Szombathy, Josef (1853–1943)

Szombathy Josef, antropolog, arheolog — prazgodovinar, na Dunaju r. 11. jun. 1853 Josefu z Madž. ter Juliani r. Rubner iz Oberdrauburga (Kor.) in u. 9. nov. 1943. Na Dunaju je obiskoval 1863–70 realko (Wieden), po enoletn. voj. prostovoljstvu 1870–1 študiral 1871–4 kemijo, geolog. na Politehn. inštitutu (TVŠ) pri prof. F. v. Hochstetterju, od 1875 kot asistent le-tega pa še do 1878 paleontolog. in anatomijo na univ. L. 1878 je postal asistent Dvor. mineral. kabineta (od 1879 del Naravosl. muzeja), tu 1882 vodja novo ustanovljene antropološko-prazgodovin. zbirke (le-ta in Etnografska se loči od Antropološko-etnograf. oddelka), 1886 kustos drugega, 1897 prvega razreda, 1906 vlad. svet., ob upok. 1916 dvor. svetnik; zbirko je vodil do 1918; sourejeval je Mitt. d. Anthrop. Ges. 1883–6, 1894–901, 1910–20.

Kot vodja Antropol.-prazgod. zbirke, član Antropol. društva in Prazgod. komisije pri dunaj. AZ je S. bistveno posegel v prazgod. raziskavanje na njemu odlično znanih slov. tleh; tu imel povsod zaupnike (najvažnejša: J. Pečnik, SBL II, 276; Ign. Kušljan), kontroliral njihovo delo. Sam je izkopaval: 1883 Vače; 1885 Šmihel pri Postojni; 1886 Most na Soči (Sv. Lucija); 1887 Idrija ob Bači, Podzemelj, Most na Soči; 1888 Podzemelj; 1889 Stara vas pri Vidmu, Most na Soči; 1891 Otok, Podzemelj; 1893–4 Magdalenska gora; 1898 Bela Cerkev, Toplice; 1901 Šempeter pri Nov. mestu, Kranj (langobard. nekropola); 1905 manjše izkopavanje v Kaplji vasi; kontroliral Kušljanova izkopavanja v Mihovem 1899 in 1902; v Zagorici pri Čatežu, v Nov. mestu 1902; topografsko ogledal gomile pri Sevnici in Mokronogu 1904; Bohinj 1906.

Tudi njegovo objavljeno znanstv. delo od 1879 spremlja prazgod. slov. tal v: Denkschriften d. mat.-naturwiss. Cl. d. k. Akad. d. Wiss., 42, 1879, 45 sl. (D. Skelette aus d. Gräbern von Roje bei Morautsch); Mitt. d. Anthrop Ges. 1882–900, mdr.: Bemerkungen ü. d. Classifizierung d. präh. Funde in d. Ostalpen (1885, 102 sl.); D. Nekropole v. Santa Lucia im Küstenlande (1887, 26 sl.); Funde v. Nassenfuss in Krain (1888, 92 sl.); Neue figural verzierte Gürtelbleche aus Krain (1894, 227 sl.); Mitt. d. Präh. Komm. 1903–13: najvažnejši, odlični objavi o izkopavanjih v Idriji pri Bači (D. Grabfeld z. Idria b. Bača, ib. 1903, 202 sl.) in o zakladnih najdbah v Škocjanu (Altertumsfunde aus Höhlen b. St. Kanzian, ib. 1913, 127 sl.). — Poleg Sje obravnava v okr. 150 razpravah in člankih tudi prazgod. in antropologijo drugih dežel (Urgesch. Forschungen in d. Umgegend von Wies in Mittel-Steiermark, Mitt. d. Anthrop. Ges. 1885, 117 sl.; 1888, 77 sl.; 1890, 170 sl.); D. Tumuli v. Feichtenboden bei Fischau (ib. 1924, 163 sl.); D. Tumuli v. Gemeinlebarn (Mitt. d. Präh. Komm. 1903, 49 sl., z Dungelom); Ein Tumulus bei Langenlebarn (ib., 79 sl.). — V samostojni knjigi je obravnaval bronastodobno in halštatsko nekropolo Gemeinlebarn (Präh. Flachgräber bei Gemeinlebarn. Röm.-german. Forsch. 3, 1929).

S. je bil v tedaj porajajoči se prazgod. disciplini vodilni, odlični predstavnik prve, po metodi pozitivistične generacije prahistorikov, izhajajoče iz naravosl. ved, ki je bistveno pomnožila gradivo svoje stroke (zbirka v Naravosl. muzeju se je pod S-jem od 7000 pomnožila na 53 000 kosov, na njej močno sloni današnje poznanje prazgod. Sred. Evrope). Znal je odlično izkoristiti svojo moč v organizatoričnem in izkopavalnem delu, pa tudi novi dotok gradiva obvladati, dokumentirati, deloma odlično objaviti; česar, žal, ni objavil, omogočajo uporabljati njeg. skrbni, solidni zapiski. Nedvomno se ima Naravosl. muzej na Dunaju njeg. talentu zahvaliti za ogromno količino izkopanin iz Sje, NM v Lj. pa za izgubo dragocenega gradiva (zanjo ne moremo S-a dolžiti osebno), kajti premoč ted. dunaj. središča v denarnih sredstvih kot v znanstv. potencialu in konceptu je že sama po sebi odločila Dunaju v korist. K. Dežman (SBL I, 131–5) bi bil še lahko uspešna protiutež Dunaju, nikakor pa ne naslednik A. Müllner (ib. II, 163–4). Priznati je tudi treba: na Dunaj došlo gradivo je v veliki meri znanstveno bolj uporabno od tistega, ki je hkrati prišlo v lj. dež. muzej. — Prim.: Blacha-Jungwirth-Kromer, Ann. Naturhistor. Mus. Wien 1966, 451 ss. (zgod. oddelkov); Naturhistorisches Museum in Wien. 1958; I. Pirkovič, Situla 1968, 103 sl.; S. Gabrovec, Varstvo spomenikov 1969, 63 sl. Gbc.

