Širca, Friderik, pl. (1859–1948)

Širca Friderik (Risto Savin), skladatelj, r. 11. jul. 1859 v Žalcu posestniku in trgovcu Ernestu in Barbari r. Žuža (rod izhaja iz stare albanske plem. družine), u. 15. dec. 1948 v Zgbu, pok. 18. dec. v Žalcu. Osn. šolo je obiskoval v Žalcu in Celju, 1874 bil v 3. razr. lj. realke (od kod je sem prišel in kam odšel, ni znano), 1878–81 prostovoljec v topn. polku v Gradcu, se vrnil kot rezervni topn. poročnik v Žalec, 1881 opravil na Dunaju izpit za aktiv. topn. poročnika in naglo napredoval. Služboval je 1881–4 v Osijeku, 1884–6 študiral na višji topn. šoli na Dunaju, bil 1886 premeščen v Banjaluko, 1886–8 pri topn. štabu v Sarajevu, 1888–90 v Pragi in pri trdnjav. artileriji v Přzemyśłu. L. 1891–7 je poučeval geogr. in vodil pevski zbor v topn. kadetnici na Dunaju, 1897–9 bil pri topništvu v Pragi, 1899–901 predaval nauk o orožju na Terezijan. akad. v Dunaj. Nov. mestu; 1901–3 je bil zopet v Pragi, 1903–7 v Varaždinu, 1907 v Lugoju (Lugos, vzh. od Temešvara), 1908–12 komandant topn. divizije v Beli Crkvi in 1912–4 topn. polka v Budimpešti; od 1914 na fronti, marca 1917 prosil za upok., jan. 1918 je bil dodeljen pritožni komisiji v Leoben, maja i. l. poplemeniten, od nov. generalmajor. Po končani vojni se naselil v Žalcu, dec. 1948 odšel zaradi bolezni v Zgb na kliniko in tam u.

Po prvem glasbenoteoret. uku (žalski učitelj Mih. Vučnik) je Š. 13- ali 14-leten zložil neohranjeno cerkv. skladbo; brez nadaljnje možnosti za glasb. izobrazbo se je udejstvoval kot pevec (bariton), že v poklicu pa kot klavirski spremljevalec (od tedaj psevd. Risto Savin). Sistematično se je šolal šele v Pragi 1888–90 (solopetje kapelnik Danzer; teorija Fried. Hessler), na Dunaju 1891–7 (kompozicija R. Fuchs), v Pragi 1897–9, 1901–3 (instrumentacija K. Knittl). V dunaj. dobi je Š. začel ustvarjati, mdr. samospeve (za glas in klavir): Tri Aškerčeve balade, 1895 (obj. 1899; Poslednje pismo, Javor in lipa, Poroka); Predsmrtnica, 1898 (obj. 1903, besedilo S. Gregorčič); Skala v Savinji, 1898; Zimska idila, 1900 (oboje besedilo A. Aškerca); Pet pesmi O. Župančiča, 1904 (obj. 1906: Pismo; To je tako; Svetla noč; Marica; Ljubica, zdaj je dan); Tri pesmi O. Župančiča, 1918 (Serenada; Belokranjska; Še ena); Maškarada, 1928 (brez spremljave, besedilo F. Onič); zbore, moške: Mi vstajamo, 1902 (besedilo A. Aškerc); mladinske: Kroparji, 1946; Vihra, 1947 (oboje besedilo O. Župančič); klavirske skladbe: Pavliha na potovanju, 1894; Sonata za klavir, 1895; Šest klavir. skladb, 1895; Dve pesmi za klavir, 1904; Romanca za klavir, 1940; komorne skladbe: Trio v d-molu, 1893; Trio v g-molu, 1893; Serenada za 2 flavti, 2 oboi, 2 klarineta, 2 fagota, 1 kontrafagot ali kontrabas in 4 rogove, 1894: Godalni kvartet, 1895; Allegretto grazioso za violino in klavir, 1901; Dva intermezza za gosli in klavir, 1905; Balada v des-duru za gosli in klavir 1919; Sonata za violoncello in klavir, 1920; orkestralne skladbe: Scherzo za mali orkester, 1894–5; Suita za godalni orkester, 1897; Trije baletni valčki za veliki orkester, 1939; odrska dela: Poslednja straža, 1898 (dramat. scena po baladi A. Aškerca, libreto R. Batka, izvaj. 1906 v Zgbu); Lepa Vida, 1907 (ljud. opera v 4 dej., libreto R. Batka, izvaj. 1909 v Lj.; prva predelava 1912–4; druga – Polič, Pugelj 1928); Plesna legendica, 1918 (mimična igra v 1 dej., scenarij avtor, izvaj. 1922 v Lj., balet); Čajna punčka 1922 (mimična igra v 1 dej., scenarij avtor, delna koncertna izvedba 1922 v Lj., balet); Gosposvetski sen, 1921 (opera v 2 dej., libreto avtor in Fr. Roš [SBL III, 141], izvaj. 1923 v Lj.); Matija Gubec, 1922–3 (opera v 5 dej., nem. libreto avtor, prevod in dodatek 4 pesmi Fr. Roš, izvaj. 1936 v Lj.); scenična glasba k Shakespearovemu Henriku VIII., 1923–6 (neizdel.); napisal je tudi gledal. igro v 5 dej. Pegam, a je ni več uglasbil.

