Šijanec, Drago Mario (1907–1986)

Šijanec Drago Mario (Mariano Drago), dirigent in komponist, r. 18. dec. 1907 v Pulju pedagoškemu delavcu Miroslavu (gl. čl.) in Elizi r. Raner, živi v Buenos Airesu. Obiskoval je v Mrbu klas. gimn. 1919–27 (mat. 1927), študiral v Pragi dirigentstvo, kompozicijo, violino in četrttonsko glasbo 1927–32 (dipl. 1932), se izpopolnjeval zlasti v dirigiranju 1932–5 v Parizu na École Normale de Musique. V l. 1935–45 je bil v Lj. dirigent radij. orkestra, po 1945 sodeloval v raznih glasb. prireditvah v Lj. in v drugih slov. mestih. Po odhodu v Ital. je bil prvi violist opern. orkestra v Torinu, dirigiral nekaj koncertov, 1946–7 pa v lombard. mestu Busto Arsizio vodil ork. Filarmonico G. Rossini. Po gostovanju v južni Ameriki z baletno skupino milanske Scale v jul. 1947 je postal stalen dirigent v Teatra Argentino v La Plati; bil od jul. 1948 direktor de Estudios Artisticos, od 1954 prof. na Escuela Superior de Bellas Artes, od 1956 tudi direktor inštituta de Capacitación Orquestal v Avellanedi (Argent.), kjer se usposabljajo mladi dirigenti in instrumentalisti za simf. orkestre; v sezonah 1957–9 stalni direktor mest. simf. orkestra v Buenos Airesu.

I. Še otroka je učila mati klavir, violino pa prvi ravnatelj mrb GM F. Topič. V gimn. je Š. vodil dij. orkester, gojil komorno glasbo (z bratoma Vikt. in Otonom Bajdetom); sodeloval v orkestru GM, na glasb.-lit. akademijah v Nar. domu in v gledališču. Med študijem se je udejstvoval kot dirigent, 1932–5 v Parizu vodil pev. zbor Jadran in Les Ménéstrels de Paris, z njima nastopal; 1932 dirigiral v Københavnu univ. orkester. V Lj. in v Argentini posvečal posebno pozornost simf. oz. orkestralnim delom slov. skladateljev, do 1945 bistveno prispeval k razvoju simf. produkcije na Slov. Dirigiral je ob obiskih Evrope 1950–60 v Jsli, v raznih zah.-evrop. državah; kot gost pa argent. Drž. simf. orkester (Orquesta Sinfónica Nacional), drž. radiodifuzije (Orquesta Sinfónica de Radio Nacional), orkester mesta Rosario, operni orkester v Teatro Colón (Buenos Aires) in drugod. Š. je dirigent širokih tehn. in interpretacij. kvalitet, njegov obsežni repertoar zajema nekako vso standardno koncertno orkestralno lit. Vzgojil je v Argentini dirigentski naraščaj ter osnoval: 1952 Mozarteum Argentino, danes eno najuglednejših argent. institucij za negovanje glasb. reprodukcije, posebej Mozartovih del; 1954 v La Plati, Argent., prvo stolico za dirigiranje, 1958 pa še orkester drž. univ. z didakt. in umetn. nalogami.

II. Kot študent je Š. priložnostno komponiral. Napisal je glasbo (okr. 1927) za »meloplastični« balet Ptič Samoživ (koreografiral Pino Mlakar) za P. Mlakarja in za njeg. ženo Pio pa 1. verzijo baleta Srednjeveška ljubezen (3. nagrada na mednar. natečaju, Pariz 1931, Théâtre Champs Elysées).

III. Med študijem v Pragi je zbiral ljud. glasbo lužiš. Srbov, priredil njihove ljud. plese (posnetke na plošče hrani Musée du Geste et de la Parole, Sorbonne, Paris); to zanimanje je poslej še nadalje nesistematično gojil na Slovenskem in v Argentini. — V La Plati je rektor univerze podelil Š-u naslov »asesor musical«, salzburški Mozarteum pa 1967 Mozartovo medaljo. — Prim.: osebni podatki; izv. Drž. klas. gimn. v Mrbu 1918–30; S 1939, št. 21; J 1940, št. 278 (s sliko); 1944, št. 281; GL SNG Mrb 1965/6, 176–8 (s sliko); Delo 1966, št. 53; 1967, št. 45; J. Ciuha, Pogovori s tišino. 1967. Ctk.

