Šlaker, Janez Nepomuk (1791–1863)

Šlaker (Šlakar) Janez Nep., šolnik, gospodarstvenik, mecen, r. 19. apr. 1791 v Kamniku premožnemu usnjar. mojstru Janezu in Jeri, u. 3. marca 1863 v Lj. Obiskoval je osn. šolo pri frančiškanih v r. kraju, gimn. v Lj. (1803). Z begom čez gore na Kor. se je umaknil 1809 vojaščini pod Francozi, v Clcu končal 1812 sred. šolo, dve leti filoz., pod vplivom prijatelja Fr. Pirca (SBL II,354–6) študiral bogosl., nadaljeval v Lj. 1814 (ord. 1816). Bil je kratek čas kaplan na Brdu pri Lukovici in v Mokronogu, od 1817 katehet na uršulin. šoli v Lj., od 1819 tu tudi učitelj metodike; 1824–39 spiritual uršulin. samostana, od 1825 vodja zgledne glavne šole ali normalke in prof. pedagog. in metodike v lj. bogoslovnici, od 1850 dež. šol. nadzornik. Dobil je posebno pohvalo za vnemo pri nedelj. šoli, ob upok. 1858 postal vitez Fr. Jož. reda in častni meščan lj. – Kot gospodarstvenik je Š. 1821 pomagal ustanoviti kranj. hranilnico, bil njen odbornik, 1849 namestnik in od 1854 pravi vodja, zelo pomnožil hraniln. sklad, povečal zaupanje v zavod. L. 1834 je postal član novega kazin. društva, od 1836 vodil ekonomat na lj. liceju. Podpiral je dijake (brezplačna hrana in knjige), kulturne delavce (gl. zahvalno pesem Umeka-Okiškega, ZD 1863, 57), ubožnici v Kamniku in Spod. Tuhinju; z oporoko je svoje znatno premoženje namenil dobrodelnim napravam, posebno volilo pa za javna pota v Kamniku. – V cerkv. krogih je Š. veljal za pomembno osebnost, bil zaupni prijatelj škofu Avg. Gruberju (SBL I, 266–8), ga obiskoval še v Salzburgu; v dobrih zvezah z lavant. škofom Fr. Kutnarjem (ib. 597), s sošolcem, naslovn. škofom Andr. Mešutarjem (ib. II., 106). Zaupanje mu je odtegnil le škof A. A. Wolf (zaradi dela pri kranj. hranilnici?), v tem je morda bila pobuda za paskvil 1839 (zmotno pripisan Fr. Prešernu), da bi omadeževal Š-jevo sicer splošno spoštovano dobro ime. Š. se je tedaj izselil iz samost. poslopja, njegovega sodelavca Jož. Keka (ib. I, 441) je škof Wolf vzel v svojo pisarno, Š-ja pa neposredno ni podprl. Počastil ga je šele novi škof Jernej Vidmar (1860–75) s častn. kanonikatom in naslovom konzist. svetnika. Š. sam literarno ni deloval, a se živo zanimal za književni napredek, se 1821 udeležil pravopisnega shoda (Dobrovský, Kopitar, Mat. Ravnikar, Metelko, Kalister) na Dunaju; pomagal sestaviti Mali besednjak slov.-nem. jezika (s Fr. Metelkom; izdal Jož. Kek, založil Š.) 1834, 1854³. – Prim.: Iuventus 1805; redovalnice lj. bogosl. 1815, 1816; Glaser II, 96; Marn IX, 11; XXIV, 27; ZD 1858, 135; 1863, 57; Jos. Benkovič, DS 1900, 20–3; Ernestina Jelovšek, Spomini. 1903, 65, 66; V. Steska, SU 1904, 247; Fr. Kidrič, ČJKZ 1928, 188; isti, Kron 1934, 268; Marja Boršnik, LZ 1931, 426; Iv. Zika, Kamniški zbornik 1969, 155–61. Mkč.