Šturm, Franc (1881–1944)

Šturm Franc (do 1941 Sturm), romanist, kritik in prevajalec, r. 28. jan. 1881 v Dolnji Košani železn. delavcu, malemu posestniku Jerneju in Mariji r. Švigelj, u. neznano kje 31. marca 1944. Obiskoval je v Lj. 1894–8 drž. nižjo, 1898–902 (mat. 1902) višjo gimn., študiral romanistiko (Meyer-Lübke) in germanistiko na Dunaju, vmes odslužil vojaščino 1904–5, opravil na Dunaju doktorat 1907, prof. uspos. izpit 1909. Služboval je na drž. realki na Dunaju V. od 1908 kot suplent, v Lj. od 1910 kot pravi učitelj, od 1912 kot profesor. Bil je 1914–6 v vojski v Galiciji, 1916–20 v rus. ujetništvu (Sibirija), potem se vrnil na prejšnje mesto. L. 1928 je postal docent za roman. filologijo na lj. fak., 1933 izr., 1940 red. prof.; 1935–41 je bil stalni član izpitne komisije za srednješol. prof. izpite v Lj., 1941–2 dekan filoz. fak.; ob izbruhu 2. svet. vojne soustanovitelj OF in glavni njen organizator na univ., član prvega IOOF, 1942 član KPJ. V noči med 11. in 12. marcem 1944 sta ga neznana okupatorjeva sodelavca odvedla brez sledu, datum smrti je določilo sodišče 1947.

Filologa Š-a so predvsem zanimali slov. stiki s sosednimi Romani, zlasti Furlani, nadaljeval in dopolnil je delo K. Štreklja. S tega področja je objavil: Romanische Elemente in den slowenischen Mundarten von Innerkrain (disert., Izv. lj. realke 1913–4, 1–13); Refleksi roman. palataliziranih konzonantov v slov. izposojenkah (ČJKZ, 1927, 45–85; italij. prevod Riflessi sloveni di consonanti palatali neolatine, furlan. revija Ce fastu, VIII, N. 9–10 ss.); Romanska lenizacija medvokaličnih konzonantov in njen pomen za presojo roman. elementa v slovenščini (ČJKZ 1928, 21–46); Vulg.-lat. »fruga«; Friaul. èche (jèche, jècle) und Verwandtes (oboje v Zft f. romanische Philologie LI, 114–9; LII, 79–99). S. je natančneje določil starost nekat. glasovnih sprememb v furlanščini in osvetlil nekat. pomembne glasovne spremembe v vulgarni lat. na našem ozemlju. – Francoska vadnica I–IV (1921–4 in večkrat), metodično lepo zasnovana, zelo dobrodošla po 1. svet. vojni (franc. glavni tuji jezik v sred. šolah!); Grammaire française à l’usage des classes supérieures des écoles secondaires. 1929, delno s slov. in srbohrv. prevodom franc. besedila. – Nedovršen je ostal široko zasnovani franc.-slov. slovar (izšlo 7 snop., do »criailleur«, 644 str.; rkp. do »P«), – Ocenil je v LZ: Friderik Juvančič, Učna knjiga franc. jezika za sred. in njim sorodne šole. Drugi del. Lj. 1911 (1911, 558–9); dr. Josip Valjavec, Italijansko-slovenski slovar. Lj. 1914 (1914, 52) ter leposlovne prevode: Aleksander Dumas star., Vitez iz Rdeče hiše. Roman iz časov franc. revolucije. Prevedel Ferdo Perhavec. Trst 1912 (1913, 111); Alphonse Daudet, Sapho. Prev. O. Župančič. Lj. 1912 (1913, 47–8); Charles de Coster-Anton Debeljak, Ulenspiegel in Lam Dobrin. Lj. 1923 (1923, 452–3); Walter Scott, Ivanhoe. Zgod. roman. Prevedel Vladimir Levstik. Lj. 1930 (1931, 444–6); Emile Zola-Alfonz Gspan, Germinal. Lj. 1933 (1934, 351–7, 462–5; napisal še obširno spremno besedo); Honaré de Balzac, Oče Goriot; Molière, Tartuffe, Poslovenil O. Župančič. 1934 (1935, 154–61); André Gide-Anton Ocvirk, Vatikanske ječe. 1934 (1935, 362–5, 514–6); Cervantes-St. Leben, Don Kihot. 1935 (1935, 588–91). – Sam je prevedel Stendhal, Rdeče in črno. 1932, 1952³, 1965³ in več dramskih del. – Prim.: personalna mapa v arhivu lj. univ.: SDL II, 145; Zgod. slov. univ. Lj. 1929, 528; J 1938, št. 238; 1939, št. 142; S 1938, št. 164; 1939, št. 199. Grad