SZOMBATHY Josef, arheolog, r. 11. jun. 1853 na Dunaju, u. 9. nov. 1943 tam. Oče Josef iz Madžarske, mati Julijana Rubner iz Oberdrauburga na Koroškem. Kemijo in geologijo je študiral na Politehničnem inštitutu (Tehnična visoka šola), paleontologijo in anatomijo pa na dunajski U. Od 1875 do 1878 asistent F. v. Hochstetterja, organizatorja in prvega intendanta Naravoslovnega muzeja na Dunaju (ustanovljen 1876), 1878 je S. postal asistent Dvornega mineraloškega kabineta, 1882 pa prvi vodja antropološko-prazgod. zbirke v Naravoslovnem muzeju. Vodja oddelka je ostal do 1918. Leta 1886 kustos drugega, 1897 prvega razreda, 1906 vladni svetnik, ob upokojitvi (1916) dvorni svetnik. - S. je bil vodilni predstavnik v tedaj porajajoči se prazgod. vedi in pripada prvemu rodu prazgodovinarjev, ki so izšli iz naravoslovnih ved. Prav zaradi naravoslovne in tehnične vzgoje je posvečal posebno pozornost dokumentaciji, urejanju in razvrščanju arheološkega gradiva. Kot vodja antropološko-prazgod. zbirke, odbornik Antropološkega društva in Prazgod. komisije pri dunajski Akademiji je bil S. med prvimi organizatorji in pobudniki arheološkega dela v Sji, bil je izvrsten poznavalec slov. arheoloških najdišč, posebno v tedanji Kranjski in na Primorskem. Še danes sodi med najintenzivnejše izkopavalce slov. arheološke preteklosti, z gradivom iz Sje pa je pomembno obogatil prazgod. zbirko dunaj. Naravoslovnega muzeja, M je pod njegovim vodstvom narasla za 48.000 inventariziranih predmetov. S. je izkopaval široko po Sji (Vače, Šmarjeta, Podzemelj, Stara vas pri Vidmu, Magdalenska gora, Kapla vas, Kranj...), med njegova največja in odmevna izkopavanja pa sodijo prav tista, ki jih je opravil na Primorskem. V letih 1886 do 1887 in 1890 je na železnodobnem grobišču na Mostu na Soči odkopal 2.464 žganih grobov (prim. njegovo edino poročilo v MAG 17, 1887, 26 si.; njegova izkopavanja so objavili B. Teržan, F. Lo Schiavo, N. Trampuž Orel, Most na Soči [S. Lucia] II, Katalogi in monografije 23/I, II, 1985) in se poizkusil tudi v tamkajšnji naselbini, za kar ga je vzpodbujal svetolucijski župnik A. Carli (A. Carli, PSBL I, 166). Leta 1886 in 1887 je S. v Idriji pri Bači raziskal osrednjo posoško mlajšo železnodobno nekropolo (prim. J. Szombathy, Das Grabfeld zu Idria bei Bača, MPK 1, 1901, 291 sl.; za kulturno-historično in kronološko opredelitev glej S. Gabrovec, Halštatsko obdobje v Sloveniji, ArhV 17, 1966, 187 sl.). Leto poprej (1885) je skupaj z M. Hoernesom v Šmihelu pod Nanosom izkopal 229 grobov (prim. M. Guštin, Notranjska, Katalogi in monografije 17, 1979, 15), v Škocjanu pri Divači pa v letih 1910 in 1911 znamenito bronastodobno svetišče v Mušji jami (jama II na Prevalu; J. Szombathy, Altertumskunde aus Höhlen bei St. Kanzian im Österreichischen Küstenlande, MPK 2, 1913, 127 sl.; prim. še B. Teržan, Verovanje in obredi, Bronasta doba na Slovenskem, Lj. 1986, 65 sl. in 88 sl.). Poleg teh obsežnih izkopavanj je S. zabeležil še nekatere navidez drobne podatke o arheol. najdbah, tako npr. v dnevniški knjižici št. 47 (Sv. Lucija (St. Lucia), X, 2. - 28. August 1890) naselbino in grobove na Sv. Pavlu nad Vrtovinom (prim. D. Svoljšak, Sv. Pavel nad Vrtovinom, ArhV 36, 1985, 195 sl.),

Prim.: S. Gabrovec, Szombathy Josef, SBL III, 570; Isti, Josef Szombathy, Prispevek k zgod. konservatorske službe na slov. tleh, VS 12, 1967 (1969) 63 ss.; S. Gabrovec - D. Svoljšak, Most na Soči (S, Lucia) I, Lj. 1983, pass.

Svd.