Šimenc, Josip (1888–1965)

Šimenc Josip, cerkveni pisec in govornik, r. 26. febr. 1888 v Podgori pri Dolu pod Lj., kmetu Jožefu in Magdaleni r. Grad, u. 19. apr. 1965 v Lj. Kot gojenec Alojzijevišča je 1908 matur. na klas. gimn., opravil bogoslovje do 1912 (ord. 1912), vse v Lj. Pozneje (1929) je napravil še prof. izpit za verouk in franc. Služil je kot kaplan do 1914 v Postojni, nato kot prefekt v Zavodu sv. Stanislava, drugo leto na bolezen. dopustu; bolehen je ostal vsa nasl. leta. Kaplanoval je še 1916–20 v Predosljah in nato v Naklem do 1924, ko je postal spiritual in 1929 še prof. pri uršulinkah v Šk. Loki. Tu je 1929–36 poučeval tudi na mlekarski šoli. Od 1936 je bil stolni kanonik in hkrati žup. upravitelj v Naklem do 1938. Nato je bil do 1945 rektor Zavoda sv. Stanislava, 1945–7 stolni župnik, od 1947 arhidiakon za Lj. in od 1952 stolni dekan. Mimo tega je bil od 1939 nadzornik verouka na sred. šolah, škofij. cenzor 1940, pap. hišni prelat 1960, apostol. protonotar 1964. Zaradi aktualnih govorov v stolnici in stikov z izobraženci je veljal za predstavnika takratne cerkvene miselnosti. V priporu je bil ok. tri leta (1947–49, 1954–55). Urejeval je 1936–42 mesečnik Bg; njegovi domiselni uvodni članki in ocene so zaradi razgledanosti v slovstvu in dnevnih vprašanjih vzbujali pozornost. 1939–41 je redno dopisoval v list Naša zvezda (VIII.–XII.), obdobno 1939–41 še v Vestnik društva Jeglič (št. 15–17, 20–2, slika v št. 15). Za Š-a je značilen članek Očetova beseda v KMD 1944, 56–60. — Prim.: zraven navedenih publikacij še matice fare Dol 1888, šematizmi lj. škofije 1912–60; Okrožnica lj. nadškofije 1965/7, 42, 43. Mkč.