Štebi, Alojzija (1883–1956)

Štebi Alojzija (Lojzka), politična delavka, časnikarka, urednica, v Lj. r. 24. marca 1883 izvoščku in prevozniku Antonu ter Mariji r. Kunstel in u. 9. avg. 1956. Tu je končala 8 razr. osn. šole (slov. mest. dekl.), 2 razreda višje dekliške šole in učiteljišče 1899–1903 (z mat.), učiteljevala pa med 1903–12 v Tinjah na Kor., Tržiču, Radovljici, Mavčičah in Kokri. Apr. 1912 je stopila v uredništvo socialist. dnevnika Zarja, od febr. 1914 do prepovedi ob začetku vojske (tedaj bil poltednik) ga urejala sama, hkrati tudi apr. 1912–dec. 1915 mesečnik Tobačni delavec (glasilo slov. članov Strok. zveze tobačnih delavk in delavcev avstr.); 1913 urejala Ženski list (glasilo slovenskega socialističnega ženstva, 1. štev. z dne 1. maja, zadnja doslej znana 6. štev. z dne 1. nov. le v arhivu CK ZKS); od 15. jul.–5. nov. 1917 odg. urednica soc. dem. dnevnika Naprej; od marca 1918–avg. 1919 revije Demokracija (glasilo soc. omladine) kot prva predsednica konec 1917 ustan. Slov. socialne matice; od dec. 1923–apr. 1925 urejala glasilo drž. nameščencev za Sjo NG; od 15. maja 1927–38 urejala glasilo Ženski pokret, glasilo Alianse Žen. pokretov. – L. 1913 je bila izvoljena v kranj. dež. zastopstvo JSDS in v odbor Svobode (izobraževalne splošne delav. zveze za Kranjsko). Do 1. svet. vojske pogosto govorila na soc. shodih in predavala zlasti v del. društvih (Lj., Jesenice, Trbovlje, Mežica, Trst idr.). Dec. 1918 postala nadzornica mladin. skrbi pri poverjeništvu za soc. skrb nar. vlade SHS v Lj., nov. 1919 uradnica pri oblastni zaščiti dece in mladine, od jan. 1922 vodila odsek za zaščito dece in mladine pri odd. za soc. politiko pokrajin. uprave, febr. 1923–jan. 1925 namestnica zastopnika odd. za soc. politiko pri viš. šol. svetu, od marca 1926–marca 1927 sekretarka-šefinja odseka odd. soc. politike pri velikem županu lj. oblasti, ko jo min. za soc. polit. iz polit. razlogov upokoji. Odtlej uradnica CHZ v Bgdu, maja 1933–jan. 1940 pomožna sekretarka v min. zo soc. polit. in nar. zdravje. L. 1940 se je po upok. zaradi bolezni preselila k bratu inž. Antonu (gl. čl.) in njegovi ženi Cirili r. Pleško (gl. čl.) v Podboršt pri Črnučah nad Lj. Od okt. 1941 tu sodelovala s partizani. Po osvoboditvi je v Lj. bila referentka za partizan. sirote pri min. za soc. polit.; refer. za vajenska vprašanja pri min. za soc. skrbstvo; refer. za vzgojo in dvig kadrov pri min. za delo; šefinja tega odseka; načelnica uprave za strok. delav. kadre pri min. za prosveto. Sept. 1950 upok., do začetka 1956 delala honorarno pri odd. za nižje strok. šole in pri upraviteljstvu vajen. tečajev.

