Šeligo, Joža (1911–1941)

Šeligo Joža, pesnik, v Preserju pri Lj. r. 3. avg. 1911 trgovcu z mešanim blagom Josipu in Tereziji r. Ulli in tam u. 10. jun. 1941. Obiskoval je 1917–23 štirirazrednico v Preserju, v Lj. 1923–9 II. drž. real. gimn. in 1929–32 I. drž. realno gimn., 1932 mat. Prva 4 gimn. leta je bival v lj. Marijanišču, nato se vozil iz Preserja z vlakom. Na I. drž. real. gimn. je bil s sošolcem slikarjem Stanetom Kumarjem navezal trajno prijateljstvo. Na lj. univ. se je v zim. sem. 1932–3 vpisal sprva na slavistiko, v 2. in 3. sem. pa na pravo; 1. drž. izpita, ki je bil pogoj za vpis v 4. sem., zaradi težkih življenj. okoliščin ni opravil. Že v dijaških letih se je polit. usmeril na levo, bil s prižnice v dom. kraju ožigosan kot komunist, 1933 imel doma hišno preiskavo in bil kasneje kratek čas tudi zaprt. Odtlej se je moral preživljati večidel sam. 4. okt. 1934 je Š-i umrla mati, kar je močno zaznamovalo njegovo občutljivo duševnost. V šol. letu 1934–5 je bil zaposlen kot dom. učitelj pri Auerspergovih na Turjaku, nato pa skoraj 5 let živel v Lj. brez stalne zaposlitve in velikokrat tudi brez stalnega bivališča. Na univ. se je kot levičar aktivno udeleževal študentov. polit. in kult. življenja, mdr. bil sodelavec in sprva (1936–7, št. 1–5) tudi tehn. urednik akad. glasila »1551« ter ustanovni član Slov. kluba. L. 1938 je bil kot gost navzoč na ustanovnem sestanku slov. likovne skupine Gruda v Zgbu (St. Kumar, Vl. Lamut, M. Lebez, L. Šušmelj), katere umetn. stremljenja so mu bila blizu. Konec 1939 se je poročil z rojakinjo Ano Žitko iz Kamnika pod Krimom, ki mu je rodila dve hčeri. Maja 1940 se je odselil z družino v Stražišče pri Kranju in se zaposlil kot gozdni delavec, 1. nov. 1940 dobil mesto honorar. uradnika pri železn. direkciji v Lj. in se febr. 1941 vrnil z družino v Kamnik pri Preserju. Že 1935–6 so se mu začeli oglašati prvi znaki živčne bolezni; v rastoči osebni in splošni stiski v letih pred vojno se mu je bolezen slabšala in v napadu depresije si je vzel življenje; pokopan je v Preserju. Skupina »mladih« (Emil Frelih, Zdravko Ocvirk, Ivan Ribič, Damjan Vahen in Rudolf Kresal) je 27. jun. 1941 priredila v Lj. lit. večer v Š-v spomin in v pomoč njegovi družini (J 1941, št. 144, 154; S 1941, št. 146).