ŠIJANEC Drago Marjan (umetn. ime v Argentini Mariano Drago), dirigent in skladatelj, r. 18. dec. 1907 v Pulju, u. 2. nov. 1986 v Olivos (predmestje Buenos Airesa, Arg.). Oče Miroslav, glavni učitelj na drž. mornarski šoli in kapelnik Marinske godbe v Pulju, po prevratu 1918 prof. na učiteljišču v Mrbu, prvi slov. šol. nadzornik in je organiziral gen. Maistru slov. šolstvo od Mrba do meje; mati Eliza Raner, v mladosti je pisala v trž. Slovenko; očetovi in materini predniki so bili učitelji in organisti na Štaj. Š. je študiral na klas. gimn. v Mrbu (1919–27) in maturiral 1927. Študij je nadaljeval na Drž. konservatoriju v Pragi (1927–32) in diplomiral 1932 iz treh predmetov: dirigentstvo, kompozicija, viola z instrumentalno glasbo. V Pragi se je preživljal sam: zvečer je igral v kinu ob nemih filmih, zjutraj je igral pri maši oo. premonstratencev na Hradčanih in dobival za zajtrk velik kos kruha in nedeljsko kosilo, večkrat je igral jazz za ples. Po diplomi se je s franc. štipendijo izpopolnjeval v dirigiranju na Ecole Normale de Musique v Parizu (1932–35). Med 1935-45 je bil v Lj. dirigent radij. orkestra. Od apr. 1942 do 1944 je dirigiral še 14-dnevne simfon. koncerte, ki so jih organizirali godbeniki radij. in oper. orkestra v unionski dvorani. Z vstopnino so podpirali družine godbenikov, ki so bili zaprti, internirani ali pri part. Izbiral je predvsem slovan. skladatelje: Smetana, Dvořák (Slovanski plesi, prvič v celoti v Lj.), Čajkovski, Borodin idr. Po vojni v Lj. ni dobil službe, češ da je »kršil kult. molk«, čeprav se je ponudil, da bi igral violo ali gosli v kaki jsl. operi ali vodil podeželski zbor ali orkester. Odpravil se je v Trst in se tudi tu ponujal, dokler mu dr. Boris Puc (PSBL III, 116–17) ni povedal, da ga po naročilu iz Lj. ne smejo zaposliti. Peš je odšel v Benetke, kjer se je preživljal pri nem. sestrah (Campo S. Stefano) s tem, da je uglasil orgle in orglal. Potem je v Turinu igral prvo violino v oper. orkestru in dirigiral nekaj uspelih koncertov, od 1946-47 pa v lombard. mestu Busto Arsizio vodil Filharmonični orkester G. Rossini. Jul. 1947 je gostoval v Juž. Ameriki z baletno skupino milanske Scale, ostal v Buenos Airesu v Arg. in takoj postal stalni operni dirigent v Teatro Argentino v La Plati, glavnem mestu prov. Buenos Aires, kjer je druga največja opera v Juž. Ameriki. Tu je delal 32 let kot prvi dirigent (titular). Od jul. 1948 je bil tudi direktor de Estudios Artísticos. 1954 je ustanovil na drž. U v La Plati Escuela Superior de Bellas Artes, prvo dirigentsko šolo na celini, kjer je vzgojil celo plejado dirigentov. Univerza mu je podelila naslov »Profesor Honorario« de la Universidad Nacional de La Plata. Od 1956 je bil tudi dir. Instituto de Capacitación Orquestal na Avellanedi (B. Aires), kjer študirajo dirigenti in instrumentalisti za simf. orkestre. Dirigentstvo je poučeval še na Instituto Superior de Arte de Teatro Colón v Buenos Airesu. Že 1952 je ustvaril Mozarteum Argentino, ki se je razvil v najuglednejšo argent. ustanovo za negovanje glasb. reprodukcije, posebno Mozartovih del. Za to je dobil posebno odlikovanje avstr. predsednika in salzburškega Mozarteuma. - Š. je začel z glasbo kot otrok, ko