Štrekelj, Karel (1859–1912)

Štrekelj Karel, slavist, jezikoslovec, narodopisec, r. 24. febr. 1859 v Gorjanskem pri Komnu, brat enologa Antona, bratranec Alojzija in Josipa (gl. čl.), u. 7. jul. 1912 v Gradcu (tu pokop. pri sv. Lenartu). Višje razr. osn. šole in gimn. 1870–8 je obiskoval v Gor., študiral na Dunaju slovan. in klas. filol. ter primer. jezikoslovje, 1884 prom. pri F. Miklošiču (SBL II, 118–22) z disert. Phonologie des Görzer Mittelkarstdialektes in ihren Grundzügen dargestellt; 1886 pa se habilitiral z delom Morphologie des Görzer Mittelkarstdialektes mit besonderer Berücksichtigung der Betonungsverhältnisse; poskusno je predaval 30. jun. 1886 (Über die grossruss. Bylinenpoesie). L. 1887, po Levstikovi (SBL I, 651–9) smrti se je zaman potegoval za skriptorsko mesto v lj. licejki, zato bil dom. učitelj pri Colloredo-Mansfeld (večinoma z družino na Češkem), obenem 1887–96 predaval kot priv. docent na dunaj. univ. razna poglavja iz slovan. filol., 1895–6 je tu imel tečaj slovenščine za slušatelje vseh fak. Po prizadevanju Fr. Levca (ib. I, 640–5), Fr. Miklošiča in A. Winklerja je bil 1890 imenovan za urednika slov. izdaje drž. zakonika (nasledil M. Cigaleta, ib. I, 78–9), v Š-evem prevodu (izredno lep, bogat jezik) je izšlo vse gradivo civilno-pravnih zakonov. Po smrti V. Oblaka (ib. II, 214–7) oktobra 1896, je bil Š. imenovan za izr. prof. za slovan. filol. s posebnim ozirom na slov. jezik in slovstvo na univ. v Gradcu (nastopil 1. apr. 1897); iz narodn. in polit. razlogov so Š-evi profesuri nasprotovali, tudi G. Krek (ib. I, 557–8) v Gradcu je bil Š-u nenaklonjen do svojega odhoda 1902. L. 1905 je Š. postal član izpitne komisije za sred. šole, 1906 vodja seminarja za slovan. filol., 1908 dosegel redno profesuro po dolgih bojih, ko ga je bolg. prosv. ministrstvo 1907 poklicalo v Sofijo. V Gradcu je predaval slov. jezik in knjiž. (vsako leto 1 glavno predavanje, 3–4 ure tedensko), mdr. tudi srbohrv. in staro cerkveno slovanščino; slov. književnost je kot prvi univ. prof. slavistike predaval slovensko. S pedag. in znanstvenim delom je drugo slavist. stolico v Gradcu povzdignil v drugim enakovredno profesuro. – Š. je bil soustanovnik in prvi tajnik slov. lit. društva na Dunaju 1879, vrsto let tajnik Podpor. društva slov. visokošolcev v Gradcu, predaval tudi v graškem slov. delavskem društvu; soustanovnik in osrednja znanstvena osebnost Zgod. društva v Mrbu (1903), 1910 je iz odbora izstopil in prenehal sodelovati v ČZN zaradi odpora članstva proti jezikosl. razpravam. Od 1909 dalje je bil soizdajatelj AslPh; 1905–12 preds. odbora za zbiranje slov. ljud. pesmi z napevi, ki ga je organiziralo avstr. naučno min. (Delovni odbor za slov. narodno pesem), nosil težo priprav, sestavil navodila in vprašalnike; predvsem njegova zasluga je, da je bilo delo slov. odbora zgledno organizirano in zelo uspešno. Bil je dopisni član Společnosti národop. musea českosl. v Pragi 1900; Imperator. akad. znanosti v Peterburgu 1902; Kraljev. srb. akad. v Bgdu 1910. Š-eva bogata knjižnica je bila po smrti razprod. v Leipzigu (gl. Slavica. Katalog 10. R. Hönisch, Buchhändler u. Antiquar., Leipzig, tiskano); rkp zapuščina prišla v arhiv Zgod. društva v Mrbu, danes je v Pokrajin. arhivu, ib.; Slav. društvo je Š-u odkrilo spomin. ploščo na r. hiši 3. jun. 1956.

Za slavistiko, ljud. jezik in slovstvo se je Š. zanimal že kot gimnazijec v Gor. Vplivali so nanj Fr. Levec s svojimi predavanji, J. Baudouin de Courtenay (SBL I, 27), ki je tedaj potoval po Primorskem (12-letni Š. mu je 1872 izročil zbirko tekstov v dom. narečju), in Fr. Erjavec (ib., 167–8), kateremu je kot sedmošolec mdr. prinesel zapis zagovora iz Gabrija pri Mirnu. Izpričana je v teh letih tudi neka organizacija folklornega zapisovanja med sošolci; v Gor. se je Š. poleg ital. naučil furlanščine in rušč., kasneje se prakt. učil češč., ukrajin., poljšč.; že v Gor. je prevajal rusko prozo, v dunaj. lit. društvu slov. visokošolcev predaval o dom. narečju, a tudi o ruski knjiž. Od mladostnega pesnikovanja sta znani le dve objavi pod psevd. Gorjanec: Jesensko cvetje (Zora 1877, 49, 70, 86) in Oblak (ib., 101). Strokovno publicistiko je začel v LZ 1881, 645–6 s poročilom o delu Baudouina de Courtenaya, pisal štev. poročila o slovan. književ. novostih in novicah iz slavist. sveta (LZ 1883–5, 1889, anonimno in šifre: Š., K., ш., -e-, -t-, -r-, j., x x x, x_x), o JAZU (Oesterr. Literaturblatt 1892, št. 5–6); kot jezikoslovec nastopil v javnosti z oceno J. Šumanove (gl. čl.) Slov. slovnice za srednje šole (LZ 1885, 115 sl.; Šumanov odg. ib., 429 sl.; prim. St. Škrabec, Cfr 1886, ovoj št. 8, 10, 11) in kljub napačnemu nazoru o naravi slov. akcenta pokazal že temeljito in obširno znanje slovan. in primerj. jezikoslovja; v habilitaciji Morphologie … (S. B. der phil.