Španger, Vekoslav (1906–1971)

Španger Vekoslav (Lojze), narodnoobrambni delavec in ljudskoprosvetni publicist, r. 29. jan. 1906 na Proseku pri Trstu pristan. uslužbencu Ivanu in Jožefi r. Štoka, živi v Trstu. Osn. šolo je obiskoval v r. kraju, (4. razr. v Barkovljah), 1918 končal 6. razr., tu se vpisal v 1. razr. nem. pripravnice, a zaradi povojnih razmer moral šolanje opustiti; nato je obiskoval večerno strok. šolo v Rojanu (1919–21), čez dan pa je od 1920 delal kot mizar. vajenec v Trstu, se izučil, vmes tu še 2 leti obiskoval mizar. šolo; 1928 je odprl delavnico na Proseku, bil 4. apr. 1930 aretiran, po hudih mučenjih 6. sept. obsojen na 30 let ječe, v zaporu ostal do 1939, ko so Š-ja poslali domov. Tu je živel pod strogim polic. nadzorstvom do ponovne aretacije, 1940 bil interniran v Istonio Marino blizu Chietija, nato v Montefalcu pri Perugi do kapitulacije Italije 1943. Po raznih težavah se je prebil do Barija in se priključil NOB. Vrnil se je s V. prekomor. brigado v Jslo, a zaradi posledic zapora večino časa do osvoboditve prebil v partiz. bolnišnicah. – Od 1945 je bil Š. preds. odbora za proslavo bazoviških žrtev, Društva biv. polit. preganjancev, prosv. društva Ivan Vojko na Proseku, pozneje društva Rado Pregarc v Trstu; 3-krat je kandidiral pri občin. volitvah na listi OF za tržaško ozemlje, zadnja leta dela v Slov. levici, katero je soustanovil. Za polit. in prosv. delo je prejel red zasluge za narod II. razr.

Š. se je že 15-leten polit. opredelil: sodeloval je 1924–7 pri ustan. mladin. društva Adria na Proseku; ko so na Kontovelu 1925 ukinili mladin. društvo Danica, je pomagal ustanoviti novo, Ladja (apr. 1926–sept. 1927), kjer je postal preds., pri Adriji pa ostal tajnik. Po razpustu obeh društev 1927 je s skupino mladih osnoval ileg. organizacijo Borba, bil in ostal do aretacije preds. izvršn. odbora; področje dela T. O. B. ( = tajna organ. Borba) je bila Primor. z Istro, njen namen boj proti fašizmu in priključitev Primor. in Istre k Jsli. Po 2 in pol letih delovanja je izdajstvo privedlo Š-ja s skupino tov. pred posebno sodišče; Bidovec, Miloš, Marušič, Valenčič so bili obsojeni na smrt, Š. na 30 let, ostali od pol do 20 let ječe. – Napisal je več člankov (Delo, Lj. in Trst; Kol Gregorčičeve založbe 1947, 17–27, 29–34, poznejši Jadran. koledar 1970, 60–2; NRazgl; PDk 1965, št. 167; Razgledi, Gor.; Kaplje 1967, 38–40) in izdal knjigo Bazoviški spomenik, Trst 1965, samozal., ponat. VMrb 1967, št. 162–240. – Prim.: podatki Nar. in študij. knjižnice, Trst. *

