Švabić, Stevan (1865–1935)

Švabić Stevan, častnik, r. 1. nov. 1865 kmetom v Božurniji pri Topoli (Srbija), u. 21. jan. 1935 v Bgdu. Niž. gimn. in kmet. šolo je obiskoval v Kraljevu. Vstopil je v srb. vojsko, končal podčastniško šolo (1885) in se udeležil srb.-bolg. vojne. L. 1892 je napredoval v konjeniškega častnika, služil pri raznih poveljstvih in 1912 napredoval v podpolkovnika v štabu 1. armije. L. 1913 je bil v balkan. vojni poveljnik pčinjskega odseka, adjutant kralja Petra I. in prestolonasledn. Aleksandra. V 1. svet. vojni je bil med umikom ob Moravi ranjen, ujet in odgnan v ujetništvo na Salzburško. Po razpadu Avstro-Ogrske je bival dober mesec v Lj. (6. nov.-srede dec. 1918), bil odpoklican v Bgd, kjer je napredoval v polkovnika in po 53 letih. voj. službe dočakal upokojitev. – Ob razsulu avstroogr. vojske na italijan. bojišču konec okt. 1918 se je Lj. znašla v dvojni nevarnosti: s fronte vračajoča se soldateska bi utegnila v mestu povzročiti nerede, za njo pritiskajoča italijan. vojska pa ga z njegovim zaledjem vred okupirati. Ko se je Š. z ok. 350 častniki in ok. 300 vojaki vozil s Salzburškega proti domu, so ga zaustavili na lj. železniški postaji in ga prosili za pomoč. Stavil se je na voljo Narod. vladi Sje in Nar. vjeću SHS v Zgbu. Poverjeništvo le-tega in načelnik srb. generalnega štaba sta ga postavila za provizornega višjega poveljnika srb. vojske v Lj., nastopajoče v imenu antante. S srb. častniki in vojaki, ki so dotlej bili avstr. vojni ujetniki, je uredil na stroške Narodne vlade Sje 26. pešpolk, tj. ok. 2000 mož močno vojsko: 2 pehotna bataljona, konj. eskadron, 2 bateriji in strojnično četo. Z njo je vzdrževal mir in red v Lj. in z delavci močneje poseljenimi kraji (Hrastnik, Trbovlje, Zagorje, Kranj, Jesenice), razoroževal razhajajoče se avstro-ogrske vojaške formacije, hkrati pa izvêdel energično akcijo, s katero je zaustavil že do Vrhnike prodrlo ital. vojsko, ker protesti in diplomatski koraki niso nič zalegli. Dne 9. nov. je razporedil četo na črti Verd–Raskovec–Pekel–Zaplana, 14. (po nekaterih virih 15.) nov. pa poslal ital. poveljniku v Logatec parlamentarca z ultimativno noto, češ, naj se ital. vojska takoj umakne – da ne bi prišlo do oboroženega spopada – do razvodja med Savo in Sočo, dokler se jsl in ital. vlada ne sporazumeta glede razmejitve. Nato se je v Verdu še sam sestal z ital. poveljstvom in dosegel, da je okupacijska vojska v nekaj dneh spraznila Vrhniko. Odločni Š-ev ukrep je pri Italijanih izzval presenečenje: mislili so, da je srb. vojska tako hitro dosegla Sjo. Ta Š-ev nastop zoper Italijo je bil glavni pozitivni prispevek srb. vojske v Sji v prevratnih mesecih 1918. – Za svoja dejanja je bil 4. febr. 1931 izvoljen za častnega meščana Lj.; doživljaje iz l. 1918 v Sji je popisal 1928 v Politiki (Bgd). – Prim.: J 1935, št. 18; Kron 1934, 71, 337; 1935, 88–9 (s sliko); S 1918, št. 263; 1935, št. 18, 19 (s sliko); SN 1918, št. 269, 271–3, 276; 1935, 17 (s sliko); Spominski zbornik Sje 61; L. Udè, ZČ 1960, 296; isti, Jeseniški zbornik Jeklo in ljudje II, 134–5. Gpn.