Šubic, Alojzij (1865–1905)

Šubic Alojzij (Lojze), slikar, r. 18. jun. 1865 v Poljanah nad Škofjo Loko slikarju in podobarju Štefanu (gl. čl.) in Ani r. Kisovic, u. za kapjo v noči 15.-16. jul. 1905 v New Yorku. Po osn. šoli v r. kraju je obiskoval normalko v Škofji Loki, se v 3. razr. vrnil k očetu učit se podobarstva in slikarstva; na pobudo brata Jurija (gl. čl.) je v Lj. dovršil I.–II. razr. gimn. 1879–81, po očetovi smrti 1884 pomagal v delavnici brata Valentina (gl. čl.). L. 1885 se je učil 5 mesecev pri slikarju Mat. Bradašku (SBL I, 56) v Kranju, 1887 pri bratu Janezu ml. (gl. čl.) v Kaiserslauternu, mu 3 mesece pomagal urediti mednar. obrtno razstavo v Münchnu (odd. Renske Palacije). Z njegovo in s podporo ravnateljstva umetnoobrtnega muzeja, kjer je Š. postal asistent, je od zime študiral tu na AUU (risanje: prof. N. Gysis), se mnogo družil z A. Ažbetom (SBL I, 20–1), a ni bil nikdar njegov učenec. Po 7. sem. je 1891 presedlal na Umetnoobrtno šolo avstrij. muzeja na Dunaju (portretno slikarstvo: prof. K. Karger; ornamentalno risanje: prof. K. Hrachowina; lesna obrt: prof. J. Bayer), jo končal 1895. Od sept. 1896 je bil suplent v Lj. na realki, hkrati na Višji dekl. šoli, po nekaj mesecih se zaradi usposoblj. izpita s podporo dež. odbora vrnil na Dunaj. Od avg. 1898 do jan. 1900 je učil risanje na Umetnoobrtni šoli (TSŠ) v Lj., nato opustil službo in si v Celju uredil atelje. L. 1905 je odšel v ZDA, kjer je po 3 mesecih u.

Že v Lj. se je Š. bavil z restavriranjem. Obnovil je: fresko slikarije, c. sv. Lucije, Skaručna 1897 (zanje dobil posebno priznanje 1897 od Centr. komisije za ohranjanje spomenikov na Dunaju; sodelavec je bil M. Sternen, gl. čl.); glavno kupolo, c. Dobrova pri Lj.; stensko oltarno sliko (delo J. Wolfa), c. sv. Jakoba, Lj. Druga dela: 1890: v Münchnu kopije več Rubensovih slik; sv. Volbenk, p. c. sv. Volbenka nad Poljanami; Portret žene v profilu (NarG); 1891: sv. Volbenk, p. c. Log pri Poljanah; Mulatka, olje, pl. (NarG); 1892: po fotografiji večkraten portret nadškofa J. J. Strossmayerja; portreti prijateljev z Dunaja; Megušar, Pavšek; 1893: sv. Andrej, p. c. Bukov vrh v Poljan. dolini; 1895: portret dr. Hočevarja z ženo; več diplom za GM; 1896: portret J. Vencajza, kaplana A. Hribarja (Loški muzej, Škofja Loka); 1897: sv. Lucija, Skaručna. V Celju je mnogo portretiral, slikal cerkv. slike, izdeloval razne diplome, se sploh poprijel umetnoobrtn. dela; 1901: Poprsje svetnice, olje; ornamentalna slikarija (oboje: kapucin. samostan, Celje); Wittenbachi, velika rodbinska slika (grad Podgrad pri Vranskem, zdaj v Umetn. gal., Mrb); 1904: Angeli časte sv. R. T., ž. c. Železniki. – Š-evo slikarstvo je izrazito akademsko risarsko usmerjeno, v njem odseva predvsem želja po obvladanju šol. zakonitosti v risbi (obrisu), plastično svetlobni modelaciji in barvi ter po preprostem zunanje podobnostnem realizmu v portretu. Nekaj portretnih skic in študij hranita NM in NarG. – Prim.: r. matice (ŠkALj ); izv. gimn. in realke v Lj.; ELU IV, 382; SN 1897, št. 88–9; LZg 1899, št. 99; SGp 1901, št. 30; LZ 1903, 63; 1905, 576; 1931, 250–9, passim; Sn 1904–5, 319; DS 1905, 571; Marolt, Dekanija Celje. 1931, 107. Ujč.