Iz Tinj na Kor. so Š-jevo pregnali Nemci (poučevala je slov. otroke v slov. duhu), šol. službo sploh zapustila, ker je imela kot socialistka neprestane sitnosti s šol. oblastmi, pač tudi sledeč notranjemu imperativu iz povsem nesebičnih nagibov delovati v javnosti in za javnost (Žen. svijet 1918, 26). V socialist. vrste jo je gotovo pognal predvsem ponižujoči in podrejeni položaj žensk v družini, družbi, državi, saj je stopila v javnost z obravnavanjem žen. vprašanja in žen. gibanja (NZ 1911, 91, 150, 222) in jo zapustila malo pred 2. svet. vojsko kot predsed. jsl Alianse žen. pokretov, kar je bila kot glavna pobudnica te zveze od 1924. Poznavajoč Marxa, Engelsa, Bebla, Rozo Luxemburg, pa tudi Masaryka in Ellen Key, prepričana, da je treba tako zaradi socializma kakor zaradi rešitve žen. vprašanja kot dela socialnega vprašanja popolnoma preustrojiti sedanje drž. in družb. življenje, je spočetka še omahovala med revolucijo in evolucijo (NZ 1912, 172), a se že 1913 (Žen. list 1913, št. 1) odločila za drugo, češ ne s krvavim bojem, ne z bombami, ampak popolnoma mirno, dostojno, prek vse večje organiziranosti in večine v vseh zastopih bo soc. demokracija brez težav uredila lastnin. pravice in odpravila zasebno lastnino. Iz tega soc. dem. reformističnega optimizma je tudi njo bridko prebudil polom 2. internacionale (Žen. svijet 1918, 27). A ko je majniška deklaracija 1917 sprožila pravo ljudsko gibanje, čeprav je JSDS, sklicujoč se na svojo tivolsko resolucijo iz 1909, stala ob strani, in še posebej razgibala slov. ženstvo vseh slojev, dasi pod vodstvom liberalne Franje Tavčarjeve in krščanskosoc. Cilke Krekove, so »mladi« pod njenim uredništvom v Napreju razčiščevali vprašanja a narodnem in mednarodnem, o ideji in dogmi v socializmu, dokler jim »stari« niso tega prepovedali in je Š-jeva kot glavna urednica lista zaradi načelnih nasprotstev med sabo in izvrševalnim odborom stranke odstopila. Sprva (Naprej 1917, št. 1, uvodnik) internacionale še niso zanikali, češ da ni mrtva, ampak le razdvojena, a da je bila premalo internacionalna in premalo nacionalna in premalo upoštevala, da notranje še ne dovolj razvit narod zadržuje razvoj socializma. Vse bolj pa so odklanjali tako mednarodno kakor avstr. soc. dem. internacionalo, češ da pomeni priseganje na prvo, ki je ob začetku vojske izdala internacionalnost zlasti v korist slovanskim narodom nenaklonjenih držav, in neomajna privrženost drugi, katere večini v avstr. nem. soc. dem. ni do reševanja razr. in nar. vprašanja v Avstriji, temveč za reševanje avstr. nem. buržoazije in monarhije, odrekati se boju za sloven. nar. osvoboditev in slov. nar. suverenost. Proletarska solidarnost je postala fraza in internacionala je odslej le še zgodovinski pojem, je pribila Š-jeva, očitajoč avstr. nem. soc. demokraciji oportunizem in izdajstvo (Demokracija, 1918, uvodnik 24. marca). – Izgnani iz Napreja, so »mladi« 1918–9 zastopali svoje nazore v Demokraciji, ki ji je uvodnike pisala Š-jeva (šifra a. š.). V Naši poslanici (Demokracija 1918, 1–4) so oponesli stranki, da je zaradi enostranskega posnemanja nem. soc. dem. teoretično radikalna, praktično pa oportunistična in da se ne zaveda, da so soc. ideje mednarodne, a se pri različnih narodih različno oblikujejo. V imenu samoodločevanja narodov so terjali federalist. drž. zedinjenje slov.–hrv.–srb. ozemelj. Zato je Š-jeva še posebej zavrnila tivolsko resolucijo kot za tedanji čas neprimeren zgodovinski dokument, češ da ne zahteva nar. države in ne priznava možnosti samostojnega kulturnega življenja vsakega jugoslovanskega naroda (Demokracija 1918, 24). Boj za nar. osvoboditev ji je bil transformirani razredni boj, to je boj v celoti zatiranega naroda za nar. osvoboditev; ta boj pa je slov. soc. dem. pustila vnemar, ker je živo idejo socializma zamenjala z dogmo razr. boja (Demokracija 1918, uvodnik 17. apr.). Čas od majniške deklaracije dalje ji je bil priprava za samostojno polit., gospodar. in kult. življenje slov. naroda in zato nar. svet začasna avtonomna vlada, ki naj bi predvsem bedela nad tem, da nam ne vsilijo rešitve jsl vprašanja v smislu tujih interesov (Demokracija 1918, uvodnik 1. sept.). A zgodilo se je prav to in morala se je odpovedati prepričanju, da bo konec svet. vojske tudi konec imperializma; nakazala je dve rešitvi: ali postati aktiven činitelj revoluc. evropskih mas ali odrešiti ugrabljeno ozemlje s smotrnim iredentističnim delom (Demokracija 1919, uvodnik 24. marca). Marca 1919 je tudi govorila v Lj. na ženskem protestnem zborovanju zoper londonsko pogodbo (Jsl žena za nar. svobodo, 1919, 20–26). V zadnji št. Demokracije (uvodnik 10. jul. 1919 in izjava Pro domo, str. 134) je napovedala listu in sebi novo pot – pot komunizma, a v komunist. stranko ni stopila, čeprav je 1919 izstopila iz JSDS (SŽ 1926, 219). Pazno je spremljala dogajanja v Rusiji, zlasti ob novem položaju žensk v SZ, češ da bi bilo napačno kriviti marksizem za morebitno rusko tragedijo; a prepričana, da je najprej treba revolucije mišljenja (Žen. pokret 1923, 399–411), se je tudi zdaj odločila za umerjen razvoj. Bolj kot boljševiške metode ji je ustrezal doslej najsvetlejši primer neoboroženega odpora Mahatme Gandhija (ib. 1932, 19), češ da se je treba za sveto stvar bojevati z dostojnim orožjem.

