Šolar, Jakob (1896–1968)

Šolar Jakob, jezikoslovec, literarni zgodovinar, organizator izdajanja in soavtor učbenikov, prevajalec, r. 29. apr. 1896 na Rudnu pri Železnikih polkmetu in sodarju Jakobu ter Antoniji r. Kavčič, u. 23. jun. 1968 v Lj. Osn. šolo je obiskoval 1902–4 v Dražgošah, 1905 v Šk. Loki, 1905–7 v Lj. (Marijanišču), klas. gimn. 1907–8 (na II. drž.) in 1908–15 (na I. drž.), 1915 odl. mat.; 1915–9 tu študiral bogoslovje (1918 ord.); od sept. 1919–sept. 1924 je bil prefekt v škofij. zavodih v Šentvidu, hkrati študiral sloven. in franc. na fil. fak., jun. in sept. 1922 opravil dipl. izpit iz obeh predmetov. Že 1920 (jul.–sept.) je bil na franc. počitn. tečaju v Strasbourgu, 1922 (jun.-sept.) se učil srbohrv. v Mostarju, od nov. 1922 do avg. 1924 pa se strok. izpopolnjeval v Parizu, zlasti na École pratique des Hautes Études (J. Gillieron – jezikosl. zemljepis; Meillet – primerj. jezikosl.; M. Rogues – zgod. slovnica; P. Passy – opisna fonetika; Dauzat), na Sorboni (Poirot – fonetični laboratorij), na Collège de France (Rousselot – fonet. laboratorij) ter na Institutu catholique littéraire (J. Calvet).

Služboval je od sept. 1924 do okt. 1927 kot suplent na gimn. v Šentvidu, po prof. izpitu 1927 bil tu do apr. 1941 prof. sloven. in franc., vmes 1941–4 prof. na škofij. klas. gimn. v Lj.; 28. okt. 1944 bil aretiran, dec. 1944–jun. 1945 interniran v Dachauu. Ves čas je bil formalno (do 19. apr. 1946) prof. škofij. gimn. v Lj., v resnici že od vrnitve 1945 dodeljen ordinariatu za dušnopastir. delo. Na predlog SAZU dec. 1945 je bil imenovan za prof. lj. klas. gimn., a hkrati apr. 1946 do okt. 1949 dodeljen SAZU kot glavni ekscerptor za veliki slovar slov. knjiž. jezika in glavni pomočnik pri redakciji predelanega, dopolnjenega Pleteršnikovega (SBL II, 381–4) slovarja; od 15. jan. 1949 je bil znanstv., od 1. jan. 1951 viš. znanstveni sodelavec, 31. okt. 1952 odpuščen; dec. 1952 do apr. 1957 v polit. klavzuri na Igu (SPor 1952, št. 277), 1958 postal kanonik lj. kapitlja in ravnatelj škofij. gimn. v likvidaciji, 1965 prelat; 1965 častni član Slavist. društva Sje. – L. 1929 dobil franc. red zlatih palm.

Š. je bil raziskovalec slov. jezika in književnosti, organizator izdajanja šol. knjig, posebno slov. čitank, soavtor novejših izdaj slovnice in pravopisa, recenzent rkp. učbenikov, propagator leposl. knjige, kritik jezikosl. in lit. zgod. del, učnih načrtov slovenščine, dejaven član Slavist. društva Sje, urednik, predavatelj, pedagog, družb. vzgojitelj ter prevajalec.

