Šarić, Mihaela (1891–1977)

Šarić Mihaela por. Vardjan, igralka in gledališka pedagoginja, r. 24. sept. 1891 v Bjelovaru hrv. domobran. majorju Mihaelu in Frančiški r. Vardjan iz Črnomlja, živi v Lj. Od 1895 je z materjo živela na Dunaju (oče u. pred njenim rojstvom). Obiskovala je tu 1897–8 1. razr., v Šopronu 1898–902 2. do 5. razr. osn. šole v Zavodu za vzgojo častn. hčera, na Dunaju-Hernals 1902–10 z ustanovo ces. Elizabete 3 razr. mešč. šole in učiteljišče (mat. 1910), vmes bila 1905–6 v St. Denis-Paris gojenka v Maison d’Education de Légion d’ Honneur. L. 1912–3 se je na Dunaju šolala v dramat. šoli dvor. igralke Helene Wessely-Schmidt in ob zgledih igral. stvaritev v Burgtheatru, bila 1913–4 angažirana v Mest. gled. v Mostu na Češ., 1914–8 je živela z materjo na Dunaju, v Zgbu in Beli krajini, izgubila 2 brata častnika. Bila je 1918–45 v Lj. članica SNG (jo pridobil v Zgbu 17. avg. 1918 H. Nučič), vmes študirala dram. igro na Dunaju, v Berlinu, Pragi, Münchnu; 1945–6 začasno v mrb gled., 1946–7 v Nar. kazalištu na Reki, 1947 do upok. 1950 v SNG v Lj. Od 16. febr. 1951 je honorarno predavala na AIU dram. igro in umet. besedo, od 1954 kot izr. prof. do upok. 1964. — Za vzgojno delo v Franc. inštitutu v Lj. je dobila 1935 Les palmes accadémiques d’argent; 1949–50 in 1970 Prešernovo, 1959 nagrado na Sterijinem pozorju.

