Šifrer, Tone (1911–1942)

Šifrer Tone, pesnik, pripovednik, esejist in kritik, brat Jožeta (gl. čl.), r. 8. jun. 1911 v Žabnici, ustreljen kot talec v Mauthausnu 20. apr. 1942. Osn. šolo je obiskoval v dom. vasi, gimn. v Kranju (1923–31), po maturi pa je študiral slavistiko na univ. v Lj.(1931–6). Po odsluženem voj. roku je ostal doma brezposeln skoraj 2 leti. S posredovanjem prof. Fr. Ramovša (SBL III, 22–4) bi sicer šel v Gradec za lektorja slov. jezika, namera pa se zaradi nem. okupacije Avstrije ni mogla uresničiti; prav tako je zaman skušal dobiti štipendijo za nadaljevanje študija v Pragi. Šele l. 1939 je postal suplent na gimn. v Ptuju, a je bil že po 2 letih premeščen na gimn. v Mur. Soboti. Tu je ostal le nekaj mesecev, ker je izbruhnila vojna in je bil mobiliziran. Po razsulu stare Jsle se je vrnil domov kljub nasvetom znancev, naj bi se preselil v Lj. Oblastem pod nem. okupacijo se je prijavil za kmeta, ker bi ga sicer izselili. Doma je kmetoval in hkrati vztrajno pisal ter snoval nova dela. Kmalu se je povezal z osvob. gibanjem v vasi, toda uporn. organizacija je bila izdana in gestapovci so ga 19. febr. 1942 aretirali ter zaprli v Begunjah. Po dveh mescih so ga odpeljali v Mauthausen in ga kot enega izmed 50 talcev ustrelili.

Š-jevo literarno delo je mnogovrstno: pisal je pesmi, prozo, eseje in kritike. Prvo pesem mu je objavil mladin. list Zk (1925). Pozneje je kot pesnik dozorel in je med 1938–41 v LZ, v katerem so v glavnem izšla vsa njegova dela, priobčil pod psevdonimom Jern Ledina 27 pesmi. Vsebina njegovih pesmi je opevanje kmečkega dela, iz katerega odseva njegov tesni in močno konkretni stik z naravo, ter opis omamnih ljubezenskih doživljajev, ki jih zanimivo psihološko analizira. V njegovi pesmi, še bolj pa v njegovi prozi je prvič v slov. književnosti zaživela svojevrstna pokrajina, ki ji daje poudarek zahodni del Sorškega polja. Obrobljajo ga Št. Jošt, Planica, Križna gora in Lubnik, ki se jih v svojih spisih večkrat spominja, na jugu Hum, na vzhodu Šmarna gora, na severu pa za ozadje mogočna kulisa Grintovcev in Karavank. V prozi je napisal 6 novel, za katere je značilen klen jezik in živahno pripovedovanje, prepleteno z avtobiograf. elementi in sočnimi opisi iz narave: Martinovo poletje; Trije dnevi Ferjana Jelenca (1938); avtobiografska Mladost na vasi (1939); Dvorni norec svoje duše, Moža iz legije (1940) in Hlapec Lenart Šoc (1941). Zasnoval je tudi roman z naslovom Vrnitev meščana, ki mu je dejanje postavil v Ptuj in ga je pisal pod precejšnjim vplivom Freudove psihoanalize. Delo je prekinila njegova aretacija in je ostalo nedovršeno. Prav tako med okupacijo je pisal svoje najbolj dozorelo prozno delo Kmet in stvari, ki je nekakšna izvirna poezija v prozi, za kakršno bi ne mogli najti podobnega zgleda v slov. literaturi. Knjiga je izšla postumno (Lj. 1947) [izbral in bibliografijo napisal Fr. Koblar] v izboru Š-jevih del z istim naslovom ter z uvodom Juša Kozaka (SBL I, 541) in Franceta Bezlaja.

Obsega poleg tega še 14 pesmi, dve noveli in esej Čop in Prešernov Krst pri Savici. V l. 1935–9 je Š. objavil 7 esejev: poleg že omenjenega o problematiki Prešernovega Krsta pri Savici še: Ob stoletnici smrti Matije Čopa (Znanstveni vestnik 1934/5); Ljudska povest (1936); Pismo s Sorškega polja; Dve resnici; O rasti naroda (1938) in Srečanje z Balzacom (1939). Vrhu tega je ocenil kakih 20 knjig v kritikah, ki so izhajale 1935–9; v njih se razodeva njegovo temeljito jezikovno in literarnozgod. znanje, podkrepljeno s treznim in premišljenim razsojanjem. V rkp. se je ohranila tudi njegova komedija v treh dejanjih Predor d. d. (danes last Bratka Krefta), medtem ko je ostala zapuščina v rokah njegovih sorodnikov v Žabnici pri Škofji Loki. — Prim.: Zssl VI, kazalo; L(ino) L(egiša), SPor 1945, št. 164; 1947, št. 134; -r-, Knjiga 54, 155; Jože Šifrer, JiS 1958/59, 233; isti, Sdb 1966, 593; Iv. Dolenc, Loški razgledi 1968, 76; Šimenc Stanko, Kranjski zbornik 1970, 124. Dbc.