I. Raziskovalec slov. jezika. Delovna področja a) fonetika: Na podlagi kimografskih zapisov je Š. ugotovil nazalizacijski vpliv nosnikov na njihovo glasovno, posebno samoglasniško okolje (Slov. medvokalna m in n, ČJKZ 1928, 47–65) in priporniški značaj glasu n pred s in š (Spirantični nosnik v slov., SR 1950, 429–40), z njim razlagal nekatere pojave iz Ramovševega (SBL III, 22–4) Konzonantizma. V razpravi Glasosl. spremembe pri pridevnikih na -ski iz krajevnih imen (JiS 1966, 68–71, 112–6) je zagovarjal nasproti Ramovšu (ki je pri tem mislil na analogijo) fonetični razvoj zobniških zapornikov in pripornikov v šumevce oz. nebnike. V Antona Breznika (SBL I, 59) slovnici (Prevalje 1924³) je v § 1–6 opisal tvorbo slov. knjiž. glasov in (po Škrabcu) obravnaval naravo besednih tonemov; b) glasoslovje: obravnaval ga tudi v Slovnicah 1940, 1947 in 1956 ter v Slov. pravopisu 1962, deloma tudi že v njegovi izdaji l. 1950; tu in v nekaterih člankih in kritikah je neeksperimentalno vzdrževal za knjiž. jezik Škrabec-Breznikovo teorijo o enojnem, enoglasnem izgovoru dvočrkij lj in nj v vseh položajih proti običajnemu dvoglasnemu izgovoru pred samoglasnikom (JiS 1959–60, 158–60); v Slov. pravop. 1962 priznaval soglasniško naravo le nezvočnikom, zvočnikom pa pripisoval samo zvenečnost; že v Slovenskem pravopisu 1950 je nastavil nevtralno izgovorjavo nenaglašenih o in e, sicer pa z razlogi branil kratkost slov. polglasnika (SJ 1939, 126–32); s stavčno fonetičnimi opazovanji deloma uspešno skušal vplivati na rabo slov. ločil (Beseda o vejici, JiS 1957–8, 21–7, 83–6); branil važnost fonetičnega pouka za pravorečje zlasti v sred. šoli (SJ 1939, 103–6); pri naglasnih mestih je skupaj s svojimi sodelavci čitankarji preveč dajal prednost starejšim naglasnim oblikam pred mlajšimi, bolj razširjenimi. Glede premen zvenečih in nezvenečih soglasnikov se je držal predvsem Škrabca, neupravičeno pa uvedel v slov. pravorečje pojem na pol zvenečega izglasja -d, -b -g, -z in -ž; c) oblikoslovje: v učbeniku Slovenska slovnica. 1947 je Š. obdeloval prislov, v manjši meri tudi števnik in zaimek; pri glagolu pa obširneje deležnik, namenilnik in glagolnik; v Slov. pravopisu 1950 predlog, 1962 pa nekatere veznike, npr. in (tudi v JiS 1959–60,14–8, 34–40), in v tej izdaji opravil pribl. tri petine vsega dela; za izdajo Bajec-Kolarič-Rupel, Slov. slovnica. 1956, je pripravil poglavje Besedne prvine (brez dela o tropih in figurah) ter splošne oblikoslovne kategorije, kakor besedne vrste, sklon, število, spol, oseba, glagolski vid; pisal o zaimku oné, členku tudi, o edini in edin; č) besedotvorje: obravnaval zlasti ob recenziji A. Bajec, Besedotvorje slov. jezika I (SR 1951, 142–8) in v člankih: »Brez« v sestavi (JiS 1957–8, 94–5), Sestave s -spis in -spisje (ib. 1959–60, 126–8) in še v kakšnih malenkostih; o posameznih slov. besedah je več pisal v zvezi z obema priredbama Breznikovih spisov: Jezik naših časnikarjev in pripovednikov. 1944, 5–64; Življenje besed. 1967, 5–74, 265–353, kjer je sicer glavni prikaz Breznikovega življenja in dela. Prim. še razpravo Vorenčev slovar (SR 1950, 91–7) in sploh Slov. pravopis 1950. S skladnjo se je ukvarjal bolj malo; poleg že omenjene razprave o vezniku in gre sem zlasti pisanje o nikalnici (JiS 1958–9, 3–8) in o vejici (ib. 1957, 21–7, 83–6). Malo se je ukvarjal tudi s pravopisom: po Š-jevi zaslugi pišemo končaje tujk in tujih lastnih imen v pridevniških izpeljankah fonetično (n. pr. Liège-lieški).

Med jezikoslovna dela je šteti tudi strok. kritike in ocene; ocenil je: Fr. Ramovš, Konzonantizem (ZslPh 1925, 555–63) (skupaj z A. Breznikom), Fr. Bezlaj, Oris slov. knjiž. izgovora (SJ 1939, 126–32), A. Bajec, Besedotvorje (SR 1951, 142–8). Poročal je o W. Brandensteinu, M. Dłuski, E. Diethu (ib. 148–50), M. Mahniča Živi slovenščini (JiS 1959–60, 121–4); o Breznikovi razpravi Slov. slovarji (S 1927, št. 19), o Augusta Musića Negaciji ni (ib.), Tesnièrjevi knjigi o slov. dualu (DS 1926, 94–5), slov. slovničnih knjigah po vojni (SR 1951, 150–1), o Svane, Slov. slovnica (JiS 1958–9, 178–81). Sorazmerno strogo je sodil večja dela svojih sodobnikov (Bezlaj, Bajec), pri tem poudarjal zdrava načela, za katera je škoda, da jih Š. sam ni v takih ali podobnih raziskavah poskušal uresničiti. S časom se je zmeraj bolj nagibal v odklonilnost v primerih, ko so se avtorji jezikosl. del tako ali drugače oddaljevali od tistega, kar je Š-ju kljub slabostim, ki se jih je zavedal, pomenila slov. slovnica, katere soavtor je bil sam. – Še pred vojno je organiziral zbiranje jezik. gradiva za slovar slov. kraj. imen in bil večkrat svetovalec pri raznih strok. terminologijah; v Inšt. za slov. jezik SAZU je deloma sam ekscerpiral, deloma organiziral izpisovanje za slovar slov. knjiž. jezika ter ob Ramovšu, pozneje pa sam, skušal izdelati splošni načrt za nekako akademijsko slovnico slov. jezika.