-hist. Classe 1886, zv. 1, 377–496, p. o. 1887, 122 str.; prim. V. Oblak, LZ 1887, 430 sl.; isti, AslPh 1887, 615–26; Baudouin de Courtenay, ib., 603–15) je podrobno obdelal oblikoslovje dom. narečja, zbral bogato gradivo za fonetiko in naglas in upošteval romanske elemente. Posmrtno je bil objavljen še del glasoslovnega opisa: Phonologie des Görzer Mittelkarstdialektes. I. Teil. Vokalismus I. Kap. Vokal A (AslPh 1914, 130–50). Največ jezikoslovnega dela je posvetil leksiki in etimologiji. Zbiral je ljudsko besedje in ga objavljal z bogato stvarno in jezikoslovno razlago: Jezikoslovne mrvice (LZ 1889, 97 sl.); Iz besednega zaklada narodovega (LMS 1892, 1–50); Slovarski doneski iz živega jezika narodovega (LMS 1894, 1–61). Povsod je bogato upošteval tudi izposojenke in tujke. Samo te obravnava Prinos k poznavanju tujih besed v slovenščini (LMS 1896, 138–67). Tujke in izposojenke v vseh slovan. jezikih je obdelal v obsežnih etimol. študijah Beiträge zur slavischen Fremdwörterkunde (AslPh 1890, 451–74; 1892, 512–55; dopoln. Schuchardt ib. 1891, 157–60) in Zur slawischen Lehnwörterkunde. Wien 1904, 89 str. (prim. M. Vasmer, Živaja starina 1906, idr.). Samo slovan. besede obravnava v Slavische Wortdeutungen (AslPh 1905, 41–72), domače in izposojene pa v Etymologische Miscellen (AslPh 1888, 460–7), Vermischte Beiträge zum slavischen etymologischen Wörterbuch (AslPh 1906, 481–539), Etymologisches (Zbornik u slavu V. Jagića 1908, 711–4) in Čechische und polnische Wörter in Mikaljas Wörterbuch (AslPh 1910, 194–202). Raziskoval je tudi slovan. izposojenke v drugih jezikih; furlan.: Zur Kenntniss der slavischen Elemente im friaulischen Wortschatze (AslPh 1890, 474–86), Slawisches im friaulischen Wortschatze (ib. 1910, 203–9; dopoln. I. Koštiál, ib. 1913, 292–8); ital.: Zur Kenntniss der slavischen Elemente im italienischen Wortschatze (AslPh 1904, 407–36); nem.: Köse, Käser, Kosch (Zft f. dt. Wortforschung 1904, 279–85), Slovanski elementi v besednem zakladu štajerskih Nemcev (ČZN 1908, 38–103; 1909, 1–69, 115–28; prim. zlasti Glonar, LZ 1909, 509–11), zbiral gradivo o kor. in pruski nem. Etimologije krajevnih imen je proučeval v razpravah Prispevki k poznavanju slovenskih krajevnih imen po nemškem Štajerju. I. (ČZN 1904, 70–89), Razlaga nekaterih krajevnih imen po slovenskem Štajerju. I. (ČZN 1906, 41–64). Manjši etimol. prispevki so še v AslPh 1891, 480; 1909, 472–3; 1910, 315 in LZ 1894, 443; 1901, 362–3. Š. je obogatil etimol. slovar slovan. jezikov z mnogimi novimi etimologijami, dopolnil ali popravil marsikatere dotedanje; njegovo etimol. delo je rezultat odličnega poznavanja histor. slovnice in zlasti dialektologije obravnavanih jezikov; skrbel pa je tudi za stvarno razlago besed; najbolj je proučeval južnoslovan. gradivo, posebno v stiku z roman. jeziki; v delu je raztresenih mnogo prispevkov k fonetiki, morfol., besedotvorju, sintaksi in semantiki slovan. jezikov. Posebej je objavil le nekaj slovničnih razprav: Der Ursprung des š-Lautes in einigen Casusformen des aksl. Comparativs und ъs-Particips (AslPh 1904, 569–70), Die Ursache des Schwundes des prädikativen Instrumentals im Slovenischen und Sorbischen (AslPh 1903, 564–9); mnogo slov. slovnice je v analizi Slovensko cesarsko določilo iz l. 1675 (ČZN 1904, 22–51, 110–12). Zgod. društvo v Mrbu je iz Š-eve zapušč. izdalo del graških univ. predavanj (uvod in začetek glasoslovja): Historična slovnica slov. jezika. 1922, 139 str. (prim. zlasti F. Ramovš, ZslPh 1925, 310–7; Glonar, LZ 1922, 437–9), ki ne prinaša novih odkritij, je pa prvi poskus sinteze slov. histor. slovnice. V praktična vprašanja slov. knjižnega jezika je Š. posegel z znanstveno utemeljenimi sodbami že l. 1892 (Jezikoslovne drobnosti, LZ 1892, 366–9), posebno pa s študijo O Levčevem slovenskem pravopisu in njega kritikah (S 1900, št. 114–298; 1901, št. 11–111; ponat. Lj. 1911, 137 str.; prim. zlasti V. Jagić, AslPh 1912, 493–7), kjer zavrača Levčeve nasprotnike (R. Perušek, I. Milčetić, F. Ilešič, M. Ivanov idr.) na široki osnovi indoevrop. in slovan. jezikoslovja, se zavzema za njegova napredna stališča, posebno glede izgovora l; študija o l je prava monografija. Na napade v tej zvezi v SN je odgovarjal v S (1900, št. 117, 120, 122), ocenil brošuro V. Bežka (DS 1901, 572–6). V članku O nekaterih pobijanih pravilih slov. pisave (LZ 1911, 38 sl.) je zavrnil zgrešene pravopisne predloge Antibarbarusa dr. Jos. Tominška. V vprašanjih knjiž. jezika je vedno s tankim čutom zagovarjal načela, ki so po večini obveljala do danes. Objavil je še jezikosl. gradivo: Ein spätglagolitisches Predigtfragment (AslPh 1891, 475–8), Dvoje glagoliških zapiskov na obhodnem listu kranjskem iz l. 1556 (ČZN 1905, 154–6) in ocenil: Geitlerja (LZ 1884, 52 sl.), Miklošiča (ib. 1889, 628–30), Oblaka (ib. 1892, 369–75), Pastrneka (ib. 1892, 440–3); za Jagićevo Enciklop. slovan. filol. bi moral napisati večino poglavij o slov. in obdelati slovan. elemente v roman. jezikih, a je delo prekinila smrt.

