Šerko, Alfred ml. (1910–1948)

Šerko Alfred ml., raziskovalec krasa, speleolog, r. 17. febr. 1910 v Münchnu nevrologu in psihiatru dr. Alfredu st. (gl. čl.) in Julijani r. Krajc, u. 7. sept. 1948 ubit od strele na cesti pri Raši v Istri, pok. na Viču — Lj. Kot otrok je s starši bival na Dunaju in v Trstu, 1914–8 v Cerknici, nato v Lj. Tu je obiskoval klas. gimn. 1920–8 (mat. 1928), študiral medic. do 1930, nato en semester v Innsbrucku, končno v Gradcu (tu prom. 1934). Nov. i. l. je bil v Lj. aretiran, febr. 1935 zaradi komunizma obsojen v Bgdu na 1 leto strogega zapora v Sremski Mitrovici. Po opravljenem enolet. stažu v Lj. je tu študiral geogr. in geologijo (dipl. okt. 1940), disertacije o porečju Ljubljanice zaradi vojne ni skončal. Od maja 1942 je bil v koncentr. taborišču Scipione pri Parmi, po italij. kapitulaciji pobegnil in se zaposlil pri kmetih, se spomladi 1944 pridružil italij. partizanom. Jeseni je obšel fronto, se v Rimu javil jsli vojni misiji, odpotoval prek Barija in Splita v Zadar, tu delal v bolnišnicah VIII. korpusa. Po maju 1945 je bil voj. zdravnik v Postojni, jul. demobiliziran, sodelavec Gozdar. inštituta Sje za hidrogeol. kraškega področja, znanstv. referent pri Postojnski jami in jam. muzeju, upravnik Postojnske jame, od sept. 1947 tudi vodja Zavoda za raziskovanje krasa (ust. 21. jun.) SAZU. L. 1948 je bil imenovan za hon. predavatelja za geogr. krasa na lj. filoz. fak., nastop službe je preprečila smrt.

Š. je bil po značaju in zanimanju izrazit Kraševec; v rani mladosti je dobil stik s kraškim svetom in ljudmi v Cerknici, kamor je pozneje odhajal na počitnice; v dij. letih kot navdušen jamar gonilna sila v Društvu za raziskovanje jam Sje, njegov tajnik do 2. svet. vojne. Sestavil je prvi slov. kataster jam, oskrbel izčrpne in strok. neoporečne zapisnike o izsledkih ekskurzij, ki jih je večkrat sam usmerjal po določenem programu; po 1945 je z vso predanostjo uresničeval na slov. Krasu zaupane mu naloge. — Objavil je: Obrh Kolpe; Toplice v jami (GV 1939, 128–30), krajša, a tehtna prispevka; Barvanje ponikalnic v Sji (ib. 1946, 125–39), kritično vrednotenje dotedanjih izsledkov; Kraški pojavi v Jsli (ib. 1947, 43–70) o obsegu, značaju kraš. pokrajin; vrsto kart, rezultat lastne svojevrstne metode. Od rokopisov so po smrti deloma izšli: Kotlina Škocjan pri Rakeku (GV 1948–9, 195–202); Kras (Proteus 1949–50, 81–6); Ljubljanica (GV 1951, 3–16); Vodnik po Postojnski jami in drugih turist. jamah v Sji. Uredil in dopolnil I. Michler. 1952, 1957² ter prevodi te knjižice: Postojnska jama i druge zanimljivosti Krasa. 1952, 1957; Die Grotte von Postojna u. sonstige Sehenswürdigkeiten d. Karstes. 1953, 1958, 1963, 1967; The Cave of Postojna 1953, 1957; The Postojna Grotoes and the Other Marvels of the Karst. 1964, 1967; Les grottes de Postojna et les autres curiosités du Karst. 1953, 1958, 1964; Le grotte di Postojna e le loro meraviglie sotterranee. 1963, 1967; izvleček iz te knjige o Postojnski jami in Škocjanskih jamah v slov. in shrv. prevodu. Več strokovnih poročil o našem Krasu v Inšt. za raziskovanje Krasa SAZU, Postojna. — Prim.: A. Melik, GV 1948–9, 339–41 (s sliko); A. Seliškar, Proteus 1948–9, 33–5 (s sliko); PV 1948, 364–5; I. Michler, Dr. Alfred Šerko, Postojnska jama in druge zanimivosti Krasa. 1952, 5–8 (s sliko). Svk.