II. Slovstvenozgodovinsko delo: Na tem področju je največ storil kot urednik: uredil je Fr. Detela, ZS I, 1932; II, 1936; IV, 1939 in v novi izdaji ZbD I-V. knj., 1962–7; knjižne zbirke Cvetje iz domačih in tujih logov zv. 1.–20., 1934–44 ter v okviru te zbirke Svetovno slovstvo, zv. 1.–2., 1942–4; revijo Slavističnega društva SJ, 1938–41; Kidričevo in Ramovševo štev. SR 1950; prireditelj: F. S. Finžgar, Študent naj bo. 1937 (Cvetje 12.), napisal uvoda k Aurelii Augustini Confessiones. 1932, 1–19; Hoffmannsthal-Župančič, Slehernik. 1934; članki in razprave: Kriza duha, DS 1933, 286–90; Misel daje človeku veličino, ib. 1935, 457; Kaj je z našo ljudsko povestjo? 1939, p. o. iz Knjiž. vestnika MD; Prešerniana, SJ 1940, 184–8 (soavtor Al. Turk); knjižne prikaze v DS 1927, 56–7; 1928, 58–61; 1929, 96, 223–4; 1930, 41–3, 111–3; ok. 40 krajših ocen in poročil o domačih in tujih slovstv. delih in dogodkih v Mentorju (1922–3, 30; 1926–7, 94, 95), S (1928, št. 284: N. Velikonja, Višarska polena; št. 297: L. Turšič, Tiho veselje; 1929, št. 113; I. Pregelj, ISp 3. zv.; št. 297: isti, ISp 4. zv.), SU (1929, 116–7: I. Pregelj, ISp 3. zv.), DS (1933, 210–4: I. Zorec, Beli menihi; S. Slavec = A. Budal, Med srcem in zemljo; isti, Včeraj je bilo, jutri bo …, Rožmanc ( = K. Grabeljšek), Sirene tulijo; I. Molek, Dva svetova; v Knjiž. glasniku MD (1934, 50–1: Hoffmannsthal-Župančič, Slehernik; 51–2: Ks. Meško, Gobavi vitez; 1938, 60–4: J. Jalen, Cvetkova Cilka; 1938, 92–4, 1940, 13–5: Lippl-Sovre, Mrtvaški ples; 1940, 10–2: F. Bevk, Pravica do življenja; 70–3: St. Cajnkar, V planinah), zlasti redno o Cvetju iz dom. in tujih logov. Posebno poglavje so življenjepisi: prvo mesto zavzema A. Breznik (Življenje besed. 1967, 7–74), dalje je še pisal o J. Debevcu (DS 1937, 87–90; SJ 1939, 136), F. S. Finžgarju (KMD 1941, 94–8), A. B. Jegliču (ib. 1938, 41–3; S 1938, št. 155), A. Kalanu (S 1928, št. 275), Vuku Karadžiću in Fr. Metelku (JiS 1958, 102–9), Fr. Ks. Mešku (KMD 1944, 77–9), I. Preglju (DS 1933, 414–9), Fr. Ramovšu (Poslanica preds. SAZU … ob šestdesetletnici … Lj. 1950, 16 str. ( = listov), 4º, anon.; SR 1950, 441–58, skupaj z Z. A. Bizjakom), S. Škrabcu (Mentor 1920–1, 21), Fr. Terseglavu (Delav. pravica 1930, št. 43). Čisto pod konec svojega življenja je predelal nekaj začetnih poglavij knjige F. Jakliča o Frid. Baragi (1968).