Enako pomembno kot jezikoslovno je Š-evo delo za zbiranje, proučevanje in izdajanje ljudskih pesmi oz. nar. blaga (pripovedke, pravljice, bajke, pregovori, vraže in psovke); gradivo je objavil v razpravi Zur Alexiuslegende … (AslPh 1887, 347–9), Weitere Beiträge zur Kunde über das slov. Alexiuslied (ib. 1888, 597–606), Zum Volksglauben, dass die Erde auf einem Fisch ruhe (ib. 1890, 310–2), Zur Literatur über die Koleda bei den Slowenen (ib. 1895, 630–3), Helmold’s Zcerneboch im angelsachsischen Olymp (ib. 1904, 320); z opombami je pospremil Št. Küharja (SBL I, 580) Nár. blágo vogr̀skij Slovèncov (ČZN 1910, 107–28; 1911, 47–76) in ocenil J. Šašljeve (gl. čl.) Bisernice … (ib. 1906, 99–105). L. 1886 je Š. ponudil SM, da prevzame skrb za izdajo ostaline St. Vraza idr. slov. ljud. pesmi ter s tem nadaljuje 1871 začeto delo G. Kreka; v Prošnji za nar. blago (LZ 1887, 628–32, Sn 1887, 318–20) je razložil načrt za zbiranje in izdajo z napotki zapisovalcem. Akcija je zaradi ovir pri SM in Š-evih službenih zadržkov zastala; oživela je 1893 pod Levčevim predsedstvom; SNP so izhajale 1895–923 v 16 snop. oz. 4 zvez.: Slovenske nar. pesmi. Iz tiskanih in pisanih virov zbral in vredil –. Zv. I. (Del 1. Pesmi pripovedne vsebine). 1895–8, XXIV + 820 str.; zv. II. (Del 2. Pesmi zaljubljene) 1900–3, XXVIII + 900 str.; zv. III. (Del 3. Pesmi za posebne prilike. Del 4. Pesmi pobožne.) 1904–7, XXIV + 851 str.; zv. IV. (Del 5. Pesmi stanovske. Del 6. šaljive in zabavljive) 1908–23, 66 + 819 str. Vsa zbirka obsega nad 8300 slov. in okrog 400 kajkav. hrv. pesmi; melodije so dodane samo izjemoma. Š. je tu objavil vse do tedaj tiskano in pisano gradivo, a tudi organiziral zbiranje, usmerjal zapisovalce in ob delu načela sproti dopolnjeval (gl. uvode k posam. zvez.). Krekov načrt (SN 1873, št. 137–8, 140–5) je bistveno spremenil: opustil mitološko smer, zavrgel primerj. aparat in se zavzel za popolno nedotakljivost zapisov. Zagovarjal pa je še produkcijsko načelo in tako ni sprejel ponarodelih pesmi, česar pa ni mogel dosledno izvajati. Kakor Krek je zavračal estetsko in – z majhnimi omejitvami – moralist. načelo pri izboru, a mnogo erotič. pesmi zaradi Matičine cenzure, odpora duhovništva idr., opustil (A. Kržič, SBL I, 578, je ob izidu 1. snop. ugotavljal javno pohujšanje); Š-ev uvod z ugovorom cenzorjem v I. zv. je sprožil polemiko o Matičinem delovanju, ob 6. snop. (1902), ki je izšel zaradi zamude brez cenzure SM, so na občnem zboru 1902 skušali (E. Lampe, M. Opeka, R. Perušek, Fr. Ilešič) preprečiti nadaljnje izhajanje pesmi po Š-evem konceptu; Iv. Tavčar in M. Murko sta branila znanstveni značaj izdaje, po njunem prizadevanju je zbor izglasoval Š-u zaupnico. Š. je pripravil za tisk 14 snopičev, po njegovi smrti je delo nadaljeval J. Glonar (SBL I, 222) in ga z dvema snop. kompromisno zaključil; zaradi gmotnih težav SM so ostali neizdani Dodatki k vsem zvezkom, zaradi prevelike zahtevnosti pa Š-u zamišljenih kazál je Glonar sestavil in objavil le Kazalo začetnih verzov; v Uvodu v 16. snop. je podrobno opisal in ocenil Š-evo delo (lit. glej tu!). SNP so bile ob izidu najboljša zbirka pri slovan. narodih in doživele vrsto pozitivnih ocen tujih strokovnjakov (prim. A. Brückner, Zft d. Ver. f. Volkskunde 1899, 218; G. A. Ilinskij, Živaja starina 1899, 381; V. Jagić, AslPh 1896, 618–20; 1902, 623–4; K. Jireček, Osvěta 1901, 650; Fr. Pastrnek, Listy filolog. 1899, 158; 1902, 304; J. Polívka, ib. 1897, 35–6; Zft d. Ver. f. Volkskunde 1903, 238 idr.). – Š-evo literarnozgod. delo, po večini v zvezi z nar. pesmijo, izpričuje veliko temeljitost in poznavanje gradiva, vendar ni obsežno. Plod mladostn. zanimanja za rus. knjiž. sta študiji o Nekrasovu (LZ 1883, 586 sl.) in Turgenjevu (ib. 1884, 106 sl,) ter prevodi iz rušč. (Turgenjev, Puškin idr., SN 1880, št. 131; LL 1884, št. 4–24,49–64, 89–90, 96–100, 104–9); napisal je nekrolog prijatelju I. Pagliaruzziju-Krilanu (LZ 1885, 228–31), razpravo Prešeren in nar. pesem (ZMS 1901, 1–22), objavil več drobnih prispevkov ter gradiva: Pismo Stanka Vraza Josefu Roštlapilu (LZ 1887, 217–20), Neizdana Vodnikova pesem (LMS 1895, 247–50), Pisma in zapiski iz Cafove ostaline (ZMS 1900, 173–258), Prešeren določen za urednika slovenskemu listu (LZ 1900, 855–7), Prešeren v poljščini (LZ 1901, 507–8), O Ledinskega pesmi »Razne pota« (DS 1901, 438–40), Prvo Hankovo pismo Levstiku (ČZN 1907, 171–2), Drobnosti o Vrazovem delovanju (ČZN 1910, 307–18), ocenil: Remčev prevod Turgenjeva (LZ 1884, 243–7), Francev, Pisma k Vjačesl. Hanke iz slavj. zemel (ČZN 1906, 95–9), Grafenauerjeve objave Iz Kastelčeve zapušč. (LZ 1911, 51, 106); v članku Nekaj prispevkov k slov. biblijogr. (ČZN 1906, 78–86) je dopolnil Simoniča.

