Šuler, Kristina (1866–1959)

Šuler (Schuller) Kristina, pesnica, r. 17. jul. 1866 v Kropi Benjaminu p. d. »Šmeli«, v drugi največji fužinarski hiši, déležniku Spodnje fužine, lastniku dveh fužinic (cajnarice in sekirarice) ter vigenjcev, in Hedviki r. Potočnik (iz najpremožnejše kroparske hiše p. d. »pri Johanu«), u. 25. dec. 1959 v Lj. Po osn. šoli v Kropi je 8 let obiskovala samostan. šolo v Škofji Loki, nato učiteljišče v Lj. (mat. 1889). Učiteljevala je 1889–99 V Boh. Bistrici, 1899–901 v Šmartnem pod Šmarno goro, 1901–24 na Stari gori (Sv. Duh) v Slov. goricah, 1929 se je preselila v Lj.

S štirinajstimi leti je začela pisati nem. pesmi, pač pod vplivom nem. šole v Šk. Loki, saj je z materjo (u. 1874) govorila slov., oče je vodil sejni zapisnik Spodnje fužine v slov. jeziku, star. bratje pa so iz šol prinašali slov. nar. zavest in slov. knjige. Na učiteljišču z 1 samo uro slovenšč. na teden si je z lastno prizadevnostjo in branjem pridobila tolikšno znanje knjižn. jezika, da je začela pesniti v slovenšč. in da je pozneje šol. nadzornik Fr. Levec (SBL I, 640–5) njo in Vido Jerajevo (ib., 404) štel za edini učiteljici v svojem okraju, ki govorita pravilno slov.

V Boh. Bistrici je kljub družin. težavam (skrb za obubožanega, oslepelega očeta, sestro in brata) ob spodbudni slovstveni družbi Fr. Sal. Finžgarja (ib., 178–80), A. Medveda (ib. II, 79–84), V. Jerajeve živela najsrečnejše, najplodovitejše, najbolj obetajoče obdobje življenja. Tu za zmeraj zraste z naravo in ljudstvom ter začne pošiljati pesmi v svet: poleg nežnih liričnih podob iz narave in izpovedi prekipevajoče življenj. radosti, zmagoslavja in obupa pričakujoče ljubezni tudi na pol epske prikaze nesrečnih človeških usod in družb. nasprotij (DS 1896, 1897; LZ 1897; PV 1897; Ska 1897–901; S 1897; v PV s polnim imenom, v LZ 1897 in 1903, 84 psevd. Gorska, sicer povsod do konca druge svet. vojske samo Kristina). Njen »vodnik in učenik« A. Medved, pesniški svetovalec Ske, je tedaj sodil, da utegne postati »največja slov. pesnikinja« (urednici Ske Marici Nadliškovi 1898), a Dm (1899, št. 19) se je grdo obregnil ob njene, za tiste čase pač nekoliko drzne ljubezenske pesmi. – L. 1901 Š-jeva izgubi očeta in rodi neporočena hčer Kristo ter zato odide na manj ozkosrčno in tedaj manj klerikalno Štaj., kjer še globlje zaživi z naravo in kmečkimi ljudmi, postane svetovalka odraslim, zlasti materam, in nekakšno kulturno središče okoliškega učiteljstva in drugih, posebno mladih izobražencev. Od tod pošilja pesmi v SGp 1902, DS 1903, Sn 1903–4 do 1905–6, LZ 1903–9, 1915, DP 1905–12, Slov. gospodinjo 1905, 1906, Glas naroda 1915. Med trpkimi spomini in spoznanji, zlasti ob bridkem pesniškem slovesu od umrlega otrokovega očeta (LZ 1904), se še zmeraj iskrijo prešerna, življenja željna čustva, vse do vojske, ko je bolečina slovenskega kmečkega človeka – vojaka in njegovih svojcev – njena najbridkejša bolečina. A te pesmi so ostale povečini v rkp. – Po 1. svetovni vojski jo srečamo najprej 1919 v Jsl ženi Zofke Kvedrove (SBL I, 127–8) in 1921 v njenem Almanahu jsl žena, potem v ŽS (1925, 1926, 1928–32, 1936, 1938), v Novem čovjeku (1927, 1928), a med obema vojskama se-Š-jevi svet vse bolj odmika, postaja tuj, mrzlo in samotno je okrog nje; zdi se, da je življenje končano in pesem izpeta. Tedaj pa se prav pri njej jul. 1941 sestanejo predstavnice v slov. sekciji Jsl ženske zveze včlanjenih ženskih društev s predstavnikom OF B. Kidričem. Začne se novo življenje – delo za OF in z njim nova pesem: bridka in obtožujoča, vendar pogumna, polna svetlega, neomajnega zaupanja; pesem o bojujočem se in zmagujočem narodu, o trpečem, izgnanem, mučenem, na smrt obsojanem, v boju umirajočem, a nikdar premaganem človeku, o hčerki izgnanki in hčerki partizanki. Tudi te pesmi so ostale skoraj vse v rkp., ena pa – V pričakovanju – je izšla v slavnostni št. SPor na dan osvoboditve (9. V. 1945). – Š-jeva je do zadnjega ostala bistra in ustvarjalna – (ciklus pesmi iz 1953 v NŽ 1956) – kljub najbridkejši bolečini (hči je bila zaradi informbiroja nekaj let zaprta in u. pol leta pred materjo). – Priobčila je tudi nekaj stvarc v prozi (Ska 1898, 1899; Zk 1900; DP 1907, 1913), nekaj otroških pesmi (Zk 1900, 1902; NR 1932) in spomine na Marico Nadliškovo (SBL II, 26; ŽS 1940). Pesniške zbirke ni izdala nikoli in je zato manj znana, kakor bi zaslužila. Pred prvo vojsko ji je zbirko pripravljal Ivan Lah (ib. I, 604–6), a ko so ga ob začetku vojske zaprli, so z njegovimi papirji zaplenili tudi njene pesmi. – Spomin. plošči na r. hiši v Kropi 1961; na osn. šoli na Stari gori 1966. – Prim.: osebni podatki; podatki Jož. Gašperšiča, Kropa; SŽ 1926, 91–2; Erna Muser, LdP 1945, št. 171 (s sliko); Pavel Flere, NŽ 1954, 10–1 (s sliko); LdP 1956, št. 166 (s sliko); E. Muser, NŽ 1956, 171–3 (s sliko portreta, delo Mare Kraljeve, 1938); ista, Delo 1960, št. 11 (s sliko); 1961, št. 272; Kol Slov. Kor. 1960, 128; M. Boršnik, NRazgl 1960, št. 1 (s sliko in nekaj pesmimi); E. Muser, NŽ 1960, 15 (s sliko). Msr.