Prvo pesem je Š. napisal že v 4. razr. osn. šole (DP 1940, 353); na I. drž. gimn. je do mature redno sodeloval s pesmimi v rkp. dijaškem listu Škorec pod psevd. JIK (= Joža izpod Krima); njegovo pesn. nadarjenost je opazil prof. dr. Rud. Kolarič (SBL I, 490). V javnost je stopil l. 1936 z objavami v LZ in Sd. V LZ je v nekaj letih (1936, 1937 in 1939) objavil glavnino svojega pesn. dela (38 pesmi). Posamezne je še priobčil v Gr 1937, 1939, 1941; »l551« 1936–7; KCkD 1937; Mladem Prekmurcu 1937–8; NR 1937–8, 1938–9; Slov. knjigi 1938; Ženi 1938 in Zadružnem koledarju 1941. Osnova Š-vega pesništva je pristno, v melanholijo in resignacijo nagnjeno lirično občutje, ki se izraža spontano, v bežnih, prehitevajočih se podobah in ne pozna strožje refleksivne discipline. K zahtevnejšim kompozicijskim prijemom ta krhka lirika ne stremi, saj se zadržuje v glavnem v območju primarnih lirskih razpoloženj, okrepljenih s čustveno meditativnimi poudarki. Ciklična ureditev, ki jo večkrat uvajajo prve objave (Pomladne, Drobne pesmi, Dravsko polje, Pesmi samote, Jesenske pesmi), je določena zgolj z motivično sorodnostjo in je pesnik kasneje v zbirki ni ohranil. Š-va lirika je zvečine intimnega značaja, zato njen tematični krog ni širok: določajo ga v prvi vrsti tragika brezdomstva in človekove osamljenosti med ljudmi; erotično doživetje, ki nastopa zdaj kot klica življenj. upanja, najpogosteje pa kot resignacija, obtežena z zavestjo usodne strtosti; in naposled misel na mrtvo mater, ki se bolj in bolj določno veže s pesnikovo željo po smrti. Zavest življenj. strtosti in žrtvovanosti je navzoča tudi v nekaterih socialno programatičnih pesmih, ki izražajo pesnikovo revolucionarno vero v prihod novega sveta, in dobiva v njih pomen generacijske izpovedi. Podobe iz narave so kot poetično gradivo in kdaj pa kdaj kot samostojen motiv bistvena sestavina Š-ve lirike: z njihovo pomladansko ali jesensko razpoloženjsko paleto barva in ponazarja svoja čustvena stanja in svoje največkrat trpko doživljanje sveta. V tem pogledu se Š-va pesem izrazno še najbolj veže na zgodnjo liriko Sr. Kosovela (SBL I, 532–3). Jeseni 1940 je Š. pripravil za tisk pesn. zbirko Cesta in jo izdal v samozal. z letnico 1941. Vanjo je sprejel 28 objavljenih in 9 še neobjavljenih pesmi. Z zadnjimi je okrepil predvsem ciklus materinih pesmi, uglašenih na temo smrti. Od že objavljenih pesmi je Š. z izjemo ostro antifašist. Olympie 1936 (LZ 1936), ki je očitno morala izpasti zaradi cenzure, izločil iz zbirke večinoma drobne, manj pomembne pesn. skice; med izpuščenimi pesmimi bi zaslužili upoštevanje Bratova pesem (»1551«, 1936–7) in Ná, sestra, pol srca (LZ 1937).

Izid Š-ve zbirke je bil s posebnim sestavkom napovedan v okt. štev. revije DP (1940, 353), po izidu knjige pa je izšlo o nji v tisku le eno krajše, ne preveč ugodno kritično poročilo (cit. v NRazgl 1952, št. 15, 15), medtem ko je objavo podrobnejših ocen v revijah preprečil izbruh vojne.

V l. 1940 je Š. objavil tudi 11 krajših proznih sestavkov: po enega v reviji DP (Dvoje poti v življenje) in v Zadružnem koledarju 1941 (Križev pot); druge pa kot podlistke v J (Mežnar Bonaček, Zadnja Bela nedelja, Novo življenje, Francka, Muzikant Francelj, Poštarčka, Ob koncu vojne, Karlina, Pomlad pod Krimom). Nekaj teh podlistkov je bilo ponatisnjenih tudi v amer. Prosveti in GN. V njih se Š. tematsko največkrat vrača v okolje r. kraja, k ljudem in doživetjem iz svojih otroških let. Pri tem ga bolj kot fabula, ki je po navadi le okvirno nakazana, zaposluje oris čustveno razpoloženjskega ozračja. Jezik teh drobnih, pol socialnih pol liričnih črtic je poetičen, nekoliko cankarjanski, a zelo tekoč in melodičen in se pesniku zliva v ubranih in nekrčevitih dolgih periodah, zlasti kadar popisuje naravo pod svojim Krimom in Žalostno gora. Posebej je omeniti Š-vo avtobiogr. pričevanje S poti (»1551« 1936–7, št. 17 a), ki daje zanimiv vpogled v pesnikovo osebno dozorevanje in v dozorevanje vse njegove generacije. — Š-va rkp zapuščina je med vojno skoraj vsa propadla. Le nekaj drobcev se je ohranilo pripesn. prijateljih (St. Kumar, Lojze Zupanc, Miroslav Kragelj). — Prim.: osebni podatki sorodnikov in prijateljev; imatrikulacijske listine lj. univ.; Zssl VI, 422; DP 1940, št. 10, 353 (s sliko); B. Borko, J 1941, št. 137 (s sliko); D. Moravec, NRazgl 1952, št. 15 (s portretom St. Kumarja); S. Janež, Zgod. slov. knjiž. Mrb 1957², 535 (popravi letnico izida zbirke); Gruda 1938–1968. Mrb 1968 (razst. katalog); A. Slodnjak, Zssl Clc 1968, 455, 457 (popravi letnico izida zbirke). Šega