Prim.: podatki univ. arhiva Dunaj; NE IV, 748; OSN 24, 812; Vencajz 132–3; SN 1879, št. 29; 1882, št. 285; 1883, št. 29, 44, 63; J. Koš, ib. 1910, št. 336; 1912, št. 155 (t.); LZ 1886, 447; Fr. Levec, ib. 1890, 123; J. Tominšek, ib. 1904, 696–7; isti, ib. 1908, 185–6; J. Glonar, ib. 1912, 409–16; P. Strmšek, ib. 1918, 297–9; isti, ib. 1932, 487–90, 508–9, 635–6; Sn 1886, 334; Fr. Ilešič, ib. 1912, 255; SS 1890, 48; S 1900, št. 123; A. Breznik, ib. 1912, št. 158; Slov. list 1900, št. 21; Godišnjak Srpske kralj. akad. 1909, 465–9 (bibliogr.); Fr. Kotnik, DS 1911, 122 (s sliko); isti, ib. 1912, 314; A. Breznik, ib. 1912, 452–5; Mentor 1911–2, 259; S. Škrabec, CFr 1912, št. 8 (ovitek); M. Murko, ČZN 1912, 160; V. Jagić, AslPh 1913, 317–20; P. Strmšek, ČZN 1923, 100–2; isti, ib. 1924, 28–36; J. Glazer, ib. 1927, 196–9; J. Tominšek, ib. 1937, 308–20; V. Novak, ib. 1938, 108–10; F. Baš, ib. 1939, 11–2, 20; M. Kos, ib. 1940, 28; M. Pirnat, E 1912, št. 304–6, 308, 312–4; LZg 1912, št. 1495; Naš dom 1912, 216; Primor. list 1912, št. 28; D. Majaron, SP 1912, 252–3; I. Arnejc, Straža 1912, št. 79; UT 1912, št. 28; M. Murko, Veda 1912, 520, 529–42 (prevod v Murko, Rozpravy z oboru slov. filol. 1937, 425–38): ŽiS 1927, 83; P. Strmšek, ib. 1932, knj. 12, 553; M. Murko, Et 1929, 1–54; Goriški list 1944, št. 27; Fr. Kotnik, Narodopisje Slovencev I. Lj. 1944, 37–8 (s sliko); M. Murko, Spomini. 1951 (kazalo); J. Tominšek, SE 1952, 169–78; B. Gerlanc, ib. 1958, 179–82; M. Matičetov, ib. 1962, 223–42; isti, JiS 1956–7, 120–3; isti, PDk 1962, št. 157 (s sliko); J. Toporišič, ZslPh 1962, 399; T. Logar, SM 1864–1964. Lj. 1964, 110, 114–5; B. Merhar, ib., 46–50 (s sliko); Vodnik po arhivih Sje. 1965, 206; A. Breznik, Življenje besed. 1967 (kazalo). – Slika: ASK 82; AslPh 1903, 564. Krc.

ŠTREKELJ Karel, slavist, jezikoslovec, narodopisec, r. 24. febr. 1859 v Gorjanskem na Krasu, u. 7. jul. 1912 v Gradcu. Očetu Jožefu in materi Mariji Pavletič iz Mirna se je rodilo še 13 otrok, med njimi: Adolf (uradnik pri dežel. odb. v Gor.); Alojz (prevzel domačijo); Andrej (duhovnik: Pečine na Tolm.); Anton (ravn. kmet. šole v Gor. - o njem poseben čl.); Edvard (duhovnik: Komen, Rifaemberk, Vrtojba); Franc (carinski podravn. v Trstu). Karel je začel osn. šolo v Gorjanskem in jo nadaljeval v Gor., kjer je obiskoval tudi klas. gimn. (1870–78). Po maturi je na dunajski U študiral slavistiko, klas. filo-logijo in primerjalno jezikoslovje. Pri prof. Miklošiču je 1884 obranil doktorsko disertacijo o fonologiji narečja na goriškem srednjem Krasu. Ker se mu je po doktoratu »nestalno življenje... le še bolj zavrtelo na slabo stran« (SR 1985, 81: aluzija na gmotno negotovost), se je 1885 že mislil prijaviti za suplenta v Pazinu, pa mu je Fr. Leveč to odločno odsvetoval. Tedaj si je poiskal službo hišnega učitelja: poučeval je hčerke grofice Mannsfeld-Colloredo (pozimi na Dunaju, poleti na Češkem blizu Prage; pri omenjeni družini sta se srečala z angl. vzgojiteljico, ki je postala njegova žena). 1886 se je habilitiral (z nadaljevanjem študije o svojem rodnem kraškem narečju, tokrat o morfologiji in naglaševanju) in pridobljeno veniam legendi kot priv. docent seveda uveljavljal z občasnimi predavanji, vendar s tem niso bile potešene njegove pedagoško-znanst. ambicije. Ko je 1887 v lj. licejski knjižnici zaradi Levstikove smrti ostalo prazno mesto skriptorja, se je na razpis prijavil tudi Š., sprejeli pa so drugega kandidata. 1889 je umrl ur. slov. izdaje drž. zakonika M. Cigale. Levec se je zelo zavzel pri kranjskem dežel. predsedniku bar. A. Winklerju (iz Nemcev pri Gor.), da je za to mesto priporočil dunajski vladi Š., ki je oddal tudi najboljši poskusni elaborat; imenovanje je prišlo na začetku 1890. Šele sedem let pozneje pa so se Š. končno odprla vrata do zaželene profesure: na U v Gradcu je s 1. apr. 1897 stopil na mesto, ki ga je pred njim zasedal rajni V. Oblak. Postal je izr. prof. za slovansko filologijo s posebnim ozirom na slov. jezik in slovstvo in 1906 še vodja seminarja za slovansko filologijo. 1907 ga je bolgarski prosvetni minister N. Apostolov poklical na U v Sofiji. Da bi graška U obdržala tako moč, so se v avstr. ministrstvu za uk in bogočastje le zganili in imenovali Š. (1908) za rednega prof. V Gradcu je predaval zraven slov. jezika in književnosti (le-to je kot prvi univ. prof. slavistike podajal v slov.!) med drugim tudi staro cerkveno slovanščino in srbohrv. V letu 1908 pa so se žal prikazala prva znamenja, da se dotlej trdnemu možu zdravje krha: napadati ga je začela vodenica. 