Šorli, Ljubka (1910–1993)

Šorli Ljubka por. Bratuž, pesnica, r. 19. febr. 1910 v Tolminu strojarju Luki in Alojziji r. Mlakar (iz Bače nad Podbrdom), živi v Gor. (Ital.). Obiskovala je osn. šolo 1916–20 na Jesenicah na Gorenj. in v Tolminu, tu še 1920–3 meščansko, v Gor. 1923–5 pa trgovsko. Med 1925–33 je živela v Tolminu, delovala v študent. ileg. organizacijah, vodila pev. zbor; 1933 se por. s skladateljem Lojzetom-Gigijem Bratužem Sočénkom (otroci prof. Andrej in prof. Lojzka), zaradi zavednosti družine in moža polit. veliko trpela; 1933–7 živela v Gor., 1937–46 zopet v Tolminu, vmes bila 1943 zaprta v Gor. in Zdravščini, mučena zaradi zvez z družino Vojka Premrla. Po učit. tečaju je učiteljevala 1944–6 v Zadlazu-Čadrgu in v kraju Pečine, 1947 opravila učitelj. mat. v Gor., bila tu 1946–8 tajnica na slov. učiteljišču, od 1948 dalje učila v skoraj vseh vaseh gor. okolice.

Prvo pesem Naš božič (psevd. Radovana) idr. je objavila v rkp listu Soča (1927–8), nato v M (1932, 1933), KGMD (1929–), Družini (1929), Duhovnem življenju (1935), Božjih stezicah, Slov. dekletu (1937), Svetogor. Kraljici (1939), Gor. pratiki (1939), ŽS, Zrnih (cikl. revija na Livku na Gor.), Mladi setvi (1947) idr. V samozal. je izdala Venec spominčic možu na grob. Gor. 1957 (tudi KGMD 1957, sonetni venec po Prešernovem vzoru z akrostihom), kjer poveličuje ideale ljubezni, prepleta versko in nar. simboliko, rešuje probleme s krščan. svet. nazorom. Med cikli sonetov je tudi sonetni venec Neizpovedana ljubezen (KGMD 1967, z akrostihom), tu zarisala podobo slov. primor. matere kot nar. trpinke. Pesniški svet Š-jeve je spočetka ljubezen. izpoved, vezana na tolmin. in gor. pokrajino, prepleten s socialnimi, relig. motivi in razmišljanji. Primor. pokrajina, predvsem Tolminska, je v njej dobila svojega vidnega lir. pesnika; verz je melodiozen, oblikovno zasidran v slov. klas. poetiki. Mnogo pesmi (po večini relig.) je uglasbil mož Lojze Bratuž (gl. Zdrava Marija. Gor. 1933). Pisala je tudi krajšo prozo v liste Kat. glas, Slov. beseda (Argentina), vzgojne članke (Vijolica), dram. prizorčke (Pastirček). Psevd.: Cvetana Tominčeva, Godislava, Ljubka, Nada, Radovana, L. Š., M. O. – Prim.: M. Jevnikar, Lit. vaje 1957, 187–8; isti, M (Trst) 1957, 152; 1968, 141; J. U., ib. 1970, 103; H(umar) K(azimir), Kat. glas 1957, št. 8; S. Srebrnič ( = Štefan Tonkli), Duhovno življenje 1957, 588–9; M. Brecelj, Primor. N 1962, št. 7; isti, Srečanja 1967, št. 6; Bibl. Leksikograf. zavoda 7, Zgb 1963, 369; Zaliv 1969, 176–7. – Slika: M (Trst) 1970, 102. Brj.