ŠERKO Alfred ml., raziskovalec krasa, speleolog, r. 17. febr. 1910 v Münchnu, u. 7. sept. 1948 ubit od strele na cesti pri Raši v Istri, pokopan na Viču-Lj. Oče dr. Alfred, nevrolog in psihiater, mati Julijana Krajc. Kot otrok je s starši bival na Dunaju in v Trstu, 1914-18 v Cerknici, nato v Lj. Tu je obiskoval klas. gimn. 1920–28 (mat. 1928), študiral medic. do 1930, nato en semester v Innsbrueku, končno v Gradcu, kjer je promoviral 1934. Nov. i. l. je bil v Lj. aretiran, febr. 1935 zaradi komunizma obsojen v Bgdu na 1 leto strogega zapora v Sremski Mitrovici. Po enoletnem stažu v Lj. je tu študiral geogr. in geologijo in diplomiral okt. 1940, disertacije o porečju Ljubljanice zaradi vojne ni skončal. Od maja 1942 je bil v koncentr. taborišču Scipione pri Parmi, po it. kapitulaciji pobegnil in se zaposlil na kmetih, spomladi 1944 se pridružil it. partizanom. Jeseni je odšel na fronto, se v Rimu javil jsli vojni komisiji, odpotoval prek Barija in Splita v Zadar, tu delal v bolnišnicah VIII. korpusa. Po maju 1945 je bil voj. zdravnik v Postojni, jul. demobiliziran, sodelavec Gozdar. inštituta Sje za hidrogeol. kraškega področja, znanst. referent pri Postojnski jami in jam. muzeju, upravnik Postojnske jame, od sept. 1947 tudi vodja Zavoda za raziskovanje krasa (ust. 21. jun.) SAZU. 1948 je bil imenovan za hon. predavatelja za geogr. krasa na lj. Filoz. fak., nastop službe je preprečila smrt. - Š. je bil po značaju in zanimanju izrazit Kraševec; v rani mladosti je dobil stik s kraškim svetom in ljudmi v Cerknici, kamor je pozneje odhajal na počitnice. Prvič je zapisano njegovo ime v Zapisniku 5. febr. 1928, ko se je kot ostnošolec udeležil raziskav nekaterih jam na sev. obrobju Planinskega polja. V študentskih letih je bil v obeh jamah Karlovicah na obrobju Cerkniškega jezera, 1933 pa je raziskal bližnjo izvirno jamo Suhadolico, v katero ni za njim še nihče globlje prodrl. Končno se 1936 začenja njegovo načrtno jamarsko delo. Takrat je bil v nekaterih jamah na Mežakli in v okolici Škofje Loke, posebej pa so ga zanimale vodne jame, tako Huda luknja, ki jo je raziskal s člani jamarskega društva Speleus iz Velenja, in Klevevški jami na Dolenjskem, kjer je že nastopil kot strokovnjak pri reševanju problemov za izrabo podzemeljskih vodá na Krasu. Naslednje leto se je lotil iskanja podzemeljske Ljubljanice v zaledju Planinskega polja, med njimi jame Gradišnice, Vranje in Najdene jame, pa tudi jam na Blokah. Obiskal je tudi nekaj vodnih jam na Ribniškem, Kočevskem, Lučkem, Radenskem polju ter pri Dobrepolju, Krškem in Grosuplju. Ko se je 1938 odselil dotedanji dolgoletni tajn. Društva za raziskovanje jam dr. Roman Kenk v Ameriko in je to mesto prevzel Š., se je v toliki meri udeleževal terenskega dela, da ga ni le vodil, temveč je hkrati pisal zapisnike in risal jamske načrte. Ko se je 1939 pri nas že čutila bližajoča se vojna in se je za kraške jame zanimala tudi jsl. vojska, je Š. raziskal kar 79 jam zlasti na Logaškem travniku s širšo okolico ter nadaljeval z raziskavanjem v zaledju Krima. 1940 se še lahko zasledi poslednje njegovo ime na jamskih zapisnikih. Ker je neposredno po zadnji vojni prevzel v Postojni posebne delovne naloge, je delo jamarjev le usmerjal ter obiskoval jame po službena dolžnosti in zavoljo potreb lastnega znanst, dela. Po podatkih katastra jam je obiskal oz. raziskal 170 kraških votlin široko po Sji. Da pa je bila njegova dejavnost v njih predvsem raziskovalna, priča, da je sestavil za 109 jam zapisnike in izrisal načrte. V tem času je izmeril globino izvira reke Kolpe in sodeloval pri prvem potapljaškem raziskovanju v Sji Malega okenca v sklopu izvirov Ljubljanice pri Vrhniki. - Š. je sestavil prvi jamski kataster na Slovenskem. S tem je dal osnovo enotno organiziranemu in urejenemu raziskovanju in hkrati hranjenju podatkov o slov. kraških votlinah. Za jamske zapisnike je tudi uvedel tiskane formularje in dokončno uveljavil katastrsko številko vsake votline, ki je za njeno identifikacijo nepogrešljiva. Kot izjemen strokovnjak za raziskovanje podzemeljskih jam je bil v svojem času ne samo telesno, temveč tudi tehniško na višku, sposoben prodreti v najgloblja brezna in najdalj v kraško podzemlje na Slovenskem. Bil je resnično sistematični raziskovalec in sposoben organizator jamarskih ekskurzij, nadarjen risar, odličen predavatelj in pisec strok. prispevkov. Njegovo ime nosijo Šerkova dvorana in Šerkova štirna v Najdeni jami ter Šerkov rov v Gradišnici. Nič manjša ni Š-ova zasluga zaradi ekipnega dela, zakaj uspeh ekipe je močno odvisen od zasnove dela njenega vodje. - V GV je objavil: Obrh Kolpe in Toplice v jami (1939, 128–30); Barvanje ponikalnic v Sji (ib. 1946, 125–38); Kraški pojavi v Jsli (ib. 1948, 43–68). Po njegovi smrti sta tu izšli: Kotlina Škocjan pri Rakeku (1949, 195–202) in Ljubljanica (1952, 3–16). Skupaj z I. Michlerjem je napisal knjigo Postojnska jama in druge zanimivosti Krasa (Lj. 1952), ki je izšla v številnih ponatisih in v več jezikih. V rokopisih so ohranjeni njegov referat Kraška hidrografija v praksi (Geološki seminar U iz leta 1940) ter vrsta rkp. brez letnic: Kališe pri Logatcu, Strok. poročilo o razmerah v dolini Mostnice, Košca in Dedni Dol pri Višnji Gori ter Poročilo in mnenje o raziskovanjih v Idriji (v Inšt. za raziskovanje Krasa SAZU, Postojna). Neposredno po ustanovitvi Zavoda za raziskovanje Krasa SAZU je objavil v GV njegove naloge (1948, 151).

Prim.: R. Savnik, Šerko Alfred ml., SBL III, 607–08 in tam navedena liter.; And. Kranjc, Dr. Alf. Šerko - speleolog in raziskovalec krasa (1910–1948), Naše jame XVIII/1976, 3–9 s sl.

Svk.