Šček, Virgil (1889–1948)

Šček Virgilij, narodnoobrambni delavec, politik, pisec, brat Brede (gl. čl.), r. 1. jan. 1889 v Trstu, u. 6. jul. 1948 v Lj., pok. v Avberju pri Tomaju. Po otroškem vrtcu, nem. osn. šoli in nem. niž. realki v Rojanu je od 1905 obiskoval v Gor. višjo nem. realko (mat. 1909), končal 1910 v Gradcu abitur. tečaj, študiral lat. in v Gor. bogosl. do 1914 (i. l. opravil v Gor. dopolnilno mat., prvo slovensko v Avstr.; bil ord.), novo mašo bral na Blejskem otoku (spomin. podobice z molitvijo v starocerkv. slovan.). Bil je v Trstu duhovni pomočnik pri Sv. Ivanu 1914–7, pri Starem sv. Antonu 1917–8, kaplan v Lokvi pri Divači 1918–20, tajnik Zbora svečenikov sv. Pavla na Primorskem 1920–1, drž. poslanec v rim. parlamentu 1921–3, tajnik KTD in MD v Gor. 1923–7, župni upravitelj v Avberju 1927 do upok. 1940 (vmes 1932–4 konfiniran v dom. kraju), 1940 »mora(1) izginiti s Krasa« (fašist. feder. tajnik), se preselil v Trst, bežal v Osp, 1941 v Lokev, se boril za priključitev tržaš. ozemlja Jsli, bil do 1945 bolan brez službe, nato v Lokvi kot upok. do 1948.

Iz ljubezni do slovenščine, podedovane po materi, je Š. že kot tretješolec trpel zaradi njenega zapostavljanja v Trstu. Kot petošolec se je v Gor. naučil knjižne slov., propagiral državo juž. Slovanov; obiskoval Iv. Trinka; zbiral za beneške Slov. knjige, za ustanovitev slov. šole v Gor. na Blanči pa mesečne prispevke, v ta namen pisal pozive (risal sošolec L. Spazzapan, SBL III, 420); CMD oddani izkupiček 4000 K bil res osnova novi šoli 1910; kot šestošolec organiziral dij. štrajk proti gor. Nemcem in velenem. prof. (2 nem. prof. in ravnatelj realke nato premeščeni); pod vplivom prof. Iv. Rejca (ib., 76) se včlanil v Društvo kat. nar. dijakov, postal v njem tajnik in vodja obrambnega odseka, predaval po deželi o kmeč. puntih, Iliriji, Slovencih. Kot bogoslovec je zasebno učil četrtoletnike-Hrvate s Krka starocerkv. slovan., glagolice, pobudil Jsl klub. Kot kaplan v Trstu-Center je ustanovil na griču Sv. Vida slov. šolo za otroke slov. železničarjev (otvoritev preprečil prihod Ital.), tu izvedel prvi nar. kataster, imel nad 100 nar. obrambnih predavanj, kljub italij. urad. jeziku dopisoval le slov. Vse življenje se je zanimal za jezikoslovje, dopisoval s S. Škrabcem (gl. čl.), A. Breznikom (SBL I, 59) in z drugimi slavisti. Svojo knjižnico je volil NUK.

Iz zavzetosti za slov. izvira tudi njegovo polit. delo. Že kot šestošolec je zahajal na polit. shode Agrarne stranke, pomagal uredniku Našega glasa Iv. Mermolju (ib. II, 99–100); ustanovil v Gor. Zvezo srednješol. kat. organizacije za vso Sjo in 1910 dij. list Alfa (opalograf.), tu objavil dela Iv. Preglja, Fr. Bevka, Al. Resa, Iga Grudna. Kot drž. poslanec je zastopal 600.000 Jslnov (po Rapallu pod Ital.) in dosegel: dovoljenje, da je Zadružna zveza v Gor. dvignila v Lj. in v lire menjala 2 milj. neprepečatenih kron; popravo ceste Dol—Ajdovščina in s Predmeje do Lokavca; regulacijo hudournikov v kor. Kanalski dolini; visoko vojno odškodnino. Naslovil je 34 interpelacij na vlado, z besedo in delom se boril proti svetni in cerkv. (škof A. Santin) oblasti za nar., gospodar. in polit. pravice Slov. in Hrvatov v Italiji. Dasi pripadnik SLS se je zaradi njene premajhne vneme za nar.-obrambno delo z njo razhajal.

