Štolfa, Josip (1894–1966)

Štolfa Josip, strokovnjak za avtomobilstvo in tehn. terminologijo, r. 17. okt. 1894 v Sežani posestniku in trgovcu Francu in Mariji r. Renčelj, u. 1. sept. 1966 v Lj. Po petrazr. osn. šoli v Sežani in realki v Gor. (mat. 1914) ·je v Gradcu študiral na elektrostrojn. odd. TVŠ (dipl. 1919). Bil je suplent in prof. na TSŠ 1919–29, se vmes izpopolnjeval na Bavar. (okt. 1919–jan. 1920), v Gradcu (jun.–avg. 1921), v Nem. (sept. 1922–jan. 1923). Služboval je nato v resoru za avtopromet kot svetnik ban. uprave 1929–46, kot načelnik tehn. odd. 1946–51, nato bil prof. na TSŠ in predstojnik njenega strojn. ods. 1951–jul. 1966.

Že 1919 je začel orati ledino za strojno-tehn. izraze (Terminološki ods. TSŠ, Društvo inž. v Lj.), izdal prva slov. skripta iz strojništva; za terminologijo iz avtomobil. stroke (gl. tehn. revije; slovar, 40 str., pril. h knjigi Šofer). Sodeloval je pri knjižici strok. izrazov Avtomobil, 62 str. Izd. terminol. ods. Udruž. jsl inž., Sekc. Lj. 1929. Napisal je: Šofer in samovozač, prvo slov. knjigo te stroke. Lj. 1928 (Znanstv. knjižnica 9. zv., s slikami; ocena: Avto 1929, 8); članke iz avtomob. in motorne stroke od 1930 v tehn. publikacijah, mdr.: Avto, vestnik avtomobil. kluba. Lj. in Mrb 1930, 31; Avto in šport 1940, 73; Avtotransport 1952, 34, 313; IndV 1947, 28, 42, 91, 172; Lokalni promet 1949, 11, 63, 77, 98, 234; 1950, 50. – Bil je sodni izvedenec za cestnoprometne zadeve 1929 do smrti, organiziral številne tečaje za osebje pri motornih vozilih in zgorevalnih motorjih 1930–51. Skromni, nenavadno delavni Š. kljub srčni bolezni od zgodnje mladosti, je bil zaveden Slov. in Jsln, častni član Združ. šoferjev in avtomehanikov (diploma 3. marca 1967). – Prim.: arhiv TSŠ (MALj); osebni dokumenti (družina Š.); poročilo župn. urada Sežana; Prometni vestnik 1966, 112 (s sliko). Dmk.

ŠTOLFA Josip, avtomobilski strokovnjak in izvedenec za tehnično terminologijo, r. 17. okt. 1894 v Sežani, u. 1. sept. 1966 v Lj. Oče Franc, trgovec, mati Marija Renčelj. Osn. š. v Sežani, real. gimn. v Gor., v Gradcu pa je diplomiral (1919) na elektrostrojniškem odd. Tehn. visoke š. Naslednje leto se je izpopolnjeval na Bavarskem, 1921 v Gradcu, 1922 in 1923 v Nemčiji. Istočasno je med leti 1919 in 1929 poučeval na Tehn. sred. š. v Lj. Od 1929 do 1945 je bil svetnik banske uprave na področju prometa, to funkcijo je obdržal še leta 1946, od 1946 do 1951 je bil načelnik Tehn. odd., nato pa do smrti prof. na Tehn. sred. š. in predstojnik odseka za strojništvo. - Že od 1919 se je zanimal za izpopolnitev slov. tehn. izrazoslovja predvsem na področju strojništva in avtomobilstva ter izdal prva slov. skripta iz strojništva. Sodeloval je pri izdaji knjižice strok. izrazov Avtomobil, ki je v založbi Terminološkega odseka Udruženja jsl. inženirjev izšla 1929. Na terminološko področje je posegel tudi s članki v raznih revijah in s slovarčkom priloženim knjigi Šofer. Slednjo je napisal 1928 (Znanstvena knjižica, 9. zv.). Prispevke z avtomobilskega področja je objavljal v naslednjih revijah: Avto, vestnik avtomobilskega kluba (Lj. in Mrb. 1930, 31); Avto in šport (1940; 73); Avtotransport (1952, 313, 346); Industrijski vestnik (1947, 28, 42, 91, 172); Lokalni promet (1949, 11, 63, 77, 98, 234; 1950, 50). V svojih spisih je večkrat v poljudnem slogu lastnikom vozil nudil primerna navodila za njihovo vzdrževanje (tako npr. Avto pozimi). Ukvarjal se je tudi s sodnimi vidiki prometnih vprašanj ter prirejal številne tečaje za osebje pri motornih vozilih. Kljub srčni bolezni od zgodnje mladosti je bil izredno delaven; častni član Združenja šoferjev in avtomehanikov (diploma 3. mar. 1967).

Prim.: SBL III, 691; Prometni vestnik 1966, 112.

T. Simčič