Švab, Gašper (1797–1866)

Švab (Shvab) Gašper, rigoristični verskovzgojni pisec, r. 2. jan. 1797 v Bohinjski Bistrici kmetu Janezu in Neži r. Preželj, u. 6. jan. 1866 v Dobu pri Domžalah. Končal je v Lj. 1817 kot najboljši lat. šole, študiral 1818–21 bogosl. (prof. Jurij in Jakob Zupan, Matevž Ravnikar; Jurij Dolinar, SBL I, 142; posebni Š-ov pokrovitelj Fr. Metelko), se tedaj opredelil za janzenizem in preroditelj. smer, med kolegi se navezal zlasti na Andr. Gollmayerja, ki ga je kot gor. nadškof pozneje tudi gmotno podpiral. V 1. letn. je bil sošolec M. Čopu, z njim imel enake odl. ocene in ohranil stalno prijateljstvo. Š. je bil ord. 1820 (starši že umrli). Kaplanoval je od 1821 v Preserju eno leto, na Brezovici pri Lj. tri leta, v Stari Loki dve leti, 1827 z novim letom prevzel kuratni beneficij v Idriji, 1828 vikariat (lokalna kaplanija) v Hotedršici, od koder je štiri mesece upravljal tudi Godovič, od 1834 pa do smrti kapiteljsko župnijo Dob, ker se je 1847 zaman potegoval za dekan. mesto v Ribnici in je kljub zelo pohvalnemu priporočilu škofa Wolfa vlada dala prednost Ign. Holzapflu (SBL I, 337–8). L. 1848 je neki objestnež slepo streljal Š-u pod noge, da si le-ta po živčnem pretresu ni več opomogel, pozneje ohromel na desni strani in zadnja leta oslepel. L. 1863 je poleg kaplanov dobil še duhovn. pomočnika.

Š. je izdal: Katoljški nauk od zakramentov svete pokore in presv. rešniga telesa. Lj. 1826, 8º, 154 str.; Gosp. Krištofa Schmida … Zgodbe Svetiga pisma za mlade ljudi. Lj. 1830, 8º, 190 str., 1846²; Nauk katoljške cerkve od opravičenja grešnika. Lj. 1832, 8º, 254 str., kjer se Š. zadnjič drži Fr. Ph. Mésenguya; Pogled v’ večnost, ali Premišljevanje štirih poslednjih reči človekovih. Lj. 1833, 8º, 570 + 2 str.; Pridige za vse nedelje in praznike celiga leta. Lj. 1835, 8º, I, 450 + 6 str.; II, 469 + 7 str. – L. 1846 ordinariatu v odobritev predloženi, neohranjeni, obsežni rkp. Presv. rešnje telo je bil Š-u na zahtevo, a brez odgovora vrnjen 11. jul. 1848. – Š. sodi med najvidnejše verske pisce v duhu slov. rigorist. janzenizma do ok. 1840. Za snovanje lastnih spisov ga je verjetno pridobil prepričani janzenist, starološki dekan Jernej Božič. Š. je kot pripravo na katehezo največ pisal 1826–35, uporabljal obilno lit., naslanjajoč se najprej (1826, 1832) tesno na dela Fr. Phil. Mésenguya (1677–763), a njegove 1755 in 1761 obsojene zmotne nauke skušal omiliti. Pozneje se je opiral na bolj neoporečne avtorje (K. Schmidt, einsiedelnski opat Konrad Tanner); učil ni več zmot, snov je samostojneje oblikoval, ostal pa neomajen rigorist. Zaradi bolehnosti in nezanimanja za preživele rigorist. metode je 1848 nehal pisati. Njegovi spisi z lepimi nauki »v hvalevredni slovenščini« (Metelko, gl. Marn XXIII, 47) kažejo »prožen, bogat, lahko umljiv jezik« (L. Kordesch, IB 1846, 159). Bistroumni, čezmerno darežljivi, dolžnostim in prijateljem zvesti, olikani Š. je bil v bolezni zgledno potrpežljiv in u. malone v uboštvu. – Prim.: Kidrič, Zgod. 620; Marn XXIII, 47; XXIV, 28; Simonič 512; Šaf. I, 120, 129; redovalnice lj. bogosl. učilišča 1818–21; Iv. Vrhovnik, IMK 1905, 157–62 (biograf. podatki); Fr. Ušeničnik, BV 1923, 1–49 (teol. ocena Š-ovih nazorov); V. Steska, Č 1931–2, 25. Mkč.