Stilno sprva romantik, se je Š. kmalu usmeril v pozno oz. novo romantiko (Tri Aškerčeve balade, 1895), ki jo je sčasoma tudi impresionistično obarval. Opiral se je na glasb. elemente slov. in jsle folklore, zadnje obdobje pa kaže vidne znake nove stilne miselnosti, ki ji je Š. sledil pod vplivom S. Osterca (SBL II, 236), s katerim je bil 1922–41 v tesnih stikih. Po izvirnosti sodi S. med najpomembnejše skladatelje na prehodu v slov. glasb. moderno; je značilen predstavnik nacionaln. stila z izrazito južnoslovan. orientacijo, ki je bila ne le izsledek neposrednih vplivov določenega okolja, ampak tudi odraz njeg. širokega, v panslavizem usmerjenega koncepta. Š. je prvi uvedel v slov. glasbo novejša stilna naziranja; kot ustvarjalec je bil najmočnejši na področju samospeva in opere in tu prispeval prva in najboljša pozno oz. novoromantična dela. – Prim.: Cvetko III, 346 sl.; OSN Dodatki V/2; A. Lajovic, Gkp NA 1910, 9–10; M. Kogoj DS 1922, 284; ND 1922, št. 27; 1924, št. 40; J 1923, št. 297; (F.) K(imovec), Pevec 1924, 17, 25 (s sliko); Zbori 1926, št. 5–6, 22; R. Savin, Nova muzika 1928, 11–2; V. Ukmar, Kron 1934, 320 (s sliko); J 1936, št. 229; M. Bravničar, GLLjO 1936–7, 3; F. Onič, Celj. kulturni teden 1938, 14; S. Osterc, J 1940, št. 98; B. G(erlanc), Gkp NZb 1947, 18–9 (s sliko); isti, SPor 1947, št. 169; D. Cvetko, SPor 1948, št. 301 (s sliko); B. Gerlanc, GL Celje 1948–9, št. 2; D. Cvetko, GLLjO 1948–9, št. 5; Celj. tednik 1949, št. 41; Gkp NZb 1949, št. 4, 17, 18; -r (C. Cvetko), LdP 1949, št. 234; L. Z(orzut) LdTd 1949, št. 184; F. Onič, NOja 1949, 427–8; B. G(erlanc), SPor 1949, št. 241; D. Cvetko, Risto Savin. Osebnost in delo. Lj. 1949 (monografija); Janko Grilc, GLMrb 1959, št. 7; D. Predan, Savinj. zbornik 1959, 68–71 (s sliko); L. Zepič, ib., 71–3; Delo 1960, št. 101; M. Lindič, PDk 1960, št. 105. Ctk.