Štoka, Franc (1901–1969)

Štoka Franc-Rado, revolucionar, borec NOV, r. 11. avg. 1901 na Kontovelu pri Trstu ribiču Jakobu in Mariji r. Grlanc, u. 25. avg. 1969 v Lj. Osn. šolo je obiskoval na Proseku, postal kakor oče ribič in se udeleževal narodnost. manifestacij; 1921 član KPJ, 1928 odšel v Argentino, tam delal v KP in med slov. izseljenci; 1930 so Š-o argent. oblasti zaradi revoluc. delovanja izgnale in izročile ital. policiji. Bil je konfiniran na otoku Ponzi, tu prišel večkrat navzkriž z oblastmi zaradi revoluc. vedenja, bil nekajkrat zaprt in premeščen na otok Ventotene do jul. 1943. Po vrnitvi iz konfinacije je sodeloval v narodnoosvob. gibanju v Trstu in pomagal pošiljati tržaške in tržiške delavce v partizane. Bil je polit. komisar Tržaš. bataljona (območje Repentabor-Nabrežina), ko se je le-ta v nem. ofenzivi osipal, se je Š. z delom moštva vključil v Kosovelovo brigado na Krasu. Konec 1943 so ga premestili v okrož. komite KPS za Kras, febr. 1944 ga imenovali za sekretarja okrožn. komiteja KPS v na novo ustan. okrožju Tržič; apr. 1944 so okrožje ukinili in Š. je postal sekretar okrožn. odbora za Trst, član skupnega odbora KPS in KPI v Trstu in poleti i. l. sodeloval v razgovorih med predstavniki OF in Comit. di Liberazione nat. di Alta Italia v Milanu; bil je tudi polit. komisar komande mesta Trst in se v prvomaj. dneh 1945 udeležil bojev za osvoboditev Trsta; od 1945 je bil polit. delavec v Trstu, Kopru in Lj. Pisal je o ribištvu in turizmu na Primorskem (TurV 1963, 1964; Pomorski zbornik 1965: Problemi drobnega obalnega ribištva v Sev. Jadranu) in objavljal razne članke iz polit. delovanja (PDk 1952, št. 254; 1953, št. 212; 1966, št. 153; Borec 1962, 1966; SIK 1966, 198–207). – Prim.: arhiv CK ZKS in IZDG v Lj.; Kol OFS za tržaško ozemlje 1950. Trst 1949, 91–7; 15 let bibliografije NOB … Lj. 1962, 419; Delo 1969, št. 233, 234 (s sliko); NRazgl 1969, 503; PDk 1969, št. 197 (s sliko), 199, 208; Primor. novice 1969, št. 36 (s sliko); TV 15 1969, št. 35 (s sliko). T.F.