ŠORLI Ljubka, por. BRATUŽ, pesnica, narodna in kulturna delavka, učiteljica, r. 19. febr. 1910 v Tolminu; živi v Gor. Oče Luka, strojar, mati Alojzija Mlakar, gospodinja, pozneje trgovka, iz Bače pod Podbrdom. Ob izbruhu prve svet. vojne oziroma ob začetku soške fronte se je družina zatekla na Jesenice; tu in v Tolminu, kamor so se vrnili, je Š. obiskovala osn. š. (1916–20); v letih 1920–23 je v Tolminu dovršila tudi mešč. š. Rada bi se bila vpisala na takratno učiteljišče v Tolminu, vendar so se ji želje po učiteljskem poklicu uresničile šele dobrih 20 let pozneje. Oče je prišel iz vojske bolan in je u. 1925, tako je breme družine (3 hčere) padlo na mater, ki je po prvi vojni odprla trg. Š. je tako v letih 1923–25 hodila na trg. š. v Gor. in se po zaključnih izpitih zaposlila v materini trg. Doraščajoča v narodno in kult. zavednem okolju, je sodelovala z mladimi v kult. prosv. organizacijah, dokler jih faš. oblast ni zatrla. Zadnji dve leti je nadomeščala organista in vodila zbor deklic. 1933 se je poročila z Lojzetom Bratužem (gl. čl.), učiteljem, pevovodjem in skladateljem. Rodila sta se jima hči Lojzka in sin Andrej (gl. čl.). Živeli so v Gor., a že dec. 1936 so Lojzeta faš. zastrupili, da je moral po hudih mukah umreti 16. febr. 1937. Postal je tako živa priča in tudi simbol enega najhujših narodnih zatiranj sredi Evrope tridesetih let. Poslej je bilo njeno življenje dolgo vrsto let kot obupno vztrajanje »na Gregorčičevem čolnu sredi pogubnih viharjev«. Z otrokoma se je začasno zatekla k materi in sestri v Tolmin, a že jeseni so se vrnili domov v Gor. Na lastni koži je v vojnem času občutila grozovitosti polic. zaslišanj. Apr. 1943 so jo aretirali in odpeljali na t. i. specialni policij. inšpektorat v Trstu. Zaradi narodnega delovanja in zvez z družino Janka Premrla je zloglasni komisar Collotti nad njo izvajal strahotno mučenje. (To je Š. opisala v pismu, ki je bilo spomladi 1976 prebrano na sojenju zločincem iz trž. Rižarne; ta zgod. dokument o trpljenju Slov. na Prim. je vzbudil veliko zanimanje časnikarjev in o njem ozirom Š. so pisali tudi vsedrž. it. dnevniki). Po mesecu mučnih zasliševanj so jo poslali v taborišče v Zdravščino pri Gor., kjer je ostala do 8. sept. 1943. Na spomeniku v spomin internirancem v Zdravščini je vzidana spominska plošča z besedami, ki jih je napisala Š.: »Skoz trpljenje nas žlahtni usoda / Ena vera je, en klic: Svoboda!« Ko sta se iz zaporov v Južni It. vrnili tudi mati in sestra, se je S. skupaj z otrokoma z njima napotila v Tolmin. V navideznem zatišju so ji 1944 v Tolminu ponudili učiteljsko mesto na osn. š., ki ga je sprejela. V Tolminu je obiskovala učitelj. tečaj, ki ga je vodil dr. Joža Lovrenčič, predavatelji pa so bili s Prim., pa tudi iz Lj. Š. je takoj po vojni obiskovala še en učitelj. tečaj, tega so v Gor. organizirali zavezniki, zaključila pa ga je jsl. š. oblast na Prim. Jeseni 1945 je dobila službeno mesto na enorazrednici v Zadlaz-Čadrgu, kjer je ostala do pomladi 1946, ko so jo premestili na petrazrednico v Tolmin. Tu je vodila tudi skupno petje učencev vseh razr. še istega leta (1946) se je z otrokoma vrnila v Gor. in 1947 tu opravila učitelj. maturo. Bila je tajnica na slov. učitelj. (1946-48), od 1948 pa do upokojitve 1975 je poučevala skoraj v vseh vaseh gor. okolice. V Zadlaz-Čadrgu in v Skriljevem v zah. Brdih se je v večernih urah ukvarjala tudi z odraslo mladino (petje, dramska dejavnost in drugo). Vse do danes ni pretrgala stikov s slov. šolami, ki jo pogosto vabijo na razne obiske in liter. nastope, zlasti ob podeljevanju bralnih značk na Goriškem in Tržaškem. Nastopila je 1983 v okviru Prim. dnevov v Lj., pozneje na Zvezni gimn. za Slov. v Clcu (1987) in v Idriji (1988). Srečanja z njo so bila v Gor., v DSI v Trstu, na Kostanjevici pri Gor., v Tolminu, Sežani in še kje. Udeležila se je več daljših izletov, potovanj in romanj, ki so včasih pustila odmev v njem poeziji (Lurd, Benečija). Njena vraščenost v prim. kult. življenje več rodov in njen prispevek le-temu se nazorno kažeta v njenem liter. in splošnokult. delovanju. 