Šmigoc, Janez Krstnik Leopold (1787–1829)

Šmigoc Janez Krst. Leopold, slovničar, r. 6. jun. 1787 v Halozah (kraj Gruškovec) Juriju in Ani r. Kranjc, u. 14. avg. 1829 v Ptuju. Gimn. je obiskoval verjetno 1801–7 v Gradcu, tam 1807–9 licej, nato do 1813 študiral pravo. Nadaljnja življenjska pot do 1818 ni znana; za tem je bil magistratni uradnik v Ptuju, od 1822 do smrti oskrbnik na Ptujskem gradu. – Bil je v Gradcu med prvimi člani Primčeve (SBL II, 579–83) Slovenske družbe (Societas slovenica), kjer so študirali Kopitarjevo slovnico, pozneje Dobrovskega Slavina in se vežbali v slovenšč. Tudi ko se je h koncu leta krožek osipal, je Š. ostal aktiven član (ekscerpiral in prevajal besede), hkrati v hiši visokega polit. dostojanstvenika (morda deželnega glavarja Attemsa) slovenšč. tudi poučeval. Iz priprav za ta pouk je nastala slovnica, ki je l. 1812 izšla v Gradcu pod naslovom Theoretisch-praktische Windische-Sprachlehre. Zasnovana je po Kopitarju, upošteva pa v oblikoslovju in besednem zakladu tudi posebnosti vzhodnoštaj. narečja. To je pripomoglo, da je Kopitar kot cenzor slovnico odobril, čeprav jo je drugače imel za zelo poprečno (valde mediocris) in čeprav sta mu J. N. Primic in F. Cvetko (SBL I, 88) skušala sugerirati odklonilno sodbo. Primicu je tako sodbo poleg objekt. razlogov narekovalo morda tudi dejstvo, da je Š. takrat bil njegov tekmec. Za mesto prof. slov. na graškem liceju, ki so zanj deželni stanovi v avg. razpisali natečaj, se je poleg Primca in v začetku Cvetka potegoval tudi Š., takratni jurist 2. letn. in stanov. odbor ga je kot domačina in kot pisca štaj. slovnice (takrat sicer še ne natisnjene, a že odobrene) predlagal celo na 1. mestu. Na osnovi konkurznega izdelka pa mesto ni bilo podeljeno njemu, ampak Primcu, ki je – po Kopitarjevi oceni – Š-a daleč prekosil.

Smoter, ki si ga je Š. postavil s slovnico, je bil predvsem praktičen. Skušal je z njo ustreči potrebi po slovnici slov. jezika za Nemce, kakor je tako potrebo izrazil nadvojv. Janez spomladi 1809 v Ptuju. Temu prakt. namenu rabijo štev. vaje med besedilom slovnice, razen tega v drugi polovici knjige zbirka besed (po vsebinskih skupinah), pogovori (posneti po Meidingerjevi franc. slovnici) in precej obsežen slovarček, česar v dotakratnih slovnicah ni bilo. Slovnica je ob izidu zbudila dokajšnje zanimanje. Kopitar in Dobrovský v pismih ponovno govorita o njej, ugotavljata (zlasti Dobrovský v pismu Kopitarju 30. jan. 1813, pozneje tudi v Slovanki 1814) vrsto konkretnih napak in neutemeljenih razlag, pogrešata jezikovnofilozof. temelja, oba pa pozitivno vrednotita soupoštevanje narečnega, živega govora. Cvetko in Primic sta bila proti slovnici, češ da bo zaprla pot kakemu boljšemu delu (Primic jo imenuje embrio, celo krparijo [Machwerk], s katero se bomo diskreditirali). Kolikor je vzrok nasprotovanju bila »skrb za enotni slov. liter. jezik« (Kidrič), je ta ob Š-čevi nedvomni težnji, da se vključi v liter. tradicijo, bila vsekakor pretirana. O pogovorih v 2. delu slovnice je tujec, ki je sredi 19. stol. uporabljal knjigo kot učbenik, izrazil mnenje, da so »neslani« (albern), namesto da bi bili praktični in stvarni (Ilešič), z vidika dom. razvoja in kot novost pa so vsaj deloma zanimivi, ker so vmes tudi pogovori namenjeni »posvetnemu meščan. človeku in se dotikajo celo zabav in razvedrila v ženski družbi« (Legiša); jezikovno pa so neokretni. Besedni zaklad slovnice je v veliki meri prevzel A. Murko (SBL II, 166–9) v svoj slovar. – Prim.: Kidrič, Dobrovský 230, op. 274 (pregled in kritičen pretres dotakratne literature); posebej zaslužijo omembo: Macun, Kres 1881, 301, 342; Pajek, ib. 1883, 425; Ist. I-II; Marn XXIII, 14; Ilešič, ČZN 1918, 98; razen tega še: Štrekelj, Histor. slovnica slov. jezika. 1922, 15; Kidrič, Zgod. (kazalo); isti, Korespondenca J. N. Primca. 1934, 199 (kazalo); Breznik, ČZN 1938, 31; Legiša, Zssl II, 40. Gr.