ga je mati učila klavir, violino pa ravn. mrb. GM F. Topič. V gimn. je vodil dij. orkester, gojil komorno glasbo in igral v orkestru GM ter z njim nastopal na prireditvah v Narod. domu in gledališču. V Parizu se je posvetil dirigiranju. Vsa leta je vodil pev. zbor jsl. študentov Jadran in z njim gostoval na mnogih festivalih po Franc. in komorni zbor Les Ménéestrels de Paris, s katerim je tudi nastopal. Istočasno je igral violo v Jsl. kvartetu, v katerem je igral tudi Karlo Rupel (PSBL III, 233). 1932 je dirigiral v Köbenhavnu univ. orkester. V Arg. je poleg omenjenega dela poučeval v Seminario Mayor v La Plati gregorijansko petje, bil organist in organizator ljud. petja; orglal je še v dveh farah v La Plati. Od 1957–74 je dirigiral Mestni simf. orkester v Buenos Airesu. Kot gost je dirigiral Drž. simf. orkester (Orquesta Sinfónica Nacional), orkester drž. radia (Orquesta Sinfónica de Radio Nacional), orkester mesta Rosario, operni orkester v Teatro Colón, 1958 je organiziral in vodil orkester drž. univ. z didaktičnimi in umetn. nalogami. - V desetletju 1950–60 je večkrat obiskal Evropo in dirigiral v raznih državah in v Jsli. Tako je dirigiral prvi koncert na Wiener Welt-Mozart-Feiern jun. 1956 (Mozartovo leto). Ob 200-letnici G. K. Händla 1959 je dirigiral v Teatro Colón Händlov oratorij Messias in izbral dva slov. pevca: trž. tenorista Karla Cossutta (PSBL I, 200) in altistko Franjo Golobovo, ki sta živela v Bs. Airesu. Tudi pozneje se je vračal v Evropo in posebej na Štajersko ter dirigiral, 1972 v Katowicah na Poljskem Šlesko drž. filharmonijo. Tedaj se je v Krakovu seznanil s sedanjim papežem Janezom Pavlom II. - Za Pina Mlakarja in njegovo ženo Pio je napisal glasbo za meloplastični balet Ptič Samoživ (okr. 1927) in prvo verzijo baleta Srednjeveška ljubezen (3. nagrada na mednar. natečaju, Pariz 1931). Med študijem v Pragi je zbiral ljud. glasbo lužiških Srbov in priredil njihove ljud. plese. - V Arg. se je pridružil slov. povojni polit. emigraciji in sodeloval pri njenem kult. in verskem delu. Zahajal je na prireditve in sestanke Slov. kult. akcije (SKA, ustan. 1954), bil njen ustvarjalni član, se zanimal za osrednji slov. pev. zbor Gallus, ki ga je vodil njegov prijatelj dr. Julij Savelli, večkrat dirigiral orkester, ki je sodeloval z Gallusovci pri slovesnih mašah, pogosto pa stopil med basiste in pel. Za zbor Gallus je priredil Odmeve s koroških gora, Rožmarin, arg. Huaynito idr., za pev. zbor Mladenke večji venček. - Sam je Izjavil, da so mu najljubše mogočne klasične maše, Händlov Mesija in Bach. Bil je velik kot umetnik, kot Slovenec, kot človek. Za svoje delo je dobil več. mednar. priznanj in odlikovanj.

Prim.: dr. Dr. Cvetko, Š. D. M., SBL III, 614–15 in tam navedena liter.; Medd I, 55, 151; II, 314; osebni podatki v pismih 22. febr. in 28. mar. 1984, 1. mar. in 10. apr. 1985; dr. Jul. Savelli, Umrl je D. M. Š., SvSl 13. nov. 1986; † D. M. Š., Glas SKA, nov.-dec. 1986; Sl. Skoberne, Vseučil. prof. in dirigent M. Š., Slov. država, jan. 1987; M. Jevnikar, Dirig. in komp. D. M. Š., KolGMD 1988, 141–42 s sl., ko se pogovarja s papežem v Rimu; Dom in svet, 1888–1988, MD Celje 1988, 210–12; portret B. Jakac 10. jun. 1977.

Jem.