Na spodbudo M. Rupla (SBL III, 166–7) in v skladu z izročilom škofij. gimn. se je zelo zavzel za učne knjige v sred. šolah, bil glavni sodelavec in organizator za spisovanje slov. čitank: Slov. čitanka za 1. razr. srednjih in sorodnih šol. Lj. 1931; Slov. čitanka za 2. razr. … 1932 (obe s slovnico); Slov. čitanka za 3. razr. sred. in meščan. šol. 1935; Slov. čitanka za 4. razr. … 1935. Slavistično društvo je posebej izdalo: Slov. slovnica za 3. in 4. razr. sred. in sorodnih šol. 1940. Učbeniki so doživeli tri izdaje: prvo 1931–5, drugo, predelano 1939, tretjo 1945. leta. Ti naj bi dijaka pridobivali za svet slov. besedne, deloma tudi likovne umetnosti, predvsem z branjem in razlago besednih umetnin, ne pa z obremenjujočimi lit. zgod. podatki o avtorjevem življenju in njegovih delih, hkrati pa naj bi ga utrjevali v jezikovnem znanju in slovenstvu. Knjige so bile ugodno sprejete, posebej glede na izbiro leposl. besedil, na metodo slovstvene obdelave in na opremo; delno pa naletele na odpor zaradi starinskega naglaševanja; jezikosl. snov je obdelana suho (posebno očitno v Slovnici 1940), v primeri z Breznikovo slovnico pa je iz njih izločen skoraj ves jzksl. historicizem (povojna izdaja je brez stilist. dodatka); Š. se je odločno bojeval proti poskusom, da bi se izdaja šol. knjig državno poenotila, s čimer bi slov. knjige izgubile nar. vzgojni, slov. značaj; prizadeval si je za ločitev pouka slov. in srbohrv. književnosti v viš. razr. sred. šole, kar je bil Š-ju prvi pogoj za izdelavo primernih učbenikov, vztrajanje pri mešanem pouku pa znamenje za to, da v Jsli še vedno ni opuščena misel na enotni jsl jezik (o tem je pisal tudi še zadnja leta). Bil je referent za izdajo šol. knjig, jih recenziral in se zavzemal, da bi za vse predmete dobili primerne slov. učbenike; za viš. razr. sred. šole si je zamislil izdajo glavnih leposl. del, umetnostno razčlenjenih (Cvetje, Svetovno slovstvo), ki naj jih srednješolec spozna; sploh je skušal utrditi zavest, da je knjiga nenadomestljiva vrednota za vsakogar in jo zato mora vsakdo, zlasti tudi meščanski sloj, podpirati z nakupom, tudi če se mora zato čemu drugemu odreči; založbe se morajo zavedati svojega kulturnega poslanstva in ne smejo gledati predvsem na dobiček; uredništva pa naj skrbe za primeren jezik svojih izdaj.

Prevedel je iz franc.: P. Merimée, Colomba. Lj. 1922 (tudi S 1921, št. 213–1922, št. 24); E. Brieux, Rdeča suknja. 1931; Fr. Mauriac, Gobavca je poljubila. 1931 (z Edv. Kocbekom); Fr. Jammes, Gospod Ozeronski. 1932; J. Bernanos, Dnevnik vaškega župnika. 1939. – Pedagog: na gimn. je oblikoval duhovni lik dijaka v smislu personalizma, 1928–9 v tem smislu urejal revijo Križ na gori, udejstvoval se tudi v mladin. gibanju (Bohinj. teden, Slov. kult. problem). Stanovsko pripadnost slavistom je izpričeval ne le kot organizator za izdelavo čitank in kot referent odseka za šol. knjige pri Prof. društvu 1933–41, temveč tudi kot eden izmed ustanoviteljev Slavist. društva Sje in kot urednik njegove revije SJ. – Psevdonimi in šifre: Miha Koblar, Jože Lokar, J. Roš, J. Š., j- š-, J. R., -b -r, rb, -š-, -a- -o-, -k- -l-. – Prim.: J. Toporišič, JiS 1966, 161; Knjiž. glasnik MD 1966, 40–3, 50 (s sliko); St. Gabrovec, Cerkev v sedanjem svetu 1968, 123–4; Delo 1968, št. 173; St. Cajnkar, ib. št. 180 (s sliko); V. Beličič, Gospodarstvo (Trst) 1968, št. 697; St. Suhadolnik, JiS 1968, 233–4; J. Šolar, ib. 255–7; A. Bajec, NRazgl 1968, 389; Loški razgledi 1968, 72, 210; 1969, 265–6; Al. Rebula, Draga 1968. Trst 1969, 118–9; J. Dolenc, KMD 1969, 119–24 (s sliko). Trč.