Šabec, Drago (1930–2023)

Šabec Drago, veterinar, r. 21. okt. 1930 v Rakitniku pri Postojni kmetu Ivanu in Mariji r. Vodopivec, živi v Lj. Osn. šolo je 1936–41 obiskoval v Štivanu pri Matenji vasi, 1. razr. trg. šole (1941–2) in 1. razr. klas. gimn. (1942–3) ter realno gimn. v Postojni, 1950 mat.; študiral je veterino 1950–6 v Zgbu, 1959–60 bil na specializaciji za bolezni prašičev na Max Planck Inst. f. Tierzucht u. Tierernährung v Mariensee, na Tierärztl. Hochschule v Hannovru in na praksi v Gröfingu pri Münchnu; 1968–9 kot štipendist Humboldtove ustanove se specializiral iz etiologije in patomorfologije osteoartroze, doktorat znanosti dosegel 1960 z disert. Untersuchungen über eine Arthrosis des Sprunggelenkes beim Schwein v Hannovru, strok. izpit opravil 1961 na Veter. zavodu Sje v Lj.; 1957–61 bil tu asist., 1965–7 asist. na veter. odd. biotehn. fak., odslej je vnaprej habilitirani docent. — Š. je s področja rejskih bolezni in reprodukcije prašičev v velikih farmskih aglomeracijah, raziskave parazitov v industrializirani reji, uporabe antibiotikov, mikroelementov idr. preparatov objavil razprave in članke v: Deut. Tierzucht Wissenschaft 1961, 231–6 (soavtorji E. Schilling in L. C. Schulz); Veter. glasniku 1962, 607–11; 1963, 699–704; 1964, 139–45 (z J. Senegačnikom, SBL III, 286); 233–5; 241–6 (z Z. Železnikom); 1965, 595–602 (z L. Šenkom); 1966, 183–90; 579–88 (z J. Langusom); Veterinaria (Sarajevo) 1963, 250–6; SocK 1963, 140–3, 305–8. — Prim.: osebni podatki; Zbornik III. kongresa veterinarjev in veter. tehnikov Jsle. Sarajevo 1967, 707–14; ULj 1969, 634. Adč.

ŠABEC Drago, dr. med. veter., redni prof. na Veterinarski fak. U v Lj., r. 21. okt. 1930 v Rakitniku pri Postojni, živi v Lj. Oče Ivan, kmet, mati Marija Vodopivec. Osn. š. v Štivanu-Matenja vas, prvi razr. trg. š. in prvi razr. it. klas. gimn. v Postojni. Po osvoboditvi je obiskoval realno gimn. v Postojni, maturiral 1950. Študiral je na Veter. fak. v Zgbu in diplomiral 26. okt. 1956. Po 10-mesečnem strok. stažu pri Veter. zavodu Sje in po vojaškem roku je odšel okt. 1958 na strok. izpopolnjevanje v Nemčijo. Delal je na Max - Planckovem inštitutu za rejo domačih živali v Mariensee, nato v Hannovru in Gröfingu pri Münchnu. Dva semestra je opravil na hannoverški veterin. visoki šoli, kjer se je specializiral iz etiologije in patomorfologije osteoartroze ter 1960 dosegel tam doktorat znanosti z disertacijo: Untersuchungen über eine Arthrosis deformans des Sprunggelenkes beim Schwein. Od. jan. 1961 do maja 1965 je služboval na Veter. zav. Sje v Lj. Tam je opravil strok. izpit mar. 1961 in bil izvoljen za znanst. sodelavca. V letih 1965–67 je bil asistent na kliniki za farmske živali veter. odd. Biotehniške fak. 8. apr. 1967 je bil habilitiran za predmet: Bolezni in zdravstveno varstvo prašičev. 29. jun. 1971 je bil izvoljen za docenta in izrednega prof., 1984 pa za rednega prof. istega predmeta. Vmes je kot gostujoči docent delal tudi na Veterin. fak. na Dunaju (1973–74) ter na švedski U veterin. ved Uppsala. - Š. je redni prof. za bolezni in zdrav. varstvo prašičev na VTOZD za veterinarstvo v Lj. To problematiko preučuje skupaj z domačimi in tujimi strok. že 30 let. O rezultatih poroča na domačih in tujih znanst. in strok. srečanjih: Sarajevo 1967; Novi Sad, Bgd, Subotica, Skopje, Naum, Zgb, Bled, Lj., Bad Nauheim 1969; Cambridge 1969; Ciudad México 1971; Dunaj 1972; Hannover, Primošten 1976; Ames, Iowa, ZDA 1976; Moskva 1979; Dunaj 1983; Mariensee, ZRN. 1986 je imel še štiri predavanja: Mariensee, Uppsala, München, Brno. Mednar. je priznan strok. za bolezni gibal pri prašičih. - Pomembni dosežki: Prvi na svetu je opisal in izdelal diagnostiko za tarzalno artrozo in apofiziologijo sedničnih hrg. Vpeljal je biomehanične metode za raziskavo okostja in uporabo v selekciji prašičev na čvrsto okostje. Izdelal je metodo klinične ocene sposobnosti za gibanje prašičev za selekcijske namene. Skupaj s sotrudniki je intenzivno preučil tudi problematiko prašičjega stresnega sindroma. V ta namen je prvi v Jsli uporabil halotanski test. Pomembne so tudi njegove raziskave in dosežki s področja nalezljivih bolezni prašičev, zlasti dihal in prebavil. Izdelal in preizkusil je tudi nov postopek za uničenje prašičje dizenterije brez depopulacije. Na ta način je 1983 izkoreninil to bolezen na dveh farmah v Sji. Ta postopek je bil priznan za prvo tehnično zboljšavo s področja veterinarstva v Jsli. - S. je vsa ta leta tudi pedagoško aktiven doma in v svetu. Trudi se za posodabljanje tega Študija. Tudi je aktiven družbeni delavec, član raznih republ. strok. organov: predstojnik VTOZD za veterinarstvo in preds. Zveze društev veterinarjev in veter. tehnikov SRS. Prejel je razna visoka priznanja: Društva veter. v Mrbu, obč. odb. ZRVS, Živinorejske poslovne skupnosti in VTOZD za veterinarstvo, Biotehn. fak. V Lj. ob njeni 40-letnici, plaketo Skupa svinjegojaca Jsle. Bil je izvoljen za častnega člana Primorskega veter. društva in bil predlagan za nagrado Raziskovalne skupnosti Sje za izume in izboljšave v letu 1988. - Njegova dela: Prof. S. je z več prispevki sodeloval pri izdaji knjig: Zdrava reja prašičev, Bolesti svinja. Sam in skupaj s sodelavci je objavil nad 70 del in razprav s področja zdrav. varstva in rejske problematike prašičev, od teh več kot 20 del v tujini. Naslovi vseh omenjenih del so objavljeni v knjigah ULjBB in v seznamu Bibliography (Locomotory Disturbances).

Prim.: Osebni podatki; Zbornik III. kongresa veterinarjev in veter. tehnikov Jsle, Sarajevo 1967, 707–14; ULjBB II, 634; III, 1039; IV, 86; SBL III, 571.

T. P.