Ustanovil je gor. MD (do 25.000 naročnikov); lastno tiskarno (kot poslanec dobil zanjo koncesijo), v njej tiskal časnike, letake, slov. dela; ko so jo fašisti zažgali, je sam založil in priredil molitvenike, Zgodbe stare in nove zaveze za šole; več desetin zadrug, prosv. društev na Krasu in v Istri; Našo založbo v Trstu (izdala Iv. Pregelj, Plebanus Ioannes, 1921). Ustanovil ali dal pobudo za liste mdr.: Zbornik svečenikov sv. Pavla (Gor. 1920), Čuk na palici (1922), Naš čolnič (1923), Mali list (1923), Staničev vestnik (1926), Jaselce (1927), Novi list (1929).

Pisal je že kot četrtošolec o nar.-obrambnih zadevah v Sočo, čez 2 leti stalno v Slov. branik; sodeloval pri listih Zora, NG, S, Omladina, E (gl. Načela socialnogospodar. programa kmet. in delav. zvez, 1921, št. 17–8), PDk, LdT. Izšli so: Odprto pismo De Gasperiju (Razgovori in članki. Trst 1946, 26–32); Govori v rim. parlamentu (Atti del parlamento italiano). V rkpu so ostali Paberki (12 knjig, dragoceno narodopisno in zgod. gradivo; hranila sestra Breda Š., Lj.,) in Lokavske starine (v župnišču Lokva). — Psevd.: Stric Janez. — Zapuščino hranita: Muzej Koper, Pokrajin. arhiv Koper (do 1968 last Brede Šček). — Prim.: osebni podatki; avtobiografija (Centralna pravosodna knjižnica v Lj.); podatki sestre Brede; Slov. študij. knjižnica Trst, odd. za zgod. in etnograf.; Gabršček II, 300, 564; Soča 1948, št. 49; Teden (Trst) 1948, št. 29; PDk 1951, št. 71; 1958 št. 166 (s sliko); 1968, št. 47; L. Čermelj, Il vescovo Antonio Santin e gli Sloveni e Croati. Lj. 1953, passim; isti, Spomini na moja tržaška leta. 1969, passim; dr. E. Besednjak, Novi list 1959, št. 215 sl.; Iv. Regent, Poglavje iz boja za socializem 1958–61, II, 267 sl. — Slika: spominska ob smrti z zadnjim pismom (arhiv SBL). Fpć.