1979 je prejela papeško odlikovanje Pro Ecclesia et Pontifice, ki ji ga je podelil gor. nadškof Cocolin. - Prvo pesem (V tujini) je Š. objavila v dij. ilegalnem ciklostilnem lističu Soča (1927/ 1928), prva njena natisnjena pesem pa je izšla v M (1929, v njej je sodelovala še 1931 in 1933). Objavljala je v Družini (1929), ŽS, KolGMD; sodelovala je tudi v izseljenskem časopisu Duhovno življenje in njegovi prilogi za otroke Božje stezice (Argentina, 1935), v Zrnih (cikl. časopis na Livku), Zarji (cikl. revija), GorL. Po vojni so njene pesmi izhajale v Mladi setvi (1947), v tednikih Demokr in KatG, več let je sodelovala pri koroški reviji ViD in objavljala v verski reviji Ave Maria (Lemont, ZDA), TKol in KolGMD, kjer je 1967 izšel sonetni venec Neizpovedana ljubezen (posvečen materi). Pogosto je objavljala v Pčk, ki ga je 9 let tudi urejala, in v M(Trst), kjer občasno še sodeluje. V Vocel so o Božiču 1985, 1986 in 1987 izšle tri njene pesmi v izvirniku in it. prevodu. Pesniško delo Š-jeve je raztreseno po številnih revijah, koledarjih in časnikih, nekaj pesmi je prišlo v š. čitanke, tri so objavljene tudi v Liriki slovenskih pesnic (Lj, 1985), pet pa v knjigi Slovenci ob Soči med Brdi in Jadranom (Celje 1983). Njena prozna bera je manj obsežna. V KatG (dec. 1956) je bila objavljena črtica Sveti večer na Tolminskem, v 7–8 št. Slovenske besede (Buends Aires, 1953) pa Markov postednji večer doma. V Mavrici (dec. 1975 in dec. 1977) sta izšli črtici Hromi Job in kanarček ter Boštjanova spoved, v 7. št. JRSk (1976/77) pa Pravljica o zajčku, ki gre po pirhe. Napisala je mnogo prizorčkov za š., npr. za Božič, spominske obletnice ali zaključek leta; nekateri so bili objavljeni v Pastirčkovem odru. V posebno zvrst njenega ustvarjanja spadajo š. oddaje, ki jih je pripravljala za RAITrstA. Ker je vsa »njena poezija izbrušena in melodiozna« M(Trst) 1983), ni čudno, da je toliko njenih del uglasbenih. Največ zaslug za to imata mož Lojze in Vinko Vodopivec, od drugih naj omenimo vsaj še I. Laharnarja, Z. Hareja, U. Vrabca, S. Maliča, A. Bratuža, I. Bolčina in J. Trošta. 1932 je izšla edicija 5 njenih pesmi (Detece sveto, Gor.), 1934 pa Dve nagrobnici, ki ju je uglasbil L. Bratuž, 1933 pa je Vinko Vodopivec uredil cerkv. pesmarico Zdrava Marija (GMD), v kateri je bilo več besedil Š-jeve (kot tudi v drugih VodopivČevih pesmaricah). V okviru CG je izšla zbirka zborov M. Strmčnika Mladinske pesmi z njenimi besedili (Lj. 1987). S. je kulturno zavzeta in deluje tudi na prosvetnem področju, članica je Društva slov. pisateljev. - Doslej (1989) je Š. doživela pet svojih knjižnih izdaj. Venec spominčic možu na grob (samozal., Gor. 1957) je bibliofilska izdaja sonetnega venca z akrostihom (obj. tudi v KolGMD). MučeniŠka usoda L. Bratuža je našla literarni odmev v nekaterih delih (Boris Pahor in drugi), najbolj neposreden in hkrati čustveno sublimiran izraz pa seveda v sonetnem vencu žene Ljubke. V tem pesniškem ciklu »nas preseneča neposredna živa izpovednost, čustvena vibriranost, skladje izraza in misli, človeška veličina trpljenja, povezana s trpljenjem celotnega naroda na Primorskem« (M. Brecelj). A. Kacin pa je v spremni besedi zapisal: »Venec spominčic ni in noče biti obtožba oseb, naroda ali države, pač pa obtožuje zlo, ki nujno izvira iz vsakega totalitarizma.