ŠPANGER Vekoslav (SPANGHER, SPANGER Luigi Alojz), narodnoobr. in prosv. delavec, obsojen na I. trž. procesu, publicist, r. 29. jan. 1906 na Proseku pri Trstu, u. 27. dec. 1971 v Lj., pokopan na Proseku. Oče Ivan, pristaniški delavec, mati Jožefa Štoka, gospodinja. Osn. š. na Proseku (4. razr. v Barkovljah) in 1918 dokončal 6. razr. Vpisal se je v 1. razr. nem. pripravnice, ki je bila takrat na Proseku. Zaradi domačih gmotnih težav se je 1919 vpisal v večerno strok. š. v Rojanu, kjer je v dveh letih (do 1921) končal tri razr., podnevi je že od 1920 delal kot mizarski vajenec v Trstu, Potem je še dve leti obiskoval strok. mizarsko š. v mestu in se izučil za mizarja. 1928 je odprl na Proseku lastno delavnico, kjer je delal do aretacije 4. apr. 1930. Po hudem mučenju v preiskovalnem zaporu v Kopru in Rimu ga je 6. sept. 1930 Posebno sodišče obsodilo na 30 let ječe. V zaporu je ostal do 1939 (tri leta v samici v zaporu na otoku Santo Stefano, 9 mes. v samici v Augusti na Siciliji, 5 let v taborišču Civitavecchia, nato so ga. prepeljali v Trst, izpustili in do ponovne aretacije 1940 strogo nadzorovali. 1940 je bil zaprt najprej v trž. Coroneu, potem interniran v kraju Istonio Marina pri Chietiju, leto pozneje premeščen v Montefalco pri Perugi, kjer je dočakal padec fašizma (1943). Šele apr. 1944 se mu je končno le posrečilo s skupino drugih internirancev pobegniti Nemcem in se prebiti do zavezniških čet. Po krajšem zdravljenju v Rimu je odšel v Bari in se pridružil prekomorskim enotam NOV ter se 30. nov. 1944 izkrcal v blžini Splita, kjer je moral ponovno v bolnišnico. V Trst se je vrnil 11. jun. 1945. Od 1. avg. 1946 do 28. febr. 1949 je bil zaposlen pri uvoz. izvoz. zavodu UIVOD, potem pri Centroprometu in nazadnje pri Finančni družbi za mednar. promet SAFTI do upokojitve. - Š. se je že zelo mlad vključil v kult. in polit. dejavnost. Bil je soustanovitelj mlad. društva Adria na Proseku (1924 - 17. avg. 1927) in njegov tajnik. 7. sept. 1925 so na Kontovelu ukinili mlad. društvo Danica. Š. je sodeloval pri ustanovitvi novega mlad. društva Ladja (od 25. apr. 1926 do 3. sept. 1927), kjer je prevzel mesto preds. Po razpustu mlad. društev, ko so faš. nasilno zatrli in prepovedali vse slov. javno delovanje, je Š. s skupino mladih antifaš. ustanovil ileg. organizacijo Borba. Bil je preds. izvršnega odb. do svoje aretacije (1930). Področje T.O.B. (Tajna organizacija Borba) je bila vsa Prim. z Istro, njen namen pa brezkompromisni boj proti faš. in priključitev Prim. in Istre k Jsli. Zaradi izdajstva se je dve leti in pol kasneje Š. z nekaterimi tovariši znašel pred Posebnim sodiščem, ki ga je obsodilo na 30 let ječe, Bidovca, Miloša, Marušiča in Valenčiča pa na smrt (tudi za Š. je drž. tožilec zahteval smrtno obsodbo). Po povratku v Trstu (1945) se je Š. takoj aktivno vključil v polit. in javno življenje slov. manjšine in po svojih močeh delal vse do smrti. Prva povojna leta je bil preds. bivših polit. preganjancev na Proseku, bil med ustanovitelji Kmečke zadruge, tajn. I. okraja OF od 1949 do njenega razpusta, nato član odbora Neodvisne socialistične zveze, trikrat je kandidiral na občin. volitvah. Od 1945 do smrti je bil podpreds. Odbora za proslavo bazoviških žrtev. Nekaj let pred smrtjo je z nekaterimi levo usmerjenimi Tržačani ustanovil novo stranko Slovenska levica, za katero je bil značilen kritičen odnos do polit. smernic, po katerih se je po 1945 ravnala levo usmerjena slov. manjšina v It. Kritika je letela predvsem na vključevanje Slov. v it. stranke, na brezbrižnost glede razlaščanja slov. zemlje, na slov. šolsko politiko, kar vse vodi v asimilacijo. Na prvo mesto je postavila boj za obstoj manjšine in šele na drugo mesto razredni boj. Do smrti je bil odbornik Slov. levice in se kot član njenega zastopstva udeležil raznih srečanj. Aktivno se je posvetil tudi ljudskoprosv. delu in bil prva povojna leta predsednik PD »Ivan Vojko« na Proseku, pozneje je delal pri PD »Rado Pregarc« v Trstu, kjer je zbral okoli sebe precej mladine. - 1964 je zal. EDIT na Reki (Jsl.) izdala v it. jeziku knjigo Fratelli nel sangue, v kateri je bil objavljen citat z lepaka iz 1930, v katerem je S. označen kot izdajalec tovarišev na procesu. Po Š-jevem protestu in pričevanju Janka Obada, Mira Pertota in Nikola Kosmača (28. nov. 1964) sta avtorja Aldo Bressan in Luciano Giuricin to preklicala in se javno opravičila (La voce del popolo. Novi list, 3. mar. 1965). V vse neprodane knjige in tiste v knjižnicah je bil vložen listek s popravkom. - Obsežno je tudi Š-jevo publicistično delo. Njegove spominske članke in nekrologe so objavljali PDk, Delo, Kol. Gregorčičeve zal., JKol, gor. Razgledi, lj. Delo, NRazgl, idrijske Kaplje idr. V samozal. je 1965 izdal obsežno knjigo o T.O.B. Bazoviški spomenik (ponatis v nadalj. v mrb. Večeru 1967, št. 162–240; druga, popravljena izdaja z uvodom B. Pahorja zal. HiP na Opčinah 1986). Za svoje polit. in prosv. delo je bil Š. v Jsli odlikovan s kolajno zasluge za narod II. reda (1950). Urad predsedstva v Rimu pa mu je podelil priznanje antifaš. borca.

Prim.: KolGZ 1947, 17–27, 29–34; JKol 1970, 60–62; PDk 1965, št. 167; Kaplje 1967, 38–40; Bazoviški spomenik, Trst 1986 s sl.; PDk 29. in 31. dec. 1971; 25. jul. 1985; osebna pola, nekaj dokumentov in fotografija na Ods. za zgod. pri NSK Trst; SBL III, 670; Zaliv 1972, št. 34–35 s sl.

LRS