Šinkovec, Adolf (1914–1983)

Šinkovec Avgust (op. ur.: Adolf)-Črtomir, publicist, r. 30. jan. 1914 na Vojskem pri Idriji kmetu Francu in Karolini r. Gruden, živi v Lj. Po osn. in dopolnilni šoli 1921–30 v r. kraju se je sam izobraževal, družil s Fr. Bevkom (SBL I, 36), objavljal pesmi v KGM, V in drugod; bil je interniran na Sardiniji apr. 1941–sept. 1942, zaprt v Cerknem febr.–maja 1943, od sept. pa v NOV. Tu je bil od okt. referent za šolstvo in prosveto v Idrij. okrožju, v Trstu okt.–dec. 1946 urednik (z Jož. Pahorjem) Prosvet. vestnika in referent za prozne oddaje pri radiu. L. 1947 je opravil mat. na gimn. v Postojni, 1947–52 študiral slavistiko na filoz. fak. v Lj., vmes bil jul. 1949–apr. 1950 pom. ataše za Trst. V Lj. je maja 1950–marca 1952 urejeval Cicibana, marca 1952–okt. 1962 kulturno rubriko Tov, nov. 1962–febr. 1971 pa TV–15, od tedaj list Borec. —Objavil je: zbirki otroških pesmi Rožna zibelka. 1952 in Pomlad ob Soči. 1965; knjigi: Oblaki nad sončno deželo. 1963; Uporni svet pod Sežnikom. 1966; prevode: Joža Horvat, Maček s čelado (Borec 1966); Maugham Somerset W., Čudovita ženska (PDk 1966, št. 213–83); črtice, novele mdr. italij. pisateljev (Moravia, Malaparte), Čehova, Gorkega. Zbral in uredil je Partizanska ljud. pesem I. (Borec 1970); sodeloval mdr. pri izdajah: Za celo leto. Priročnik iger in deklamacij. 1960; Slov. uganke. 1965; Antologija jsl poezije za decu. Titograd 1966; Slov. basni. 1967; Šestdeset ugank. 1969; Na partizanski straži. 1969. — Prim.: osebni podatki; Bibl Mlad. knj.; SBibl 1945–; Knjiga 65, 169–70 (s sliko). *

ŠINKOVEC Avgust (op. ur.: Adolf) - Črtomir, pesnik in pisatelj, urednik, prevajalec, publicist, r. 30. jan. 1914 na Vojskem, u. 29. mar. 1983 v Lj., pokopan na Vojskem. Oče Franc, gozdni delavec in kmet mati Karolina Gruden, gospodinja. Oče se je dvakrat poročil, v družini je bilo 13 otrok. Osn. š. (1921–27) na Vojskem (6 razr.). Privatno je študiral na poklicno usmerjevalni šoli (avviamento) v Idriji, vendar izpitov ni opravljal; zaradi prestreženega pisma, ki je bilo namenjeno zal. Modra ptica v Lj. in pisano v slov. duhu, je bil iz š. izključen in je postal polit. sumljiv. Kratek čas je delal pri cestnih delih. Kar ni bil pri vojakih, v zaporih in v part., je bil do osboditve na domači kmetiji. Načrtno se je samoizobraževal, veliko bral in se pripravljal na poklic pisatelja ali bolje, pesnika. Nekaj pesmi je poslal Finžgarju, ki mu je spodbudno odgovoril. Pisno in tudi osebno se je seznanil s pisateljem Fr. Bevkom; iz njunega dopisovanja ohranjenih 35 Bevkovih pisem in 9 razglednic, ki jih hrani Mestni muzej v Idriji. 1935–36 je bil pri vojakih, najprej v Padovi, pozneje v Neaplju, niso mu zaupali orožja, delal je v baterijski pisarni. Ob napadu It. na Jslo so ponj prišli orožniki in ga odvedli v posebne delavske bataljone. Iz Mantove je prišel v neko vas na Sardinijo, kjer je bilo še huje. Odtod mu je zaradi zrahljanega zdravja slednjič uspelo priti domov jeseni 1942. Takoj se je povezal z osvob. gibanjem, a febr. 1943 so ga zaprli; po zaporu v Cerknem so ga spravili pred sodišče v Rim, kjer ga je rešila kapitulacija It. Domov grede se je ustavil v Gor. pri Fr. Bevku in skupaj sta odšla k part. Pozneje ga je POOF za Slov. Prim. imenoval za referenta za šolstvo in