« Ta sonetni venec je prišel v Izbrane pesmi pod naslovom Ti in jaz in tri leta življenja. - Izbrane pesmi (GMD, Gor. 1973) je uredil in izbral Marijan Brecelj. Iz opusa kakih 500 pesmi, bodisi objavljenih v publikacijah, bodisi v rkp., je izbral 89 pesmi, ki so nastajale od 1927 (V tujini) do 1972 (Med dragimi starimi stvarmi). Po vsebinskih in oblikovnih merilih je vanjo sprejel več stvaritev iz prvega obdobja; upoštevajoč večino bralstva, vanjo ni vključil pesništva za mladino, priložnostne lirike in velik del meditativne in religiozne lirike, kljub temu pa so Izbrane pesmi pregledna antologija vsega pesnjenja Š-jeve do 1973. Ta zbrika, ki je izraz avtoričinega doživljanja rodne Tolminske (Tolminska pomlad, Tolminska jesen), boleči krik njene ranjene duše na hudo preskušeni življenjski poti (sonetni venec Ti in jaz...) in pesniški dokument prim. ljudstva med vojnama in v zadnji vihri (Bazoviškim žrtvam, V ječi, Vojni sliki) ter obsega tudi nekaj »primorsko slovensko« občutenih religioznih pesmi (Kapelica, Svetogorski materi), je nenavadno melodiozna in prežeta z neko milo otožnostjo; pesnica ostaja zvesta tradicionalno klas. oblikam, rada se izpoveduje v sonetu. Zbirko zaključujeta tehtna študija M. Breclja Pesniški svet Ljubke Šorlijeve in njegov natančni bibliografski Pregled književnega dela L. Š. - Zbirka Veseli ringaraja (Pastirčkova knjižnica 3, Gor. 1983), s podnaslovom Pesmi za otroke, obsega 128 pesmi; razporejene so v štiri razdelke in nekako spremljajo otroka skozi šolsko leto. Pesnica-učiteljica pozna otroško dušo in mladim v pesniški obliki posreduje tudi kulturnozgod. vednosti in večnoveljavne vrednote. Kar 48 pesmi iz te zbirke je uglasbenih. Vseh uglasbenih pesmi Š-jeve je blizu 150. Samo dva soneta sta iz prvega obdobja (1943 in 1944), vsa druga mladinska poezija je nastajala po 1950, kot ugotavlja Brecelj v Izbranih pesmih. Zbirko je izoblikoval in uredil Marijan Brecelj, ki je tudi prispeval krajši spremni zapis. Š. je za življenjsko delo ob izidu zbirke prejela nagrado Vstajenje (1983), ki jo podeljujejo v Trstu. - Cikel tolminskih pesniških izpovedi Rumeni ko zlato so zdaj kostanji s podnaslovom Pesmi rodnemu Tolminu so njena druga bibliofilska publikacija; izdala jo je Knjižnica Cirila Kosmača v Tolminu ob njeni 75-letnici (Tolmin 1985). Besedila je s kaligrafsko pisavo izpisal Ivan Jermol, izšla je v sitotisku, uvod pa ji je napisala Marta Filli. Pesmi so bile večinoma objavljene že v Izbranih pesmih, največ je sonetov. Govoreč o tej zbirki je Zoltan Jan zapisal: »Pesem je posvečena uživanju skrivnostne krajinske lepote in iskanju lastne harmonije.« - Peta samostojna izdaja je zbirka Pod obokom čarobnim (ZTT, Trst 1987), spremno besedo ji je napisal France Bernik. Gre za strožji izbor 60 pesmi, ki povečini izhajajo iz obdobja po Izbranih pesmih in še niso bile objavljene v drugih samostojnih izdajah; najmlajša po nastanku je Govorica zvokov (1985). Urednik je pesmi razmestil v štiri približno enako obsežne cikle, ki vsebinsko ustrezajo impresionistično refleksivni, pokrajinski, domoljubni in religiozni tematiki. Zadnji stavek v Bernikovi spremni besedi pravzaprav velja za celotno poezijo Š-jeve: »Tako je lirika goriške pesnice homogen pojav, uravnotežen po izpovedni vsebini in verzni zgradbi. Kot tak se sicer ne vključuje v sodobna iskanja verzne umetnosti, vendar ima v polifoniji pesniškega snovanja v naši književnosti, zlasti v zamejskem delu skupnega slov. kult. prostora, svoje posebno in nezamenljivo mesto.« Isti je drugje še zapisal: »Oblika teh pesmi je tako izbrušena, da izključuje neposredno vplivanje vzornikov.« Temu bi lahko še dodali, da Š-jeva nima le posebnega mesta v zamejskem delu, temveč to velja za celotno Prim. (s posebno goriško-tolminsko noto) in je tako njeno liter. ustvarjanje hkrati visoko etično očiščevalno dejanje z ohranjenim zgod. spominom neizbrisno vzidano v stavbo slov. življenja ob njegovih zah. mejah.

