rob. 1977. Lotil se je tudi zgodov. pregleda lj. eksperimentalnih odrov v 50-ih in 60-ih letih Avantgardna in eksperimentalna gledališča. 1975 (živo gledal. zv. 3.). — Prim.: osebni podatki; SBibl; SGL III, 720; B. Paternu, Problemi 1962/3, 979–88; N. Grafenauer, Sd 1964, 459–65; B. Paternu, Slov. književnost 1945–65. I. 1967, 182–90 (s sliko); J. Koruza, ib. II. 1967, 187–8; Knjiga 1969, 462–4 (s sliko); A. Rebula, Prostor in čas 1969, 518–20; A. Inkret, Problemi 1970, št. 88, Aktualnosti, 13–4; T. Kermauner, Izročilo in razkroj. 1970, 133 sl.; J. Pogačnik, Sd 1972, 194–8 (s sliko); isti, Zssl VIII. Mrb 1972, 251–5 (s sliko); M. Dolgan, Sd 1973, 205–8; isti, ib. 1976, 63–75; N. Grafenauer, JiS 1974/5, 145–55; T. Kermauner, Od igre do telesa. 1976, 109–44; F. Pibernik, Med tradicijo in modernizmom. 1978, 241–65 (s sliko). Kor.