Škofic, Aleksander (1822–1892)

Škofic (Skofitz, Skofiz, Skoffiz) Aleksander, botanik, ustanovitelj strokovne revije Oesterr. botan Zft, r. 21. jan. 1822 v Rzeszowu (Galicija) račun. svetniku pri avstr. tobač. monopolu Alojzu (po rodu Kranjcu), u. 17. nov. 1892 na Dunaju. L. 1824 je prišel s starši v Brno (Moravska), 1826 pa v Lj., tu obiskoval osn. šolo in 1834–8 gimn., hkrati poslušal neobvezna botan. predavanja Iv. Nep, Biatzowskega (SBL I, 39). Po končani gimn. je Š. želel v naravosl. poklic; medicini (študiral jo je star. brat na Dunaju) se je moral iz gmotnih razlogov odpovedati. L. 1839 je nastopil tirocinij v neki lj. lekarni, 1843 opravil lekarn. izpit, nadaljeval študij farmacije 1845–7 na Dunaju (poslušal Steph. Endlicherja), vmes bil na predpisani lekarn. praksi (izjemno skrajšan rok od 4 na 2 leti) v Pottendorfu (Dol. Avstr.), Znojmu (Moravska) in Ptuju; 1847 je opravil rigoroz za mg. farm., čeprav tega poklica ni nikoli opravljal, 1854 prom. v Göttingenu, sicer se pa posvetil organizaciji botanike in reviji. Bil med prvimi člani Zool. botan. Ver. na Dunaju, za red. oz. dopisn. člana je Š-a imenovalo 14 naravosl. zavodov in družb, po njem so imenovali neki rastl. rod Skofitzia (Oe. botan. Zft 1872, 147–8) in nekega križanca Mentha Skofitziana (ib. 1862, 385).

Š. je še otrok večkrat obiskal botan. vrt v Lj. in kot deček na sprehodih po lj. okol. začel ogledovati rastline; z 12 leti je spremljal Henr. Freyerja (SBL I, 189) na botan. izletih, pozneje je sam v počitn. mesecih prepotoval v botan. namene gorenj. hribe; Š-čevo zanimanje za botan. je podpiral tudi njegov gimn. prefekt Fr. Hladnik (SBL I, 323). Š. se je zanimal tudi za nedavno ustan. dež. muzej, mu podaril nekaj predmetov (IB 1836, 170; 1838, 4, 128; Landes-Museum im Herzogthume Krain, Ber. 1839, 4, 39; Carn 1840, 378). Po lekarn. izpitu 1843 je odšel peš na botan. potovanje po Gorenj., Kor., Salzkammergutu in Gornji Avstriji, pri tem se povzpel brez vodnika na več visokih vrhov. Tudi v krajih, kjer je bil na lekarn. praksi, je spoznaval nova področja flore in zamenjaval herbarij. rastline pri posebnem zavodu, ki ga je v Pragi vodil botanik Filip Maks. Opitz. Za botaniko je bil pomen ustanove tolikšen, da je Š. sklenil ustanoviti na Dunaju podobno, vendar sodobnejšo organizacijo: Botanischer Tauschver. (na zahtevo policije preimenovan v Botan. Tauschverkehr); o tem je poročal v IB 1846, 320 L. Kordeš (SBL I, 515) z željo, da bi vzpodbudil k sodelovanju tudi kranj. botanike. Ustanova se je razvijala (imela v prvih 30 letih 499 članov) in vključevala znane botanike cele države, razdelila letno poprečno 20 do 30 tisoč eksikatov, ki so šli vsi skozi Š-čeve roke. V prvih letih je za zamenjavo Š. sam nabiral redkejše rastline po dunaj. okolici in na slov. ozemlju: 1846 na Dol., Notranj. in v Slov. Primorju (pisal o vzponu na Snežnik v IB 1847, 81–3 z opombo, da gre za ponatis iz revije Gegenwart, brez navedbe datuma); 1849 na juž. Štaj.; 1850 po Notranj., Goriškem in Sev. Italiji. Opisal je svoj obisk Križne jame pri Ložu in »Kozlerjeve« jame na terenu Željne, sev.