1911 je moral prositi za dopust, s katerega pa se ni več vrnil v predavalnico: sredi 1912 je umrl komaj 53 let star. - Š. so že v gor. dij. letih zaznamovali in mu malone začrtali poznejšo poklicno pot trije možje. Prvi je njegov prof. slov. v 2. in 3. razr. (1872 in 1873) Fr. Levec. Le-ta je svojim dovzetnim učencem odstiral lepote materinega jezika in ostal tudi po odhodu v Lj. še v stikih z njimi. Pri Š. je to dokazano z bogato korespondenco: 91 Levčevih dopisov in 83 Š-evih odgovorov; do 1906 lahko spremljamo njun pogovor ne na relaciji učitelj-učenec, ampak prijatelj prijatelju. Na račun honorarjev za prispevke (včasih niti še ne napisane) v LZ je Levec ne enkrat pomagal Š. iz denarnih zadreg, pogostih na Dunaju, svoj dolg pa je Š. odplačeval s članki, poročili, novicami iz slov. sveta, kulture, filološke znanosti ipd. V leto 1873 pade tudi srečanje z J. Baudouinom de Courtenayem, ki je v Gor. med drugim s pomočjo dijakov iskal zahodnoslov. narečno in folklorno gradivo. Iz 7 let poznejšega Š-evega pisma (27. nov. 1880) zvemo, da je bil med tistimi dijaki »neki poreden dečko, ki je zbiral za ruskega profesorja... narodne pesni in enako blago«, zdaj pa se na Dunaju že tretje leto ubada »s filologijo na sploh in se slovanskimi jeziki posebi« in se priporoča za nasvete in publikacije - »saj mislim isti stvari služiti, kakor Vi; ako ne s takim vspehom, vendar se nadejam, da moj trud ne bo zastonj« (SR 1985, 73). In če preskočimo še 7 let, se bomo najlepše prepričali o Š-evem naglem napredku v znanosti: ko Baudouin de Courtenay v AslPh 7 in 8 (1884 in 1885) objavi razpravo o cerkljanskem narečju, nekdanji »poredni dečko« zdaj že lahko samostojno izreka sodbe in 30. jan. 1887 avtorju obzirno sporoča: »zapazil sem mnogo stvari, ki se mi zde drugačne, kakor so tam [v AslPh] napisane«, Levcu pa 2. apr. bolj naravnost: Baudouin je popisal cerkljansko narečje »tako vihravo, da se kar čudim«. Tretji mož, ki se je Š. natihoma zgledoval po njem, je Fr. Erjavec: ne kot prof. biologije na gor. gimn., ampak predvsem kot zbiralec živega besednega zaklada in ljudskega pesništva. Za njegove zapiske Iz potne torbe (od 1875 do 1883) je tudi Š. prispeval to in ono, npr. dva znamenita gabrska zagovora (LMS 1882–83, 338–39 = Š., SNP III, 1904, št. 5167 in 5171). Š-ev graški učenec Glonar niti ni preveč pretirano napisal o svojem učitelju, da je »sam opravljal delo, ki sta ga pred njim opravljala dva: Erjavec, ki je besede v "potno torbo" nabiral, in Levstik, ki jih je razlagal«. - Ko so slov. študentje 1879 na Dunaju ustanovili Slovensko literarno društvo, je bil Š. izvoljen za drugega tajnika. V svoji kratki avtobiografiji iz leta 1889 nam je zaupal, da je bil v omenjenem društvu, »kjer smo se vadili v slovenskem pisanju, vedno stalni kritik o jeziku in stilu predavanih spisov«. Ivan Prijatelj pa je o spomenici, ki jo je društvo poslalo med Slovence 15. febr. 1879 (obj. v SN 12/41), napisal: »Iz jezika te spomenice se vidi, da je sedel v tem društvu mlad mož, ki je imel postati najodličnejši varuh lepote in čistote slovenskega jezika – dr. Karel Štrekelj« (Slov. kulturnopolit. in slovstvena zgodovina 1848–1895, IV, Lj. 1961, 496). - Kakor vrsta slov. znanstvenikov pred njim in za njim je tudi Š. v dij. letih poskusil pesniti (nekaj obj. v Zori 1877 pod psevd. Gorjanec). Malo dlje je vztrajal pri liter. prevajanju, ki se je začelo v Gor. in nadaljevalo na Dunaju: iz rušč. Turgenjev (Punin in Baburin, Stepni kralj Lir, Povest očeta Alekseja), Gogolj (Strašno maščevanje), kaj malega iz Puškina, Tolstoja, K. Maksimova, S. Atave in še koga; iz polj. L. Siemienski (Mlinarica). To poglavje iz Š-evih zgodnjih let je njegov zet P. Strmšek komaj načel (LZ 1932), v celoti pa še čaka na obdelavo. Če je sprva šlo morda samo za vajo, je poznejše objave narekoval preudarek, da bi bilo škoda pustiti že opravljeno delo neizkoriščeno v času, ko je Š. še kako prav prišel vsak gold. Ker se sam ni znal pogajati z založniki in uredniki, so mu spretnejši prijatelji prišepetavali, kako in kaj (gl. Leveč II, 180). Zaradi svoje natančnosti, skoraj že perfekcionizma (o povesti Punin in Baburin [Ljublj. list 1884] je npr. priznal, da jo je »najmanj dvanajstkrat uže popravil in še jo mislim enkrat prepisati, ker mej prepisovanjem največ netočnih strani opazim in popravim« [Levec II, 178]), Š. s te vrste delom ni nadaljeval, - V zvezi s Š-evim nagnjenjem do literature in liter. zgod. so zgovorna že predavanja, ki jih je vpisal na dunajski U zunaj slavističnih okvirov: Geschichte der modernen Kunstliteratur (prof. Eitelberger), Faustsage und Faustdichtung vor Göthe (prof. Schmidt). In celo pri klas. filologiji ne more biti brez pomena, kako so se zraven standardnih, obveznih slovničnih, leksikalnih idr. poglavij lepo znašli tudi Homer, Sofokles, Demostenes in aleksandrinska poezija, vse v mejah predmeta grške liter. zgod.; od latinskih avtorjev pa si je za poslušanje izbral Plauta, Cicerona, Salusta, Horaca, Tibula in Ovida. Na slov. literarnozgod. tleh se tiskana bera izpod Š-evega peresa res zdi precej skromna, saj je omejena le na izseke o posameznih osebnostih ali avtorskih krogih – Vodnik (LMS 1895), Prešeren (LZ 1900 in 1901, ZSM 1901), Kastelic in njegov krog (Čas 4, 1910 - oc. Grafenauerjevega dela »Iz Kastelčeve zapuščine«), Vraz (LZ 1887, ČZN 1910), Žakelj-Ledinski (DS 1901), Levstik (ČZN 1907 in 1910) – in kako oceno-poročilo (npr. o A. Funtku, LZ 1886) ali nekrolog (I. Pagliaruzzi-Krilan, LZ 1885). Vendar nikakor ne smemo prezreti obsežnega ciklusa skrbno pripravljenih graških predavanj: Zgodovina slovenskega slovstva, štiri rokopisne knjige (hrani jih Institut für Slavistik Karl Franzens Universität in Graz 2374/3, I-IV; kopija v ISN ZRC SAZU - gl. M. Kropej, 192), Učni programi graške U kažejo, da je Š. obdelal zgod. slov. slovstva dvakrat: prvič v celoti – »1. dobo« v letnem semestru 1898/99, »2. dobo« v zimskem sem. 1899/1900, »3. dobo« v letnem sem. 1899/1900 in »dobo novo« V zimskem sem. 1900/01; drugič le do preroda: »do konca 16. stol.