»Umerjeno in dostojno«, in zato pač premalo revolucionarno, je hotela Š-jeva reševati tudi žensko vprašanje, odklanjajoč radikalne zahteve in metode angl. sufražetk, vendar ga zmeraj obravnavala v sklopu gospodar. in polit. vprašanj. Žen. gibanje je sicer označevala za eminentno kulturno gibanje, a kulturo za rezultanto vseh vrednot, ki jih ustvarjajo delavci na umetniškem, znanstvenem, nacionalnem, političnem, socialnem in narodno-gospodarskem polju (Demokracija 1918, uvodnik 1. sept.). Polit. enakopravnost moških in žensk ji je bila ena izmed zahtev demokratične dobe, kljub temu pa je ženskam, izhajajoč iz nazorov Ellen Key, omejila področje dela v javnem življenju, češ da naj bi se s svojimi prihodnjimi polit. pravicami bojevale za dostojen zaslužek, proti izkoriščanju svoje delovne sile, za odpravo otroškega dela, predvsem pa naj bi si utrle pot k delu za soc. pomoč mladini, ker bi se morale zavedati tudi svojega socialnega materinstva (Demokratizem in ženstvo, 1918). Prepričana je namreč bila, da prinese povojna doba tudi ženstvu vsaj nekaj polit. pravic. A nova država SHS tega ni storila in iz tako različnih podedovanih državljan. zakonikov ni črtala zakonov, ki so določali ženskam podrejeni položaj v družini in družbi, nasprotno, bilo se je bati, da bo srbske zakone razširila na vso državo. Zato se je Š-jeva med obema vojskama posvečala predvsem boju za žen. enakopravnost. Že 1911 je razglašala za najuspešnejše bojno sredstvo krepko organizacijo, zlasti za ženske, češ kdor je najbolj odvisen, temu je pač treba najmočnejše organizacije (NZ 1911, 91, 150), tedaj še prepričana, da jo bodo ustvarile delavke. A ko se je razhajala s soc. dem. stranko, si je zamišljala organizacijo, ki bi združevala ženske razl. polit. naziranja, saj bi bile njene naloge predvsem kulturne, polit. pa naj bi delovale v strankah, ki bi jim ustrezale, dasi so se te, ne izvzemši JSDS, polastile žen. gibanja le tako mimogredoč, za dekorum in ga prikrojile svojim interesom (Demokracija 1918, 12–3). Po vojski je delovala v Nar. žen. zvezi kraljevine SHS (poznejši Jsl ženski zvezi s sekcijami po banovinah), ustan. 1919, a ta zveza je bila preheterogena in premalo napredna, saj je okt. 1921 komaj pristala na akcijo za žen. vol. pravico (Žen. pokret 1921, 351). Resnične bojevnice za žen. polit. pravice, zlasti Š-jeva, so zato v Lj. okt. 1923 ustanovile Feministično alianso, preimenovano 1926 v Alianso Žen. pokretov, to je zvezo društev ženski pokret, razširjenih po vsej državi, z istoimen. glasilom (Bgd 1920–), ki je prinašalo članke v slov., hrv. in srb. jeziku. Š-jeva je še naprej delovala v Nar. oz. Jsl žen. zvezi (načelnica odseka za poklice), predvsem pa bila v Aliansi gibalna sila (pisala, urejala, predavala po državi), jo zastopala na mednar. zborovanjih (Washington, Berlin, Kjöbenhaven). Dokler se ni preselila v Bgd, je bil sedež Alianse nekaj časa v Lj. Delo jsl žen. društev, včlanjenih v Jsl žen. zvezi in Aliansi ŽP, je prikazala v 2 franc. prevedenih knjižicah (Le travail des féministes Yougoslaves, 1931, in L’activité des sociétés féminines en Yougoslavie, 1936 ob mednarodnem žen. kongresu v Dubrovniku). – Slov. sekcija Jsl žen. zveze jo je 1934 kot duhovno voditeljico vsega žen. gibanja v državi imenovala za častno članico.