ŠČEK Virgil (Virgilij), duhovnik, politik, narodnoobrambni delavec, poslanec, urednik in pisec, organizator, r. 1. jan. 1889 v Trstu, u. 6. jul. 1948 v Lj. (posledice operacije). Oče Jožef iz Gradišča pri Vipavi, strojevodja, mati Vincencija (Vinka) Kante iz Velikega Dola. Bil je peti izmed osmih otrok, brat Brede - Fride (gl. čl.). Obiskoval je nem. osn. š. in niž. real. gimn. v Trstu. 1905 se je družina preselila v Gor., študij pa je nadaljeval na nem. realki (mat. 1909). Kot dijak se je vključil v narodnoobrambno delo. Po obisku pri Trinku je s sošolci organiziral zbiranje knjig za Benečane, usklajeval nabirko za novo Slov. osn. š. CM. družbe: na Blanči; vodil uspelo dij. stavko proti nem. ravn. in prof.; sodeloval pri glasilu Kmečke stranke Kmečki glas; postal tajn. Slov. dij. zveze, usklajeval delovanje Zveze in kot predavatelj prepotoval deželo ter se navduševal za kršč. soc. delovanje. Pisal je v številne časopise: Soča, Slov. branik, Omladina, E. Ustanovil je dij. list Alfa (sodel. Pregelj, Bevk, Res, Gruden). Zanimal se je za jezikoslovje in obiskoval p. Škrabca ter si tudi kasneje dopisoval s slavisti (Breznik). Po maturi je obiskoval v Gradcu tečaj Trg. vis. š., 1910 je stopil v gor. bogosl.; še vedno je bil aktiven v javnem življenju, tajno se navduševal za preporodovsko gibanje, v bogosl. ustanovil ilegalno »jugoslov. omizje«; bogoslovce s Krka tajno učil staro cerkv. slovan.; dopolnilno klas. mat. je opravil mar. 1914 (prva v slov. jeziku v Avstro-Ogrski). Posvečen je bil 7. jul. 1914 pri Sv. Justu v Trstu, nova maša na Blejskem otoku (podobica s prošnjo v starocerkv. slovan.). Kaplan pri Sv. Ivanu v Trstu od 1. avg. 1914 do 1. jul. 1917 (organiziral soc. pomoč za vojne vdove in sirote, poživil delovanje Mar. družbe in organiziral dijake, ustanavljal etnograf. muzej). - Od 1. jul. 1917 do 31. avg. 1918 kaplan pri Starem sv. Antonu v Trstu (uredil nar. kataster pri Sv. Vidu, se boril za slov. petje v cerkvi, sprožil nabirko za novo slov. osn. š. v tej četrti). S 1. sept. 1918 je nastopil službo v Lokvi pri Divači; ker mu je J. E. Krek zaupal, da je londonski pakt že zapečatil usodo Prim., je organiziral občane, da je it. vojsko pričakal Narodni svet. V Lokvi je poglabljal študij stare cerkv. slovan. in se zanimal za krajevne zanimivosti in zgod. (našel je romanski križ iz 12. stol.). Bil je med pobudniki obnovitve stanovske organizacije Zbora Svečenikov sv. Pavla. Kot tajnik, do izvolitve v rimski parlament, je potrdil svoje velike organizatorske sposobnosti. (ZbsvP je npr. 26. febr. 1920 priredil prvi občni zbor SKSZ, od 1920–28 je izdajal svoj Zbornik, 5. mar. 1920 sta Š. in lj. škof Jeglič v imenu ZbsvP predložila papežu Benediktu XV. spomenico o cerkv. avtonomiji Slov. in Hrv. v It.). - Na zahtevo sobratov in po načelnem pristanku škofa Bartolomasija je sprejel kandidaturo za državnozborske volitve 15. maja 1920 in bil izvoljen v gor. okrožju. V nastopnem govoru 23. jun. 1921 je spretno izrazil pričakovanja in zahteve slov. in hrv. manjšine. V burni 26. zakonodajni dobi je vložil 46 vprašanj in interpelacij. Zavzemal se je za reševanje rekonstrukcije in izplačila vojne odškodnine, za finančna vprašanja (reševanje naložb slov. denar. zavodov v tujini), za vedno bolj pereče probleme slov. šolstva, za težave raznih ustanov, občin, društev in posameznikov. V okviru polit. društva E se je zavzemal za ustanovitev Narodnega sveta, ki naj bi usklajeval delo polit. skupin v nar. zadevah, v ostalem, predvsem v kult. delovanju pa naj bi prevladoval idejni in polit. pluralizem. Z A. Resom (gl. čl.) sta 1921 ustanovila Našo založbo; febr. 1923 je ust. tednik Mali list (izhajal do jan. 1929) in vanj redno dopisoval predvsem idejne članke, tudi podlistke. Tednik je dosegel naklado 15.000 izv. - Spori med krščanskosocialno in narodnoliberalno skupino v polit. društvu E so botrovali dejstvu, da Š. ni kandidiral na državnozborskih volitvah 1924. - Od 1923 do 1927 je bil tajn. KTD Gor. (knjigarna, tiskarna, knjigoveznica, svečarna z 52 uslužbenci). Bil je pobudnik GMD 1924, poskrbel je za izdajo desetih molitvenikov. Sam je sestavil: Oče naš, Angelček, Moje molitve, Reši dušo, Kam greš. Sestavil je tudi veroučne knjige: Mali katekizem, Krščanske resnice in Zgodbe svetega pisma (večkratni ponatis). Naročil je sestavo katekizma v režij. (Cramaro - gl. čl.). Dal je pobudo za duh. strok. lista Verbum Dei in Staničev vestnik. S sodelavci je ustanovil glasilo Kat. prosv. društva Naš čolnič (1923), pobudnik je bil humor, lista Čuk na palci (1922). Izdajal je več otroških revij. Predvsem Jaselce (1927–29), po ukinitvi nekaj številk Bukvic strica Janeza in Pravljic. - Na začetku 1927 ga je nadškof Sedej pod kaznijo suspenzije odslovil iz Gor. (v Paberkih 3, 57–65 je prepis pisma vodstva ZbSvP, ki je nadšk. utemeljilo, da so Š. oblatili liberalni krogi). Š. se je vrnil v matično škofijo. Škof A. Fogar ga je poslal za župn. uprav. v Avber. Mesto je zasedel 1. febr. 1927. Še naprej je vzdrževal stike z vodstvom kršč. soc. gibanja na Gor. Z vso vnemo pa se je posvetil župniji: nova zakristija, popravilo zvonika, novi zvonovi, Katoliški dom z dvorano, povabil slikarja Toneta Kralja (gl. čl.), da je poslikal c. nato v polemiki, ki je sledila, dosegel po posredovanju A. Resa in arh. M. Fabianija, da je Kralj še naprej smel slikati na Prim. S sodobnimi prijemi je poživil duhovno življenje v fari: misijoni, predavanja, vzorno ljudsko petje, domiselno bogoslužje, sestanki Dekliške zveze (članice so med drugim širile slov. tisk), knjižnica, sestanki dijakov, ki jih je navduševal za narod. delo. Nekatere je poslal v Malo semenišče v Koper oz. v Gor. Med 1932–34 je bil konfiniran v domači fari zavoljo »oviranja delovanja režima« in še posebej zaradi učenja slovenščine. Spomladi 1940 je zaradi groženj faš. tajn. v Sežani Campane »mora(l) izginiti s Krasa«, formalno pa je zapustil Avber 1941 (podobica: »Dragim župljanom v spomin na moje dušnopastirsko delovanje v Avberu 1927–1941...«). Najprej se je umaknil v Trst, nato za krajši čas v Osp, v maju 1941 pa se je kot «upokojenec brez pokojnine« zatekel v župnišče v Lokev pri Divači. Zdravstveno stanje se mu je slabšalo. Pomagal je duhovniku Antonu Požarju (gl. čl.), še naprej sestavljal Paberke, Lokavske starine in Rodbinsko kroniko. - Medtem je zaradi osebnih razprtij ob finančnih in ideoloških vprašanjih prišlo do razkola v t.i. krščanskosocialnem gibanju na Prim. (Kraljeva in Šček-Besednjakova skupina). Dr. A. Korošec je dec. 1939 v arbitraži obsodil Kraljeva stališča. Š. je ob it. zasedbi Lj. kritiziral slov. politike in oblasti, da so se poklonite Grazioliju (»politični mrtveci«), bil pa tudi kritičen do komunistov, čeprav je podpiral OF, ker je menil, da je bila to edina alternativa za boj proti narodnim zatiralcem. Ker je obsojal likvidacije in stalinistične metode, so mu začeli groziti s smrtjo. Na te grožnje je odgovoril s pridigo v lokavski cerkvi jeseni 1944 (ponatis v Zalivu 1979). To je bilo tudi obdobje, ko se je zavzemal, da bi obnovili ZbsvP. S tem pa je prišel v spor s tržaškim škofom Santinom, kateremu je tako večkrat očital poitalijančenje semenišča v Kopru in protislov. zadržanje. Š. je ob koncu vojne sestavil spomenico prim. duhovščine za priključitev Prim. Jsli. V tem smislu je sodeloval s članki v PDk, kar je Santin obsodil, suspendiral pa ga je »a divinis«, ker je slov. in hrv. duhovnike nagovarjal, naj se ne udeležijo sestanka škof. duhovnikov 2. jul. 1946 v Trstu. Š. se je pritožil v Rim, ki pa ni sprejel njegovih izvajanj in postavil Š. »ad statum laicalem«. V istem času je bil že bolan v bolnišnici v Lj. in je tudi umrl kot duhovnik, ker je bil škof Nežić toliko obziren, da mu akta ni izročil. Pokopali so ga v Avberju pri Tomaju, 22. okt. 1989 so mu odkrili na cerkvi v Avberju spominsko ploščo.