Š-eve prva vloga v Lj. je bila Mjelja (Gabr. Zapołska, Morala gospe Dulske), nato se je uveljavila z več kot 170 vlogami iz klas. in mod. sporeda ter bistveno prispevala k razvoju slov. dram. umetnosti. V slov. sporedu je oblikovala predvsem Cankarjeve psihol. podobe: Nina in Francka (Kralj na Betajnovi), Lojzka (Hlapci), Ana (Jakob Ruda), Matilda, Katarina (Za narodov blagor), Jacinta (Pohujšanje) in Lepa Vida; Jurčič-Levstik: Grozdana (Tugomer); St. Majcen: Kasija; A. Kraigher: Pepina (Školjka); Iv. Pregelj: Mirjam (Azazel); I. Tavčar: Serafina (Otok in Struga), Agata (Visoška kronika); A. Medved: Katarina (Za pravdo in srce); Fr. Ks. Meško: Anica (Pri Hrastovih); O. Župančič: Veronika Deseniška; Jurčič-Golia: Manica (Deseti brat); Fr. Sal. Finžgar: Jerica (Naša kri); A. Linhart: Tonček, Baronica (Veseli dan ali Matiček se ženi); Makso Šnuderl: Ivanka (Pravljica o rajski ptici); F. Kozak: Borinova (Vida Grantova). Igrala je večino glavnih vlog v mladin. igrah P. Golie, predvsem ustvarila poetično vizijo Meglice Krasotice (Petrčkove poslednje sanje). Iz srbohrv. dramatike: Ivo Vojnović: Kosovska devojka, Deveta snaha (Smrt majke Jugovićev); Milan Ogrizović: Sultanija, Hasanaginica; Milan Begović: Mara (Božji človek); Miroslav Krleža: sestra Angelika (Glembajevi). Iz svetovne klasike: Sofokles: Antigona, Jokasta (Kralj Oidip); Aristofanes: Kalonika (Lizistrata); Racine: Agripina (Britanik); Goethe: Ifigenija; Schiller: Amalija (Razbojniki), kraljica Elizabeta (Don Carlos), Marija Stuart. Ustvarila je glavne in pomembne Shakespearove tragične ali tragikomične podobe: Porzia (Beneški trgovec), Titanija (Sen kresne noči), Ofelija, kraljica Gertruda (Hamlet), Desdemona (Othello), Viola, Olivija (Kar hočete), Julija, gospa Capuletova (Romeo in Julija), Lady Macduffova (Macbeth), Ariel (Vihar), Kordelija, Regan (Kralj Lear); Ben Jonson: Colomba (Volpone); Molière: Lucila (Žlahtni meščan), Angelika (Namišljeni bolnik), Elmira (Tartuffe). Iz novejše dramatike: Ch. Dickens: Dotka (Cvrček za pečjo); Eugène Scribe: kraljica Ana (Kozarec vode); H. Ibsen: Berta Bernickova (Stebri družbe); Avg. Strindberg: Berta (Oče), Gerda (Pelikan), Judita (Smrtni ples), Eleonora (Velika noč), Kersti (Nevesta s krono), Labodkina mati (Labodka); L. N. Tolstoj: Liza (Živi mrtvec), kneginja Mjalska (Ana Karenina); F. M. Dostojevski: Aglaja (Idiot); O. Wilde: Saloma; B. Shaw: Judita Andersonova (Hudičev učenec), gospa Higginsova (Pygmalion); A. P. Čehov: Jelena Andrejevna (Striček Vanja), Varja, Ranjevska (Češnjev vrt); L. Andrejev: Anfisa; St. Przybyszewski: Eva (Sneg); H. R. Lenormand: Ona (Izgubljene duše); E. Rostand: Roksana (Cyrano de Bergerac); John Galsworthy: Joy; R. Rolland: Sofija (Igra ljubezni in smrti); Paul Reynal: Aude (Grob neznanega junaka); Št. Zweig: Bellilotte (Siromakovo jagnje); Fr. Werfel: cesarica Charlotta (Juarez in Maksimilijan); W. B. Yeats: Gospa Cathleena; Klabund: Čang-Haitang (Krog s kredo); Chiyo (Praznik cvetočih češenj); Rudolph Bésier: Elizabeta Browning (Tiran); Arthur Miller: Kate Keller (Vsi moji sinovi); T. Wilder: gospa Gibbsonova (Naše mesto); Hsiung: gospa Vangova (Biserna reka).

Kot igralka čiste besedne in telesne kulture, globoke čustvene in umske dojemljivosti, harmonično dognane oblike je znala Š-eva združiti občutljivo dekliško naravo z elegičnostjo in tragičnostjo dozorele ženske, zlasti v njenih nravstvenih in fizioloških prelomih. Kot pedagog za dramsko igro in umetniško besedo na AIU je v slušateljih budila čut za pesniške vrednote raznih dob in jih navajala k prečiščenemu umetniškemu oblikovanju, nevsiljivi plastičnosti in blagoglasju besede. — Prim.: SDL II, 149–50; Naprej 1922, št. 43; C. Debevec, SŽ 1926, 141; S. Škerl, DP 1928, 143–4; C. Debevec, Lj. nar. gled. v l. 1928, 24–7; F. Kalan, GLLjD 1949, št. 4; M. Mahnič, ib.; F. Kalan, LdP 1950, št. 6; isti, SPor 1950, št. 7; B. B., ib., št. 10 (vse s slikami); Vl. Cegnar, GL Ptuj 1956, 24–6; F. Kalan, Linhartovo izročilo. Lj. 1957, 75; Fr. Koblar, Dvajset let slov. Drame. I, 1964, 393–4, 399; II, 1965, 464; Delo 1966, št. 260; LDk 1966, št. 259; France Vodnik, Kritična dramaturgija. 1968, kazalo; Delo 1970, št. 317. Kr.