ŠTOKA Franc - Rado, revolucionar, borec NOV in polit. delavec, r. 11. avg. 1901 na Kontovelu pri Trstu, u. 25. avg. 1969 v Lj. in tam pokopan. Oče Jakob, ribič, mati Marija Gerlanc, gospodinja. Osn. š. je obiskoval na Proseku. Skromne razmere v družini, bilo je 7 otrok, mu niso dovoljevale šolanja. Postal je ribič. S 16. letom se je vključil v narodno in polit. delo v domači mladinski komunistični organizaciji in pri Ljudskem odru. Da bi se izognil vojaščini v it. vojski, je 1920 odšel v Jslo, ker pa ni dobil dela, se je vrnil, bil takoj aretiran in poslan k vojakom v mornarico v Livorno. Zavoljo narodnih in polit. nazorov je bil med služenjem vojaščine večkrat zaprt. Po odsluženju vojaškega roka se je vrnil na Kontovel, se ponovno vključil v vaško polit. in prosv. življenje. Družil se je z nabrežinskimi, kriškimi in domačimi komunisti Iv. Regentom, Leop. Caharijo, Alb. Sulčičem, Jož. Pertotom (urednikom Dela) in drugimi, 1923 je postal član KPI. 1925 je skušal ilegalno oditi v SZ. Aretirali so ga na Dunaju. Po vrnitvi je bil na Kontovelu izvoljen za preds. Ljudskega odra. Zaradi naraščajočega faš. nasilja je 1928 sporazumno z vodstvom partije emigriral v Argentino. V Buenos Airesu je ilegalno delal v slov. sekciji KP Argentine in bil sekretar celice v mestnem okraju Paternalu, pozneje sekretar enotne sekcije slov. komunistov v Argentini; nastopal je kot sindikalni aktivist, kot organizator in igralec pri Ljudskem odru, bil član ured. odb. slov. komun. glasil Delavski glas in Borba. Delal je tudi med argent. delavci. 1930 so ga argent. oblasti aretirale in po zaporu izgnale v It. V it. zapore se je vrnil 1933. Posebna konfinacijska komisija mu je prisodila pet let konfinacije na otoku Ponzi, kjer je z drugimi konfiniranci organiziral protestno demonstracijo. Pred vojaškim sodiščem v Neaplju je bil zato obsojen na 3 leta in pol zapora. Kazen je prestajal do maja 1936 v jetnišnici v Poggioreale, nato do jun. 1939 spet na Ponzi in do padca faš. jul. 1943 na otoku Ventotene. Sept. 1943 se je po desetih letih zaporov in konfinacije vrnil domov in se takoj vključil v narodnoosvob. gibanje in v trž. federacijo KPI. Po njenem nalogu je odšel na organizacijsko delo v Tržič za vključevanje it. in slov. delavcev v part. enote. Postal je pomočnik komandanta part. enote v Dolu in potem komisar Tržaškega bataljona na območju Repentabor-Nabrežina, se udeležil bojev na »Goriški fronti« in po njenem preboju prešel v Kosovelovo brigado in postal komisar njenega bataljona. V tem času je Š. postal član KPS in konec leta 1943 odšel na polit. delo v partij. okrož. komite za Kras, febr. 1944 je bil imenovan za sekretarja okrož. komiteja za Tržič, apr. 1944 za preds. okrož. odb. za Trst. Bil je član skupnega odbora KPI in KPS v Trstu, organizator Delavske enotnosti in proti koncu 1944 njen preds. Poleti 1944 je sodeloval v razgovorih med predstavniki OF in CLN za Sev. It. v Milanu. Febr. 1945 je bil imenovan za komisarja Komande mesta Trst, ki je bila ustanovljena z odredbo štaba IX. korpusa 3, avg. 1944. V tem svojstvu je odigral eno najpomembnejših vlog med vstajo v mestu in med osvobajanjem Trsta. Prve dni maja 1945 je skupaj z zavezniki vodil pogajanja za predajo zadnjih nem. oporišč v mestu. Po osvoboditvi je bil Š. izvoljen za prvega podpreds. Mestnega osvobodil. sveta za Trst in za podpreds., pozneje tajnika Mestne konzulte. V času pariških mirovnih pogajanj je bil med voditelji protestnega stavkovnega odb. v Trstu. Ker je ZVU izdala odlok o postavitvi članov stavkovnega odb. pred sodišče, se je skupno z ostalimi člani odb. umaknil v Koper v takratno cono B STO in tam nadaljeval polit. delo. Izvoljen je bil za člana Pokraj. narodnoosvob. odb. (PNOO) v Ajdovščini, za člana CK KP STO in za člana izvrš. odborov za okraja Koper in Buje. Po resoluciji informbiroja se je dec. 1948 vrnil v Trst in bil pred sodiščem kot član stavkovnega odb. obsojen na 4 mes. zapora. Po izpustitvi je prevzel vse svoje prejšnje funkcije. Okt. 1949 je bil izvoljen v CK in v ožji polit. biro KP STO, nov. 1949 za polit. tajn. Slov.-it. antifaš. unije (SIAU). Bil je ustanovni član in član vodstva SKGZ (28. nov. 1954} in po razpustu OF član vodstva Neodvisne socialistične zveze (NSZ) in 1956 njen kandidat za obč. volitve v Trstu. 1961 se je z družino preselil v Lj. Služboval je v sekretariatu za promet pri IS Sje, bil preds. Sveta za zaposlovanje Sje, deloval v Zvezi bivših borcev NOB. Ob 10-letnJci smrti so mu v Izoli postavili spomenik. Š. je v času polit. delovanja objavljal članke polit. in sindikalne vsebine v BDk, JKol, Borcu itd., pisal je o ribištvu, spomine iz ilegalnega delovanja doma, v Argentini in med NOB.

Prim.: Arhiv CK ZKS in IZDG v Lj.; Arhiv OZE pri NŠK v Trstu; KolOFS za Tržaško ozemlje 1950; 15 let bibliografije NOB, Lj. 1962; Revolucionarna pot Fr. Štoke-Rada, izdal odbor za postavitev spomenika F. Š. v Izoli, založilo ZTT, Trst 1979 (po pisanih in ustnih izjavah Leop. Caharije, Bor. Mraka, Br. Babiča, Fr. Lipovca, Jul. Beltrama, Lojzke in Vikt. Bogateč, Ivanke Štoka in zapisih F. Š., napisal Jože Koren); Trieste nella lotta per la democrazia 1945, Celso Ghini-Adriana Dal Pont - Gli antifascisti al confino 1971.

Koren