- vzh. od Kočevja (IB 1847, št. 51–5). V prvi jami je s spremljevalci odkril kosti medveda, ki so jih izročili lj. muzeju (gre za eno prvih registriranih najdb kosti jam. medveda, v tem nahajališču sploh prvo); v drugi, Kozlerjevi, je Š-čev spremljevalec Dominik Bilimek odkril novo vrsto jam. hrošča, ki ga je Ferd. Schmidt (SBL III, 225–7) imenoval Anophthalmus (zdaj Typhlotrechus) Bilimeki (IB 1848, 5–6). Medtem se je v Avstr. razvilo še nekaj podobnih zamenjevalnih ustanov, ena, ki jo je vodil bar. Leithner, se je 1857 vključila v Š-čevo; ob tem delu je potreba po posebnem glasilu, ki bi združevalo avstr. botaniko, dajalo možnost za objavljanje in seznanjalo z napredkom stroke (Avstr. strogo botan. revije ni imela) pastajala čedalje večja: 1850 se je Š. odločil, izdajati na lastne stroške Oesterr. botan. Wochenblatt; prva štev. je izšla 2. jan. 1851, po sedmih letih je tednik spremenil v obsežnejši mesečnik Oesterr. botan. Zft, ki izhaja do danes, bil njen izdajatelj do smrti, urednik pa do 1888, od 1889 jo je urejeval R. Wettstein. Š-čevo vestnost in organizac. talent dokazujejo točno izhajanje revije kljub mnogim težavam (1855 daljša Š-čeva bolezen; vojne 1859, 1864, 1866, 1870–1; stavka tiskarjev in stavcev 1870), bila je in je še danes osrednje, ugledno glasilo avstr. botanikov, eden glav. pospeševalcev te znanosti, imela vedno dosti naročnikov; v prvih 25 letih je objavila orig. prispevke več kot 300 avtorjev in dopise iz več ko 250 krajev; od 1859 je prinašala tudi življenjepise s portreti pomembnih dom. botanikov (npr. Fr. Krašana, 1888, 1–6; Valent. Plemla, 1881, 277–80; Š. tu priobčil biogr. Al. Pokornyja po Wurzbachu XXIII, 42). Ob 25-letnici revije je pos. deputacija izročila Š-u srebrn pokal z zlatimi granalijami ter poslanico z več ko 160 podpisi najugled. avstr. naravoslovcev vseh strok. Čudno je, da se je revija ob Š-čevi smrti omejila le na opombo novega izdajatelja, o spremembi v vodstvu (1893, 1) in na izjavo botanika I. Dörflerja v prilogi k febr. štev., da je revijo po Š-čevi smrti kupil Botanischer Tauschver. – Čeprav Š. ni deloval v znanstveno raziskovalni smeri, je z njegovim imenom povezan razvoj in napredek botanike v Avstriji v drugi pol. 19. stol. –Prim.: Wurzbach XXXV, 73–7; Schematismus von Krain und Kärnten vom J. 1827, 256; Vhdl. d. Zool. botan. Ges. 1852, 9, 17, 142; 1854, 1, 33; 1857, 26; 1859, 5, 23, 27; 1860, 9, 78; Schmidl, Die Grotten und Höhlen … 1854, 275, 285–6; Krainisches Landes-Museum 3. zv. 1862, 123, 148; Oe. botan. Zft 1875, 1–4 (s sliko), 41–6; Zft f. d. oesterr. Gymn. 1875, 2. zv., 141; W. Voss, Letno poročilo lj. realke 1884, 40; L. Eisenberg, Das geistige Wien II., 1893, 449–50; S 1892, št. 265; Botanik u. Zoologie in Oesterr. … 1901, 45–6, 115, 176; Proteus 1939–40, 118; Rich. Steinbach, Oesterr. Botaniker d. 19. Jh, die nicht an Hochschulen wirkten. Diss. Wien (1959, tipkopis), 205–6. Bfn.