Š-jevi je bil feminizem oblika polit., soc. in kult. delovanja (Žen. pokret 1930, št. 3–4), zato ne moremo preprosto reči, da je prešla iz proletar., socialist. žen. gibanja v meščansko, iz enega tabora v drug tabor, temveč da si je ta tabor, ker ji nobena polit. stranka, kar zadeva boj za žen. polit. pravice, ni bila niti dovolj idejno poglobljena, niti dovolj zakoreninjena, niti dovolj iskrena, ustvarila po svoji zamisli za uresničevanje svojih idealov socializma in humanizma. Že pred vojsko je menila, da se moderno žensko gibanje ne bojuje več za zgolj feminist. zahteve, ampak se organsko uvršča v delo za splošni človeški napredek in da se prolet. in mešč. žen. Gibanje. … krijeta popolnoma v polit. in soc. zahtevah (NZ 1912, 172), po vojski pa, da Ženski pokreti, združeni v Aliansi, v soc. polit. zahtevah absolutno ne zaostajajo za zahtevami delav. organizacij (Soc. misao III, št. 3; Žen. pokret 1930, št. 7–8), saj terja obojno gibanje enako plačila za enako delo in polit. enakopravnost, obojnemu gibanju so polit. pravice le eno izmed sredstev za razreševanje raznih družbenih problemov. Tako pred vojsko kakor po njej je ugotavljala možnosti in potrebo sodelovanja obojega žen. gibanja, do česar je po vojski tudi pogosto prihajalo, zlasti ob vsedržavnih akcijah za žen. volilno pravico, ob redukciji žensk v javnih službah, ob zapiranju žen. učiteljišč itn., na Slovenskem pa še posebej ob narodnoobrambnih akcijah zadnja leta pred 2. vojsko. Prihajalo pa je tudi, v nekaterih društvih bolj, v drugih manj, do preraščanja v komunistično miselnost, a ko so levič. študentke v Bgdu 1936 ustanovile Mladi ženski pokret z glasilom Žena danas, je Aliansi zrastla radikalnejša in revolucionarnejša opozicija v lastnih vrstah. – Š-jeva je kot predsednica Alianse in urednica Žen. pokreta večkrat poudarila, da Aliansa, čeprav polit. nevtralna, budno spremlja javno dogajanje, ker hočejo ženske organsko sodelovati z moškimi v polit., socialnem in kult. življenju in skupaj z njimi prevzemati odgovornosti, češ da ne napadajo drugega spola, kakor se navadno misli o feministkah (Žen. pokret 1925, 242). Sama je ne samo budno, temveč tudi skrajno kritično in ogorčeno spremljala vse polit. in gospodar. dogajanje v državi in po svetu, pogumno napadala družbene krivice, polit. mešetarjenje, nepoštenost v javni upravi ter se potegovala za razorožitev in svetovni mir, pričakujoč ga od združene Evrope in od žensk kot avantgarde gibanja zanjo (Žen. pokret 1931, št. 5–6). – Spretna časnikarka in urednica, dobra govornica, preprosta v nastopu in po zunanjosti, ljubezniva in skromna v osebnem življenju, neomajna v prepričanju in samostojna v mišljenju, vsa predana svoji viziji humanističnega socializma, zato odločna in pogumna v izpovedovanju nazorov in postavljanju terjatev, strpna do iskrenih in poštenih drugačnih polit. prepričanj, terjajoča zavestno, razumsko disciplino v javnem delovanju, z voditeljskim darom in morda podzavestnim hotenjem biti voditeljica – to je Š-jeva, polit. osebnost državniškega formata. Iv. Cankarju je bila model za Lojzko v Hlapcih. – Prim.: Jos. Kopač, Pod lipo 1925, št. 4; Minka Govekar, SŽ 1926, 218–20 (s sliko); Angela Vodè, ŽS 1932, 1–4 (s sliko); M. Boršnik, SR 1948, 153–4; LdP 1956, št. 188; Erna Muser, NŽ 1956, 244–6 (s sliko); PDk 1956, št. 181; SPor 1956, št. 188, E[rna] M[user], 189; Črt. Šinkovec, Tov 1956, 261; Rudolf Golouh, Pol stoletja spominov. 1966, pass.; Ivan Regent, Spomini. 1967, pass.; D. Kermavner, Iv. Cankar in slov. politika 1918. 1968, pass.; Pavla Hočevar, Pot se vije. 1969, 109, 148–9 (s sliko); Francè Klopčič, Velika razmejitev. 1969, pass.; E. Muser, Zdravstv. obzornik 1969, 134–5. Msr.