Prim.: J. U., Tabor 1970. Ob 25-letnici vojne in 25-letnici konca faš. in nacizma, M(Trst) 1970, 101–03 s sl.; H(umar) K(azimir), KatG 1957, št. 8; S. Srebrnič (=Štefan Tonkli), Duhovno življenje 1957, 588–89; M. Brecelj, PrimN 1962, št. 7; Isti, Sreč 1967, št. 6; Bibl. Leksikograf. zavoda 7, Zgb 1963, 369; Zaliv 1969, 176–77; J. Pogačnik, Slov. zamejsko in zdomsko slovstvo, Trst 1972; A. Kacin, Nova Mladika 1973, 1/2; B. Marušič, PrimN 1, jan. 1973; M. Brecelj, Š. L., SBL III, 668 in tam navedena liter,; Isti, L. Š., Izbrane pesmi, GMD 1973, uvodna beseda (144–54) in bibliografija pesmi do konca 1972 (155–70); Isti, Spremni zapis k zbirki Veseli ringaraja. Gor. 1983, 153–57; Jevnikar, Zam. lit., M(Trst) 1968, 141; 1973, 17–18; 1983, 138–39; 1985, 156; 1987, 99–100; Isti, Slov. liter. v It., RAITrstA 1981 in monografski tečaj na U v Vidmu 1981–82; I. Marinčič, L. Š., Izbrane pesmi, PDk 24, jan. 1973; M. Češčut, Razgovor s sodelavcem gor. mohorjevk, KatG 1973, št. 8–11; KatG 1. mar. 1973; Izbrane pesmi, SvSl 6, sept, 1973; Il Giorno; La Repubblica; La Stampa; L'unità; PDk – vsi 23. mar. 1976; NL 25. mar. 1976; TKol 1976; Spominska svečanost v Rižarni, KatG 24. jun. 1976; Leksikon CZ, Slov. knjiž., Lj. 1982, 348–49; K. H., Predstavitev nove pesniške zbirke L. Š., KatG 27. okt. 1983; T. Pavšič, Veseli ringaraja, NL 10. nov. 1983; B. Jurca, Njenih pesmi ni (bilo) v osrednjih glasilih, Delo-KL 22. dec. 1983; Ista L. Š. pesnica z Goriške, Otrok in družina 1986, št. 2, 8–9 s sl.; M, Waltritsch, Pogovor z L. Š. o njeni petinsedemdesetletnici, PDk 23. febr, 1985; KatG 29. avg. 1985; Z. Jan, Tolminske pesmi L. Š., PrimSreč 1986, št. 59, 51–52; T. Pavšič, Dragoceno pričevanje o gor. slovenstvu, Delo-KL 21. maja 1987; PDk 18. jan. 1987; F. Bernik, Nova pesniška zbirka L. Š., PrimSreč 1987, št. 76, 521–22; Le Arti a Gorizia nel secondo 900, Gor. 1987; Il Territorio,...; Sloveni di confine, Ronchi 1988 s sl.; D. Makuc, Lojze Bratuž – čisti žrtvi svetal spomin. Rodna gruda 1989, št. 4, s. 31, 41; Lojze Bratuž. 50 anni dopo. Po 50 letih, Gor. 1989 (predav. s simpoz. 4. apr. 1987); SB (SBibl.) 1945-.

Pšč.