« (zimski in letni sem. 1903/04) in »od protireformacije do preroda« (letni sem. 1904/05). V zvezi s srbohrv. liter. bi se dalo omeniti že dunajska predavanja Geschichte der dalmatinisch-slavischen Literatur, v graških programih pa so tiste iz predmeta Geschichte der serbokroatischen Literatur takole dokumentirana: »bis zum Ende des XVIII. Jh.« (zimski sem. 1900/1901) in »im XIX. Jh.« (letni sem. 1900/01). Razne drobne novice, nekrologi ipd. iz slovan. literatur (češke, slovaške, ruske, lužiškosrbske, poljske idr.) so nastale samo na izrecno prošnjo Fr. Levca. Daljši, obveznejši študiji o Nekrasovu (LZ 1883) in Turgenjevu (LZ 1884) pa sta po svoje še obolus Š-evi mladostni ljubezni do ruske liter. - Če bi iz seznama Š-evih del odmislili poročevalske iveri, ki jih je Zvonov ur. Levec naročal (in dobro plačeval, kar je Š, tedaj pomagalo iz stisk, tistega pisanja pa menda ni kaj prida cenil, drugače ga ne bi dajal iz rok pod šiframi ali celo anonimno), bi se številčna premoč nagnila v prid jezikoslovnim spisom. Med njimi zaslužita prednost dialektološki študiji, posvečeni prva dolenjekraškemu, druga cerkljanskemu narečju. Ob snovanju prve je Š. pisal: govorica Kraševcev jugovzhodno od Gorice »je gotovo vredna, da se preuči, kajti mnogo katero staro jedro je ohranila v sebi in lepôte, ki bi tudi sedanjemu pismenemu jeziku slovenskemu ne bila na kvar« (27. nov. 1880 B. de Courtenayu). Gre za delo o rodnem narečju, zato ni čudno, da ga je Š. naravnost ujčkal in da ga je tudi še po doktoratu, po habilitaciji in po delni objavi v Sitzungsberichte der k. Akad. d. Wiss. na Dunaju 1886 (Morphologie des görzer Mittelkarstdialektes etc.) še zmerom dopolnjeval, saj vemo, da je celo poleti 1898 svoje bivanje doma v Gorjanskem »izrabil za dovršitev popisa srednjekraškega narečja«. Zakaj se je spravil k pisanju druge dialektološke študije, pa nam je povedal 26. okt. 1889 v svoji kratki rkp. avtobiografiji: »Spoznavši, kako nezanesljiva in pogrešna je Baudouinova razprava o cerkljanskem narečju, se lotim sam tega mučnega dela ter opišem cerkljansko narečje v obširni razpravi, obsegajoči okoli 12 tiskanih pol, kateri pa še ne morem dobiti založnika.« Kako kritičen je bil Š. pri svojem delu, nam pove okoliščina, da je zaradi dopolnjevanja omenjene razprave potoval v Cerkno še poleti 1895. Ne samo zaradi izida v istem glasilu kot svojčas Erjavčevi zapiski Iz potne torbe, smemo šteti za pravo nadaljevanje deset let poprej pretrganega zbirateljstva dva prispevka: Iz besednega zaklada narodovega (1892) in Slovarski doneski iz živega jezika narodovega (1896, oboje LMS), Prav tam gl. še Prinos k poznavanju tujih besed v slovenščini (1896), v LZ 1889 pa spis Jezikoslovne mrvice. Š. se je strok. in človeško lepo ujel s svojim učiteljem F. Miklošičem in se morda prav pri njem nalezel tudi veselja za etimologijo. Tako je nastala vrsta pomembnih spisov, ki so nekako ciklično izhajali v Jagićevam AslPh: Slavische Wortdeutungen (1905), Vermischte Beiträge zum slav. etymol. Wörterbuch (1906), Etymologisches (1908); deloma starejšega datuma so Etymologische Miscellen (1888), Zur slav. Fremdwörterkunde(1890 in 1892), Zur Kenntniss der slav. Elemente im Friaulischen (1890), Slavisches im friaulischen Wortschatze (1910), Zur Kenntniss der slav. Elemente im italienischen Wortschatze (1904). Iz istega leta je tudi najobsežnejše Š-evo delo te vrste, Zur slavischen Lehnwörterkunde (= 50. zv. »Denkschriften« filoz.-histor. razr. Akad. znan. na Dunaju). - Seveda si je Š. prizadeval predstaviti tudi v slov. kaj strogo znanstvenega. Ker je bil med soustanovitelji mrb. ČZN, je temu od začetka namenjal tudi zahtevnejše stvari: Prispevki k poznavanju slov. krajevnih imen po nemškem Štajerju (1904), Razlaga nekaterih krajevnih imen po slovenskem Štajerju (1906), Slovanski elementi v besednem zakladu štajerskih Nemcev (1908 in 1909; Popravki in dostavki, 1909). Vendar je omejenost nekaterih članov ured. (češ: ali so nam taki jezikoslovni prispevki potrebni?) Š. užalila in odvrnila od ČZN. - Na Š-evem zasebnem vrednostnem oltarju je vštric s svečko za etimologijo svetlo gorela tudi svečka za slovnico. Ko je izšla Šumanova Slovenska slovnica za srednje šole (1884), jo je za LZ dobil v oceno novopečeni dr. Š. Le-ta se je od Dunaja poslovil s predavanjem Grammatik der slovenischen Sprache, po prihodu v Gradec pa je že v letnem sem. 1897 predaval enako snov in prav tako še v zimskem sem. 1897/98. Po zatrdilu Š-evega učenca F. Kotnika (DS 1912, 314) naj bi bilo zadnje delo, ki ga je njegov učitelj imel v rokah pred smrtjo, dovrševanje historične gramatike slov. jezika. Prvi del Historične slovnice slov. jezika (nauk o glasoslovju) je iz avtorjeve zapuščine izdalo – s podporo JAZU – Zgod. društvo v Mrbu (tisk DSM Prevalje, 1922, 3 snopiči); v spremni besedi je razloženo, odkod zamuda, na ovitku zadnjega snopiča pa tudi, zakaj se »za sedaj