Škabar, Matija (1876–1966)

Škabar Matija, narodnoobrambni delavec, r. 1. marca 1876 v tržaš. predmestju Barkovlje (pri Gandričih) nar. zavednemu kmetu Matiji in Antoniji r. Kanduš, u. 20. marca 1966 v Trstu, pok. v Barkovljah. Osn. šolo je obiskoval v r. kraju, nem. drž. gimn. v Trstu, bogosl. v Gor. (1899 ord.). Bil je 1901–2 kaplan v Rojanu, 1902–8 pri sv. Jakobu v Trstu, tu hkrati 1899–929 katehet na Ciril-Metodovi šoli, 1921–31 dušnopastir. pomagal v župniji Sv. Križ pri Trstu, 1931–4 upravljal župnijo na Katinari, 1934–64 bil duhovnik v Barkovljah. Ob zlatomašnem (1949) in biseromašnem (1959) jubileju je bil imenovan za msgr. in častn. kanonika.

Š. je pretežni del življenja prebil v središču slov. šolstva na Tržaškem, pri Sv. Jakobu v Trstu; verjetno poučeval tudi na slov. učiteljišču, ki se je zaradi vojne preselilo iz Gor., 1910–8 pa na slov. dvorazr. zasebni trg. šoli v ul. Corsia Stadion. Od gimn. let se je ukvarjal z glasbo in petjem, ga reševal pred razsulom, (v Gor. tesno sodeloval z V. Vodopivcem), ga kot duhovnik pogumno gojil v cerkvi (pev. zbor 1912–21 pri Sv. Jakobu; žen. pev. zbor v Marijinem domu v Trstu), 1921–31 bil pevovodja cerkv. zbora Sv. Križ pri Trstu idr. Uglasbil je nekaj pesmi k igram Fabiola in Neža, Dolorosa, Mati svetega veselja. Zanimal se je in uspešno uveljavljal kot član upravnih svetov in odborov raznih gospodar. ustanov in organizacij. Š. je bil steber slovenstva na Tržaškem, v nar. zadevah klen, neuklonljiv in odkrit, osebno veder in šegav, dober in plemenit. Njegova glavna skrb je bilo duhovno in polit. vstajenje slov. naroda. – Prim.: Status personalis cleri tergest. – justin. 1918, 30, 132; Katoliški glas 1949, št. 27; 1959, št. 29, 30; 1966, št. 8, 12; Novi list 1959, št. 262; 1966, št. 587, 590; Annuario della diocesi di Trieste e Capodistria 1964, 65, 75; PDk 1966, št. 50 (s sliko), 68 (s sliko), 69; Marko Udovič, Msgr. Š-ju v spomin. Trst 1969. Kralj

ŠKABAR Matija, duhovnik in narodni delavec, r. 1. mar. 1876 v Barkovljah (Trst), u. 20. mar. 1966 v Trstu, pokop. v Barkovljah. Oče Matija, kamnosek, mati Antonija Kandus. Osn. š. v Barkovljah, nem. gimn. v Trstu, bogoslovje v Gor. V duhovnika je bil posvečen 23. jul. 1899. Pastirsko službo je začel kot kpl. v Rojanu (1. febr. 1901 - 15. avg. 1902). Od tu je šel k Sv. Jakobu v Trstu (16. avg. 1902 - 15. sept. 1908). Od 1902 je bil katehet, od 1908 pa stalni katehet in vzgojitelj mladine na vseh šolah Ciril-Metodove družbe, poučeval pa je pri Sv. Jakobu skoraj 30 let, vse do 23. sept. 1930, ko so šolo uradno zaprli (Sv. Jakob, 84–85). Od 1910 do 1918 je bil katehet tudi na dvoletni trg. šoli, med prvo svet. vojno (1915–18) tudi prof. verouka na slov. učiteljišču, ki se je iz Gor. preselilo v Trst. Kot katehet je bil vedno nasmejan, vedno dobre volje, duhovit. Trudil se je, da bi imeli dijaki v sebi kolikor mogoče veliko slov. duha. Vsem učencem je ostal v najlepšem spominu. - Med poučevanjem je bil Š. dolgo let preds. Bratovščine sv. Cirila in Metoda pri Sv. Jakobu – prvič izvoljen 1904 in potem še večkrat (slika zastave na ovitku Stoji učilna zidana, Trst 1988). Bil je član raznih uprav. svetov in odborov, od 16. jun. 1926 odb. Zadružne zveze v Trstu. - Od 1921 do 1931 je bili dušnopastirski pomočnik v Sv. Križu pri Trstu, od 1931–34 je upravljal župnijo Katinaro, od 1934–48 je opravljal v Barkovljah službo božjo za slov. vernike, dokler ni v jeseni 1948 prevzel kpl. mesta za Slov. Janko Kramarič (PSBL II, 183–84). - Z veseljem se je posvečal zborovskemu petju in od 1912 do 1921 vodil cerkv. pev. zbor pri Sv. Jakobu in ženski pev. zbor v Marijinem domu v ul. Risorta. Z Marijinim domom je bil srčno povezan: več let je bil preds. Zveze Marijin dom, ki je kupila zemljo in hišo za Marijin dom v ul. Risorta 3; vodil je petje ob raznih družbenih prireditvah in družbo spremljal na romanjih; uglasbil je nekaj pesmi k igram Fabiola in Neža, Dolorosa, Mati svetega veselja, ki jih je uprizorila Marijina družba (gl. J. Prešeren, Marijina družba..., Trst 1975, 69). Od 1921 do 1931 je vodil cerkv. pev. zbor v Sv. Križu pri Trstu. Po zadnji vojni je bil vedno prisoten pri slov. cerkv. slovesnostih, na prižnici in v spovednici. Bil je velik narodnjak in prijazen z vsemi, zato so ga tudi vsi cenili in spoštovali. - Ob 60-letnici mašništva (3. jul. 1959) ga je sv. oče imenoval za monsinjorja.

Prim.: SBL III, 627 in tam navedena liter.; KatG 1949, št. 27; 1959, št. 29, 30; 1966, št. 8. 12; ML 1959, št. 262; 1966, št. 587, 590; M(Trst) 1959, 108 s sl.; M. Udovič, Msgr. M. Š., Utripi, apr.-maj 1965, 35–38 s sl.; Isti, Msgr. Š-ju v spomin. Trst 1969; PDk 1966, št. 50 s sl. in 69; L. Čermelj, Ob 40-letnici razpustitve Zadružne zveze v Trstu, JKol 1969, 108; J. Prešeren, Marijina družba »Marije Milostljive«, Trst 1975, 69 in pass., 70 sl.; Šavli, PDk 30. dec. 1977; Sv. Jakob, 60, 128; Barkovlje, Pri nas je bilo tako..., Trst 1982, 157; M. Jevnikar, Rojstne hiše..., KolGMD 1986, 78–79 s sl. roj. hiše; Stoji učilna zidana... Trst 1988, 9.

Škerl