Prim.: Leksikografski viri: SBL III, 593–94 in tam navedena liter.; P. Zovatto, Šček Virgilio, Dizionario storico del Movimento Cattolico in Italia 1860–1980, III/2, M-Z, Casale Monferrato 1984; C. Rinaldi, I deputati del Friuli-Venezia Giulia a Montecitorio dal 1919 alla Costituente, Vol. II, Trieste 1983; Arhivski viri: škAKop; Paberki 1–14; Druž. Marica Šček Kompara - Lokavec, Rodbinska kronika; žup. Lokev, Lokavske starine; Pok. A Kop, Virgil Šček, dokumenti in rokopisi (1889–1947); Pok. M Kop., fasc. Šček; ACS Rim, fondi CPC, PS, Vescovi e diocesi; AST Trst, I. R. Luogotenenza del Litorale b. 2907, b. 2911; M, Jevnikar, Rojstne hiše..., Kol-GMD 1984, 69–70; Pomembnejša bibliografija: Virgil Šček, Pričevanje, Zaliv 1979, 10–22, 173–90; Anton Kacin, M(Trst) 1973, 151–52; 1974, 5–7, 47–49, 70–73; T. Požar, Virgil Šček (1889–1948), Kol-GMD 1979, 82–92; R. Bednarik, Spomini na prve pobudnike GMD, Zbornik ob 50-letnici GMD 1924–1974, Gor. 1974, 27–28; I. Juvančič, Gor. duhovščina v spopadu s fašizmom, Znamenje VI, 1976; R. Klinec, Prim. duhovščina pod faš., Gor. 1978; Isti, GMD, Gor. 1967; Kacinova, 1921–1928, pass.; Revija 2000, 1989, št. 46/47, 175–212 (referati Adrijana Pahorja, Prim. v Ščekovem času; T. Požarja, Virgil šček - človek in duhovnik; M. Tavčarja, Virgil Šček - politik in organizator; Petra Stresa, Goriški krščanski socialci od leta 1918 do prevlade fašizma, z bogato liter.).

M. Tavčar