ustavi nadaljnje izdajanje«. - V nenehni skrbi za čistoto materinega jezika S. ni zamudil nobene priložnosti, da se upre spakovanju; v oceni Šašljevih Bisernic npr. kar pod črto ošvrkne »pisače, ki pišejo bora nam burja« (ČZN 1906, 101). Na pragu našega stoletja je energično posegel v pravopisne boje. Polemični sestavki O Levčevem »Slovenskem pravopisu" in njega kritikah (S 1900 in 1901) so po desetih letih izšli v ponatisu, s podnaslovom Opomnje o slov. glasoslovju in rabi nekaterih oblik in besed (Lj. 1911, 136 str.). V LZ 1911 je v nadaljevanjih izhajal spis O nekaterih pobijanih pravilih slovenske pisave. A. Breznik, Š-ev učenec, pa ni v vsem pritrjeval svojemu učitelju, češ da je presojal knjižni jezik s stališča splošnega jezikoslovja, kar je pogrešeno, »ker ima literarni jezik svoje posebne vire, posebno usodo in posebna načela« (DS 1912, 455). Tu na robu jezikoslovnega poglavja pa moramo vsaj omeniti še dvoje stvari. Prvič Š-ev delež, čeprav skromen, k preučevanju starega slovanskega pisanja, glagolice ipd. Na Dunaju je 1888 predaval »Slavische Paläographie«, 1889 pomagal Jagiću prepisovati Psalter Bononiensis, pod naslovom Nove hipoteze o glagolici in cirilici (LZ 1884) ocenjeval L. Geistlerja, izdal Ein spätglagolitisches Predigtfragment (AslPh 1891) in Dvoje glagoliških zapisov na obhodnem listu kranjskem iz l. 1556 (ČZN 1905). Drugič pa skrbno objavo folklornih zapiskov iz Prekmurja: Števan Kühar, Národno blágo vogrskij Slovèncov. Objavlja z jezikovnimi opomnjami prof. dr. K. Š. (ČZN 1910, 1911 in 1913). - Če se mimogrede dotaknemo Nekaj prispevkov k slovenski bibliografiji (ČZN 1906) in zaradi pomanjkanja ustreznih podatkov sploh obidemo Š-evo ured. sedemletko pri slov. izdaji drž. zakonika (1890–96), nam je oceniti še njegov prispevek k slov. narodopisju. Š. se je razvil v času tiste univerzalne slavistične šole (Miklošič, Krek, Jagić), ki je narodopisje še enakovredno vključevala v svoj delovni program; on in dve leti mlajši Murko sta bržčas naša zadnja zastopnika takih pogledov – praktičnih in uradnih, ex cathedra – na slavistiko. Sicer pa se je Š-evo narodopisno delo začelo samorastniško že več let pred vpisom na U. O Š-evem lastnem zapisovanju in o nekakšnem organiziranem zbiranju na gimn. v Gor. ne vemo kaj prida. V Spomenico dunajskega Slov. liter. društva se je Š. posrečilo (tudi če bi on ne bil njen edini avtor - SN 1879/41) vplesti nekaj spodbudnih tez o pomenu ljudskega ustnega izročila in o potrebi po zapisovanju. Ko se je potegoval za veniam legendi, mu je komisija (z Miklošičem na čelu) določila poskusno predavanje o ruski ljudski epiki (Über die grossrussische Bylinenpoesie - 30. jun. 1886). Š. pa se je tudi rad loteval tem, ki so ga posebe zamikale, kakor: Zur Alexiuslegende (AslPh), Weitere Beiträge zur Kunde über das Alexiuslied (ib., 1888), Zur Volksglaube, dass die Erde auf einem Fisch ruhe (ib., 1890), Zur Literatur über die Koleda bei den Slovenen (ib., 1895), Prešeren in narodna pesem (ZMS 1901), Helmold's Zcerneboch im angelsachsischen Olymp (AslPh 1904) in še to in ono. Predvsem pa se je Š. zapisal v slov. kulturno-zgod. anale kot neprekosljiv pobudnik in organizator zbiranja ljudskih pesmi, zgleden v svojih stikih z množico sodelavcev, ki so se na ured. obračali za nasvete itn. Ob urejanju tako obsežne zbirke pesemskega gradiva – izpod Š-evih rok je do nov. 1911 prišlo 8183 številk – samo strmimo nad njegovo vzdržljivostjo. Od 1886, ko mu je SM zaupala v urejanje Slovenske narodne pesmi, je prof. Š. vložil v to nič toliko svojih energij. J. Glonar, ki je prevzel dediščino umrlega učitelja za svojo nalogo in zbirko vsaj zasilno dokončal še z dvema snopičema, nam je v predgovoru k 4. knjigi SNP (1923) razkril neverjetne težave, ki jih je Š. moral premagovati, da bi njegova »barka« ne potonila. Prvotna Š-eva zamisel o znanstveni zbirki, o korpusu slov. ljudskih pesmi je namreč prišla navzkriž z nazori nekaterih odbornikov SM, gospodov, ki so se zgražali nad »pohujšljivimi« pesmimi; zbirko bi bili najrajši ustavili, zato so ured. vztrajno metali polena pod noge, ga silili na razna črtanja ipd. Š. je ironično obljubil: ko bo končana znanstvena zbirka pesmi, bo brž priredil novo, poljudno: »to bodo tudi Vrtčevim bravcem in otrokom v zibeli lahko dali v roke«. Prim. je v zbirki SNP pričujoča s 1383 pesmimi (malo nad 15% od skupnega števila 8687). Nekaj pesmi – fonetično zapisanih – je prispeval tudi sam ured.: iz Gorjanskega (tam sta mu med drugimi peli mati in sestra), iz Klanca na Krasu, s Šentviške Gore, iz Cerknega in ok., iz Lokovca na Gori; njegov prvi zapis (št. 476) je datiran 1873 – ko mu je bilo 14 let! Na pragu našega stol. so si pri prosv. ministr. na Dunaju zamislili izdajo ljudskih pesmi z napevi: predstavila naj bi, po enotnem načrtu, pesemsko izročilo vseh narodov takratne Avstrije). Na čelo slov. delovnega odbora je bil imenovan Š., na čigar rame so padla razna znanstveno-organizatorska dela (priprava in tisk – 1906 – vprašalnic, navodil zbiralcem ipd.). Po Š-evi zaslugi je bil slov. delež zgleden. Število nabranih pesmi z napevi je do leta Š-eve smrti doseglo in preseglo 10.000. Predsedstvo je potlej