Šubic, Simon (1830–1903)

Šubic Simon, fizik, r. 28. okt. 1830 v Brodeh (Poljan. dolina) kočarju Lovrencu in Mariji r. Oblak, u. 27. jul. 1903 v Gradcu. Po pastirovanju v r. kraju je obiskoval 1842–4 osn. šolo v Škofji Loki, gimn. 1844–50 (I.–VI. razr.) v Celju in 1850–2 (VII.–VIII. razr.) v Lj. študiral je od 1852 mat. in fiziko na filoz. fak. na Dunaju in kljub šibkemu zdravju dipl. 1856. Ker na Slov. ni bilo mesta, je bil od 1856 suplent na nem. gimn. v Budi (Madž.), od 1857 prof. fizike na višji realki v Pešti do izgona poleti 1861 z drugimi »nem. civilizatorji«; i. l. je bil soustanovitelj in prof. mest. realke v okr. Rossau na Dunaju, zbolel za jetiko, 1864 se preselil v Gradec. Tu je bil prof. za algebro, fiziko in elementarno mehaniko na Trg. in obrtni akad., se 1866 habilitiral na univ., bil do 1869 priv. docent, od 1869 izr. prof. teoret. fizike (zim. sem.: mehan. teorija toplote; poletni sem.: osnove meteorologije), brez plače (samo kolegnina) do upok. 1903. Ponujene stolice za fiziko na novo ustanovljeni (1874) zgb univ. (pod vplivom Fr. Erjavca) ni sprejel, bil pa z J. Bleiweisom od 1867 med prvimi dopisnimi člani JAZU.

Š. je objavil znanstv. razprave, zlasti o mehan. teoriji toplote prvenstveno v S. B. A. W. in Poggendorfovih Analih; prve in do 1942 edine fizikalne razprave v slov. pri JAZU, dokler niso zahtevali hrv. prevoda mdr.: Kaj so hudourniki (Rad 1869, 159–79 in sep.); Svet in duh človeški (ib. 1871, 18–44, sep.); Mehanična teorija o toploti, 2 dela (ib. 1872, 12–61; 1873, 150–266 + 27 podob); Dinamična teorija o plinih (ib. 1874, 144 str.); po prvem članku Natora in človek (SG 1858, 12–3, 52–3) še vrsto poljudnoznanstv. razprav v Zori, Kresu, MD, SM, mdr.: Telegrafija. Zgodovina in današnji njen stan (LMS 1875, 1–57; ponat. 1875); Temelji vremenoslovja (ZMS 1900, 54–72), podajajoč osnove za slov. meteorološko terminologijo, domače izraze in reke o vremenu; Titansko napadanje Olimpa, 106 napisanih pol (NUK; gl. tudi Sn [Francè Slokan], LDk 1953, št. 125), zanj nabiral gradivo čez 30 let: široko razvite, že v Telegrafiji nakazane misli o »vprašanjih večnih resnic«, kako si jih je človek zastavljal, nanje odgovarjal od svitanja člov. kulture do zač. 20. st.; nekaka Platonova Politeja (Vik. Bežek), vendar preobširna, premalo zainteresiranih bralcev, da bi jo mogel objaviti LZ; Skrivnostne prikazni na človeku ali strahovi in duhovi, 26 pol uredništvu LZ izročenih, a izgubljenih, o zamaknjenosti, prerokih, somnabolizmu, hipnotizmu, spiritizmu. – Sam je najbolj cenil svoje članke v DS, mdr.: Zmagovita moč duha nad telesom (1896, 58, 92, 120); Žive fotografije (1898, 18); Pridelovanje električnega toka iz premoga (ib., 93); Čutilo za ohranitev ravnotežja (1900, 663); Zemlja in zvezda Mart (ib., 730, 765); Na skrajnih mejah vročine in mraza (1901, 495, 559, 627) in v LZ: Občni potopi starih in novih dnij (1888, 458–67); Nekaj svete starine na nebu in zemlji (1890, 79–84, 139–45); Ogenj sv. Elma (1891, 467–72; gl. dopolnilo Andrej Fekonja, ib., 639); Kriva vera o usodnih dneh (1892, 155–8); Nebeški in pozemeljski ogenj (ib., 208 sl.); Pogubni malik sveta (1893, 13 sl.), filoz. in socialna razprava; Svet, ki se je pogubil (1894, 675–9); Kameneni dež (1896, 242 sl.); O zrakoplovstvu (1900, 20, 89). –

Š. je zaslovel tudi kot pisec obsežnega učbenika Lehrbuch d. Physik f. Ober-Gymnasien u. Ober-Realschulen. Buda-Pest 1860, 700 str. (po 100 str. za: kemijo, astronomijo, meteorologijo), 1866², 1874³; uporabljali so ga mdr. tudi na gimn. v Nov. mestu, visokošolci, farmacevti, medicinci, filozofi s stran. predmetom fiziko; slovel je »še danes (1903) kot izborno pisana učna knjiga« (LZ 1903, 745); učbenikov za nižje razr. sred. šol Lehrbuch d. Physik f. d. unteren Classen d. Gymnasien u. Realschulen; Physik f. Unter-Realschulen, oboje Budimpešta. – Ljubeznivi, zgovorni Š. brez lastnih potreb, je kupil sorodnikom razsežno kmetijo (Zminec pri Škofji Loki), tudi v tujini ostal zvest rodni zemlji. Z ustanovnim pismom (Gradec, 25. nov. 1881) je določil obresti od 4000 gld kot dij. podporo. »Spadal (je) med veleume na znanstv. polju in ime njegovo je znano daleč črez skromne meje naše domovine« (LZ 1903, 744). – Prim.: r. matice; Glaser IV, 218–9; Krones 190, 200, 566–7, 597; Moder 266, 333, 353; NZT 199–201 (s sliko); DS 1903, 571 (s sliko); 1904, 122; LZ 1903, 744–8 (z avtobiogr.); Sn 1903, 330 (s sliko); Zk 1903, 262 (s sliko); Proteus 1939–40, 143–8; 1953, 265–8; SM 1864–1964. Lj. 1964, 216, 218, 284–5, 293–5, 301–2 (s sliko), 305, 389. Črm.