prosveto v tedanjem idrijskem okrožju. Po osvoboditvi (1945) je do dec. 1946 živel in delal v Trstu, kjer je bil službeno določen v Prosv. komisijo pri PNOO za Trst in Slov. Prim., opravljal pa je še številne druge naloge: sour. (z J. Pahorjem) je Prosvetni vestnik, bil referent za prozo na slov. tržaškem radiu, tajn. Gregorčičeve zal. idr. V š. letu 1946/47 je opravljal (v izredno kratkem času) razredne izpite za vso višjo gimn. pri stalni izpitni komisiji na gimn. v Postojni. - Kot časnikar in literat je sodeloval v Razgl in PDk. Jeseni 1947 se je vpisal na slavistični odd. Filoz. fak. v Lj. Ker so ga jul. 1949 poklicali v zunanje ministrstvo v Bgd in ga določili za pom. atašeja za Trst, se mu je študij začel odmikati. Čeprav se mu je obetala diplomatska kariera, se v Bgdu ni najbolje počutil. Apr. 1950 se je vrnil v Lj., da bi nadaljeval študij, vendar se je takoj zaposlil (maja 1950) kot ur. Cicibana (do mar. 1952) in tik pred zaključkom prenehal s slavističnim študijem. 1951 se je v Lj. poročil z Marijo Oman (sinova Andraž in Matjaž). Od mar. 1952 do okt. 1962 je urejal kult. rubriko Tovariša, nov. 1962 je šel za ur. borčevskega lista TV-15, febr. 1971 je prevzel ured. revije Borec in jo urejal do upokojitve jul. 1981. - Prve pesmi so mu objavili v Vrtcu (1934–35), pesmi v KolGMD za 1934 (ki je bil zaplenjen) so izšle kasneje. O njih se je Tine Debeljak v S ugodno izrazil. Ker je Š. objavljal v sicer redkem prim. tisku, ga je policija oziroma oblast nadzorovala. Nekatere prispevke je dajal Bevku, da bi jih le-ta po svojih zvezah pošiljal v Lj. Tako so potem izšle v Vrtcu, Jutru in Mladiki. Po Bevkovem naročilu si je zapisoval tudi ljudske pravljice. V part. je pesmi objavljal v Triglavskih odmevih, UL, Pionirju, PartDk in drugod; Mile Klopčič mu je nekaj pesmi objavil v zbirki Pesmi borcev (1944). Za pesniško sodelovanje v part. je prejel posebno priznanje IX. korpusa. Po osvoboditvi je najprej sodeloval v Razgl, PDk in v Trstu prejel dve prvi nagradi za poezijo. V matični domovini je največ sodeloval v Mlad. reviji, Sodobnih potih, NS, Borcu, Obz Prešernove družbe; v mladinski periodiki kot npr. v Mladini, Pionirskem listu, Pionirju, Cicibanu; v Najdihojci (prilogi SPor, ki jo je sam vzpodbudil), v listih LdP in SPor, tedniku Tov idr. ter v Prešernovem, Kmečkem in Izseljenskem koledarju. 1948 je v Lj. prejel nagrado za pesem Zlat je čas, hkrati ob Boru (Hej, brigade in F. Kosmaču (Hej, tovariši). Nekatere pesmi so ponatiskovali tudi v šol. čitankah. 1952 je zbral in uredil pesmi Frana Žgurja in rkp. oddal Mladinski knjigi. Kot pesnik je sodeloval mdr. pri izdajah: Za celo leto, Priročnik iger in deklamacij, 1960; Slov. uganke, 1965; Antologija jsl. poezije za decu, Titograd 1966; Slov. basni 1967; Šestdeset ugank, 1969; Na partizanski straži, 1969. Zbral in uredil je zbirko slov. otroških pesmi, ki naj bi v prevodu Viktorja Jesenika izšla v Parizu. Veliko Š-evih pesmi (zlasti otroških) je uglasbenih (Venturini, Vrabec, Rijavec, Arnič, Srebotnjak, Pregelj, Jobst, Tomc, Pribošič, Kuhar, Šegula, Pahor, Gobec, Simoniti, Ščekova, Lipar, Šivic, Jež, Vremšak, Vajngerl. - Kot prozni ustvarjalec se je predvsem posvečal kratki prozi, pisal črtice in številne reportaže, po navadi s poudarjeno kulturniško noto, in le dva daljša