Tartini, Giuseppe (1692–1770)

Tartini Giuseppe, glasbenik in skladatelj, r. 8. apr. 1692 v Piranu kot 4. otrok premožnega nadzornika solin Giovannija Ant. in Caterine r. Zangrandi, u. 26. febr. 1770 v Padovi. Oče se je priselil iz Florence, mati je bila (po nekat. podatkih) slovan. rodu. Osn. izobrazbo si je T. pridobil doma in v kolegiju »dei Padri delle Scuole Pie« v Kopru, bil sprva namenjen duhovniškemu stanu; 1708 je začel študirati pravo na univ. v Padovi, 1710 se skrivno por. z Elizabeto Premazore (hčerjo ali nečakinjo kardinala škofa Cornara) in zato moral Padovo zapustiti. Zatekel se je k minoritom v Assisi, bival še v Anconi in v Benetkah. Apr. 1721 je prišel spet v Padovo in bil imenovan za 1. violinista ter vodjo koncertistov bazilike sv. Antona. L. 1727 ali 1728 je tu osnoval lastno šolo za violin. igro. Od T-jevih potovanj so pomembna tista med 1723–6 v Prago, 1728–30 v Parmo in 1740 v Bergamo.

T. je eden najvidnejših ital. violinistov 18. stol. Kot skladatelj je pomemben predvsem zaradi obsežnega opusa virtuozne violin. glasbe (koncerti, sonate), v katerih je uveljavil tehnične novosti svoje igre na violino, manj pa zaradi morebitne glasb. tehtnosti in kompozicije, ki nadaljuje poznobaročno tradicijo. Na področju glasb. teorije je poleg Francoza J. Ph. Rameauja in Nemca G. A. Sorgeja utemeljeval harmonske osnove glasbenega stavka. Z glasb. življenjem 18. stol. na Slov. praktično nima zveze. Mestni muzej v Piranu hrani zbirko T-jevih rkp. — L. 1896 so mu na T-jevem trgu postavili bronast spomenik, delo benešk. kiparja Antonia da Zotto, na bližnji r. hiši pa je vzidana spomin. plošča. — Prim.: A. Hortis, Archeografo triestino 1884, fasc. 10; G. Benedetti, G. T. Pulj 1893, 1896² (Trst); M. Tamaro in G. Wieselberger, Nel giorno della inaugurazione del monumento a T. in Pirano. Trst 1896; M. Tamaro, Atti e memorie della Società istriana … 1896, 217–54; F. Kuhač, Prosvjeta 1898, št. 1–3; B. Ziliotto, Pagine istriane 1904, 225–36; F. Pasini, ib. 1906, jan/feb.; L. Caico, La cultura musicale, I. 1923; V. Marussi, Le Tre Venezie 1935, feb.; A. Capri, G. T. Milano 1945; Laffont-Bompiani, Dictionaire des oeuvres … zv. II. Pariz 1962, 23; Arena di Pola 1964, št. 28; Enc. della Musica (Ricordi), zv. IV. (1964), 357–8; Die Musik in Gesch. u. Gegenwart, zv. 13. (1966), 130–8 (z izčrpno bibliografijo); P. L. Petrobelli, Le fonti biografiche (= Studi di musica veneta I.), Dunaj 1968 (z izčrpno bibliografijo in kronologijo); Delo 1970, št. 46; LDk 1970, št. 115; Obala 1970, št. 4; PDk 1970, št. 93; L. Frasson, Il Santo (Padova) 1973, 1977 (z bibliografijo); H. Riemann, Musik-Lexikon. 1975, 763–4. — Slika: Porträtsammlung d. Oesterr. Nat. Bibl. (Dunaj). Hfr.

TARTINI Giuseppe, največji it. violinist in komponist 18. stol., r. 8. apr. 1692 v Piranu, u. 26. febr. 1770 v Padovi. Oče Giovanni Antonio se je zaradi trgovine preselil iz Firenc ki postal v Piranu premožen nadzornik solin, mati Caterina Zangrando je bila iz ene najstarejših in najuglednejših piranskih družin. Giuseppe je bil 4. izmed šestih bratov in treh sester ter je preživel otroštvo v očetovi vili v Strunjanu. Prvo izobrazbo, tudi glasbeno, je dobil doma in na Akademiji »Virtuosi« v Piranu, znanje pa je poglobil v kolegiju »dei Padri delle Scuole Pie« v Kopru. Ker je oče želel, da bi postal duhovnik, je T. pobegnil v Padovo in študiral pravo in glasbo. Tu se je 1710 skrivaj poročil z Elizabeto Premazore, ki je bila v službi in po mnenju nekaterih nečakinja kardinala Giorgia Carnara. Ne eni ne drugi domači niso bili zadovoljni s poroko, zato je moral pobegniti iz Padove. Zatekel se je v franč. samostan v Assisiju in se v samoti posvetil glasbi, da se je vedno bolj uveljavljal kot violinski virtuoz in skladatelj, teoretično pa kot raziskovalec akustičnih pojavov. Tedaj je ustvaril Pesem soncu (Cantico del sole), biser it. lirske poezije, in znamenito sonato Vražji trilček (Il Trillo del Diavolo), ki jo je zložil po lastnem zatrjevanju po neki čudežni prikazni v samostanu. Po dveh letih življenja v samostanu se je menda spravil z ženo in kardinalom in živel v Anconi, Benetkah in še kje, študiral in ustvarjal. Apr. 1721 je prišel spet v Padovo kot 1. violinist in vodja koncertov bazilike sv. Antona, koncerte pa je prirejal tudi po drugih mestih, prav tako je navezal stike s tedanjimi vodilnimi glasbeniki. Med 1723–26 je bil v Pragi, 1728–30 v Parmi, 1740 v Bergamu, 1727 je ustanovil v Padovi lastno šolo za violinsko igranje, iz nje so izšli pomembni violinisti. - T. ni bil samo velik violinist, ampak tudi utemeljitelj novega sistema harmonije, ki sloni na fiz. in matem. načelih, na »tretjem glasu«. Ustvaril je 131 koncertov in vsaj 174 sonat. - 1896 so mu na Tartinijevem trgu v Piranu postavili bronast spomenik, delo beneškega kiparja Antonia da Zotto, na bližnji roj. hiši pa je vzidana spominska plošča. T-jevo roj. hišo so obnovili in je zdaj kult. središče it. narodnostne skupnosti v Istri.

Prim.: SBL IV, 10–11 in tam navedena liter.; A. Capri, G. T., Garzanti, Milano 1945 z bogato bibliograf.; P. L. Petrobelli, Le fonti biografiche (= Studi di musica veneta I.), Dunaj 1968 z izčrpno bibliogr. in kronologijo; L. M. Škerjanc, Glasb. slovarček, Lj. 1962, 153. - Veliko T-jevih del in spisov o T. je v Osred. knjiž. S. Vilharja v Kopru in v knjiž. v Piranu.

AP