Šercer, Ljubomir (1915–1941)

Šercer Ljubomir (partiz. ime — Ljubo Petrič), nar. heroj, r. 1. avg. 1915 v Braniku (Rihenberk) pri Gor. finanč. uradniku Ivanu in Ivanki r. Budihna, ustreljen 22. dec. 1941 v Tomišlju pri Igu. Obiskoval je osn. šolo na Vrhniki in gimn. v Lj., vojno akad. v Bgdu, postal 1. okt. 1935 pehotni podpor. Služboval je v Banjaluki in Kninu, 1. okt. 1939 postal poročnik, 1940 komandant čete stroj. pušk. Po razpadu stare Jsle je prišel v Lj., se vključil v OF, 3. jul. 1941 odšel v partizane. Bil je mitraljezec, komandir molniške, mokrške in loške čete, končno komandant polbataljona; z njim je napadel 19. okt. i. l. Lož. Ko je nov. odšel v Lj. poročat Glav. povelj. slov. part. čet o položaju svoje enote, je bil izdan, 16. nov. ujet, 16. dec. obsojen na smrt, nato s petimi partizani ustreljen, pok. v Tržiču (Monfalcone) pri Trstu. Dne 25. okt. 1943 je bil proglašen za nar. heroja. — Prim.: arhiv IZDG in CK ZKS; LdP 1946, št. 99; Obz 1949, 142–4; SPor 1949, št. 92; Zbornik nar. heroja Jsle. Bgd 1957, 768–9 (s sliko); Letopis Muzeja NOB LRS II, 1958, 242–3; Pavlin Mile, Borec 1961, 423–7; (Osmi) pohod Po poteh partiz. Ljubljane za leto 1964 (s sliko). M. L.

ŠERCER Ljubomir, partizanski borec, narodni heroj, r. 1. avg. 1915 v Rihemberku (danes Branik), u. (ustreljen) 22. dec. 1941 v Strahomerju (Tomišelj) pri Igu. Oče Ivan, finančni uradnik, mati Ivanka Budihna, gospodinja. Osn. š. na Vrhniki, kamor se je preselila družina, gimn. v Lj., v Bgdu je študiral na vojaški akad. Od 1. okt. 1935 je služboval kot pehotni podporočnik jsl. kralj. vojske v Banja Luki in Kninu. 1. okt. 1939 je postal poročnik, 1940 pa komandant čete strojnih pušk. Po razpadu Jsle se je vrnil v Lj., kjer se je kmalu vključil v OF in že 3. jul. 1941 odšel v ilegalo. Najprej. je bil part. mitraljezec, nato komandir moliške, mokrške in loške čete. Z molniško četo je že 30. avg. 1941 napadel karabinjersko postajo na Turjaku, izkazal pa je svoje vojaške sposobnosti tudi ob it. napadu na območje Mokrca (14. do 16. sept. 1941). Z loško četo je v okvira polbataljona Krimskega odreda sodeloval 19. okt. 1941 pri napadu na it. vojaško postojanko v Ložu. Napad je bil sicer nedokončan, ker ga je prekinila it. vojska, ki je prišla napadenim na pomoč iz Starega trga. Napad na Lož je še poostril ofenzivno dejavnost vojske generala Robottija. Š. je part. četo uspelo izvleči iz območja Loža. Le nekaj dni nato se je z It. ponovno spopadel pri Belih Vodah. Zaradi izdajstva, velikih naporov in skorajšnje zime so se Š. in borci v dogovoru z glavnim poveljstvom slov. part. čet umaknili v Lj. Sem je Š. prišel okoli 1. nov. 1941, bil pa je izdan in 16. nov. 1941 ga je it. oblast zaprla. Mesec dni nato je bil s 16 soborci postavljen pred vojaško sodišče, 16. dec. 1941 je bil skupaj s petimi soobtoženci obsojen na smrt. Obtožnica jih je v prvi vrsti bremenila napada na Lož. Ustreljeni so bili 22. dec. na strelišču v Strahomerju pri Tomišlju, njih posmrtni ostanki so bili pokopani v Tržiču (Monfalcone). Kmalu po Š. smrti so po njem imenovali 3. part. bataljon, 16. okt. 1942 je bila na Mokrcu ustanovljena iz borcev Krimskega in Notranjskega odreda udarna brigada Ljuba Šercerja. Š., ki je nosil ilegalno ime Ljubo Petrič, je bil 25. okt. 1943 razglašen za narodnega heroja. Š-jevo ime nosijo nekateri javni objekti in ulice v slov. krajih. Na zadružnem domu v Braniku je bila 4. jul. 1957 odkrita Š. posvečena spominska plošča.

Prim.: SBL III, 606 in tam navedena liter.; Narodni heroji Jsle II, 228–29; GorLtk 8/1981, 239–40; M. Guček, Šercerjeva brigada, Lj. 1970, pass.

B. Mar.