teksta. Uredniško delo mu je sproti nalagalo pisanje knjižnih ocen ter zgod. in drugih priložnostnih zapisov. Kot prevajalec je segal po delih Moravie, Malaparteja, Panzinija, Bettija, Gorkega, Čehova, Babelja (črtice, novele) ter Maughama in Horvata (romana). Kot avtor, prevajalec, zbiralec ali ur. ima Š. 10 samostojnih knjižnih del. Rožna zibelka, zbirka otroških pesmi, je izšla pri MK v Lj. 1952. Večina od 35 pesmi te zbirke je nastala iz doživetij z lastnim otrokom. Knjiga je bila ugodno sprejeta, precej oster je bil le en ocenjevalec. Šele po 13 letih je izšla nova knjiga otroških pesmi Pomlad ob Soči (MK, Lj. 1965). Čez nadaljnjih 8 let sta skoraj hkrati izšli še dve zbirki otroške poezije, Sonce na hoduljah (Borec, Lj. 1973) in Škorčeva šola (Kult. umet. klub Tone Čufar, Kranj 1973), Pri Š-evih zbirkah so sodelovali uveljavljeni ilustratorji (J. Ciuha, J. Reichmanova, J. Torkar). Š. se je torej najbolj posvečal otroški poeziji. Izbor njegovih pesmi (za odrasle) pa je izšel šele kot njegova zadnja knjiga, 1974 pri Borcu, z naslovom Brazgotine, ki nekako izpoveduje osebno zaznamovanost zavoljo prestanih in doživetih vojnih dogajanj. Ta drobna knjiga pesmi z ilustracijami njegovega rojaka Ivana Seljaka-Čopiča je pravzaprav izbor Š-eve najboljše lirike. Zanjo je prejel Kajuhovo in še kako drugo nagrado. V njej je 52 pesmi, ki so nastajale v usodnih časih za prim. ljudstvo, Š-eva navezanost na tradicijo part. ljudskega pesništva in njegova raziskovanja so ga spodbudila, da je zbral nekaj tisoč part. pesmi. Prvi sad tega dela je bila knjiga Partizanska ljudska pesem, I (Borec, Lj. 1970), za katero je odbral pesmi, jih uredil in opremil. Celotnega načrta ni mogel izpeljati do konca, delo so potem prevzeli drugi. Nekakšna razširjena vaška kronika ali »zgodovina Vojskega« je Š-eva knjiga Oblaki nad sončno deželo, ki je izšla pri Borcu 1963 z uvodno besedo F. Bevka. Knjiga je liter. pisano sporočilo o rodnem kraju in ljudeh ter o NOB na Vojskem in v idrijskih hribih. Podobna po zvrsti je knjiga Uporni svet pod Snežnikom (Nova Gor. 1966). V knjižni obliki sta izšla dva Š-eva prevoda: Maček s čelado, roman Jože Horvata (Borec 1966), in Igralka, roman W. S. Maughama (Obzorja, Mrb. 1972). (Maughamovo delo Čudovita ženska je izhajalo v Š-ovem prevodu v PDk 1966).

Prim.: Osebni podatki; T. Č. (Tone Pavček), Večer 1953, št. 22; J(anez K(ajzer), TT 1965. št. 13; M. Švajncer, Večer 1965, št. 133; Isti, Večer 17. jul. 1972; Sl(avko) Ru(pel), PDk 6. nov. 1966; Isti, PDk 13. dec. 1966; Borec 1967, št. 1; PDk 31. dec. 1970; F. ŠušterŠič, TV-15 4. okt. 1966; Isti, TV-15 6. jan. 1983; Delo 1. apr. 1983; I. Juvančič, Borec 1967, Št. 2; D. Maslo, PrimN 1967, št. 13–17; M. Pavlin, TV-15 1. nov. 1966; Isti, TV-15 9. dec. 1970; D. Poniž, PiČ 1973, št. 5/7, 408–09; I. Ilich, Večer 4. dec. 1973; M. Brecelj, Sreč 1974, št. 43/44, 40–42; F. Filipič, Večer 19. jun. 1974; V. Batič, Dial 1974, št. 9, 64547; M. Meden, Dnevnik 8. jun. 1974; E. Cesar, isti 1974, št. 16, 14–15; D. Mevlja, Dial 1974, št. 6, 438–39; B. H., Knjiga 1974/6, 249–50; D. Željeznov, TV-15 28. jan. 1971; Isti, Komunist 1974, št. 52; A. Pagon, PDk 5. maja 1974; Isti, PrimN 5. jun. 1974; Večer 24. dec. 1970; T. Pavšič, PDk 30. mar. 1934; Isti, Delo 23. mar. 1985; SBL III, 620.

Pšč.