prevzel prof. Murko, vendar je stvar kmalu zastala zavoljo izbruha vojne, po razpadu Avstrije pa so odbor razpustili, zbirko izročili Etnografskemu muzeju (1927), od koder je 1957 prešla v Glasbeno narodopisni inštitut (zdaj Glasbeno narodopisna sekcija ISN ZRC SAZU), kjer je eden temeljnih kamnov izdaje Slovenske ljudske pesmi (od 1970 do danes 2 knjigi; delo žal ne napreduje tako kot za Š.). V svoji znameniti Prošnji za narodno blago (1887) Š. seveda ni mislil samo na pesmi, ampak je klical k nabiranju in napovedal izdaje vseh vrst ustnega izročila Slovencev. Iz Š-evega peresa je menda prvič v slov. tisku kanila beseda »folklore«. In če bi natanko pregledali vse Š-evo pisanje, tiskano in rokopisno, bi seveda odkrili, da je kazal razumevanje tudi za t.i. materialno kulturo. Tako je npr. 12. dec. 1906 potožil v pismu krajevnemu zgod. M. Sili v Tomaj: »Koliko je še pri nas neobdelanega polja v etnografskem oziru! Mi ne poznamo niti svojih hiš; ginejo nam stara ognjišča; stare mize, stare škrinje razjedajo črvi in neumna mladina jih meče na ogenj... [in] se nič ne briga za staro "romantiko". Kvečjemu kak rimski kamen ostane, ker je prevelik in pretežek, da bi ga današnji "nadljudje" spravili in uničili.« - Ob večstranski Š-evi aktivnosti ni čudno, da so ga razni avtorji spominskih člankov, nekrologov, biografij idr. ocenjevali kaj različno, se pravi dajali prednost zdaj ti, zdaj oni sestavini, odvisno pač od vsakokratnega izhodišča. Za J. Kotnika sta bili glavno Š-evo »polje« slovnica in etimologija; za Murka je bil Š. najprej izvrsten jezikoslovec, drugo njegovo »polje« pa je bila vsa ustna književnost; po drugem Murkovem mnenju naj bi bil Š. dosegel svoj vrhunec z etimologijami; F. Kotnik, ki poudarja, kako se je Š. ves »vglobil« v jezikoslovje, celo za SNP pravi, da je ta obširna knjiga »delo jezikoslovca in dialektologa«... In še marsikaj bi verjetno nabrali med priložnostnimi odmevi, vendar ne smemo pozabiti na zadnjega, nemara naj pravičnejšega sodnika - Čas. V časovni odmaknjenosti namreč bolj in bolj bledijo, zgubljajo veljavo razni naključni interesi. Zato si tu upamo navijati za Š. – narodopisca! V slovničnih in pravopisnih vprašanjih je S. kmalu dobil odličnega naslednika v A. Brezniku, historično slovnico je krepko pomaknil naprej F. Ramovš, staro cerkveno slovanščino R. Nahtigal, v etimologiji orje globoke brazde F. Bezlaj, samo v narodopisju še ni zvezde, ki bi prišla zraven Š-eve, kaj šele da bi jo zatemnila. In čeprav se je J. Tominšek že 1908 v LZ javno zavzemal za izbor iz Š-evih jezikoslovnih razprav, da bi bile pristopne širšemu občinstvu v priročni obliki, iz tega ni bilo nič. Do danes je doživel reprint (in seveda že zdavnaj pošel!) samo štiritomnik Slovenske narodne pesmi (pri CZ 1980), ne glede na novo veliko Matičino izdajo slov. ljudskih pesmi z napevi, v katero bo Š-eva zbirka iz let 1895–1923 vključena v celoti. In zraven tega smo danes že tako daleč, da je ime »Štrekelj«, čeprav izgovorjeno naključno in zunaj strok. krogov, postalo ne samo krajšava, ampak sinonim za zbirko Slovenske narodne pesmi. - Po njem se imenuje osn. š. v Sesljanu pri Trstu, na roj. hiši v Gorjanskem ima spom. ploščo (odkrita 3. jun. 1956). - In še nekaj o Š-evi zapuščini: bogato knjižnico – 3275 enot – so po smrti razprodali (na srečo ohranjen vsaj katalog antikvariata R. Hönisch v Leipzigu), pa tudi z rkp. marsikaj ni šlo prav. V. Jagić je ob postumni objavi Phonotogie des görzer Mittelkarstdialektes (Asl-Ph 1914, 131 - rkp. mu je odstopila vdova) napovedal še nadaljnje objave v priredbi dr. A. Breznika, vendar iz tega ni bilo nič. Odboru Zgod. društva v Mrbu se je Slov. Matica v Lj. sama ponudila, da ona »prevzame izdajo Štrekljeve historične slovnice, ki... jo bosta celo predelala in izpopolnila dva strokovnjaka«, vendar besede ni držala. Zgod. društvo je 1922 izdalo, kar je zmoglo, – potem pa vse tiho je bilo... Nekatere Š-eve rokopise danes žal pogrešamo. Med drugim ni znano, kje bi bila obsežna študija o cerkljanskem narečju (iz leta 1889 - za okr. 12 tisk. pol; Š. je tudi še 1895 potoval v Cerkno dopolnjevat in preverjat poprejšnje podatke). Pregled Š-eve zapuščine po posameznih hraniliščih je 1988 skrbno pripravila Monika Kropej v magistrskem delu na U v Lj.

Prim.: Hišno izročilo Štrekljevih v Gorjanskem; informacije Š-eve pranečakinje g. Vande Malalan; SBL III, 693–96 (Krc) in tam navedena liter. (do 1971); F. Bernik, Pisma Frana Levca II (SAZU, Korespondence pomembnih Slov. 4/ II, Lj. 1971, 10–51 in 169–212); L. Premru, Dr. K. Š. in njegova zbirka SNP, PDk 5. mar. 1972; Dr. K. Š. - jezikoslovec in narodopisec v lastni biografiji, PDk 25. febr. 1979; L. Bratuž, Dr. K. Š.: življenje in delo (»Ob poimenovanju slov. osn. šole v Sesljanu - 29. aprila 1979«, ur. V. Tuta in J. Markuža, 9–29); R. L. Lenček, Štrekljeva pisma Janu Baudouinu de Courtenayu in Baudouinova Štreklju, SR 33/1, 1985, 71–88; M. Kropej, K. Š. in njegova narodopisna zapuščina (magistrsko delo, tipkopis v ISN ZRC SAZU, 229 str., s pregledom zapuščine [ne samo narodopisne!] K. Š., z bibliograf. in izbrano liter. o njegovem delu; uporabljeno z avtoričinim privoljenjem).

Mtv