Sucquet, Anton (?–?)

Sucquet Anton, slikar ali bakrorezec, zmotno pri Pohlinu naveden kot nab. pisec. Marko Pohlin v Bibliotheca Carnioliae, str. 53 imenuje S-a avtorja knjige Piae considerationes etc. Izšla naj bi v Lj. l. 1722. Pohlinova zmota je vidna že iz naslova te (v več izvodih ohranjene) knjige. Ta naslov se glasi: Piae considerationes ad declinandum a malo et faciendum bonum cum Iconibus viae vitae aeternae R. P. Antonij Sucquet e Societate Iesu. Viennae Austriae MDCLXXII. V tem naslovu ni naveden avtor, pač pa slikar (bakrorezec) S., ki je poleg naslovne podobe prispeval še 32 drugih podob, za vsako premišljevanje eno. Ime razodeva Francoza, ki je bolj didaktik kakor umetnik. Glavno besedilo je tiskano na Dunaju 1672, le 2 vlepljena lista s posvetilom višji dij. kongregaciji pri lj. jezuitih sta tiskana v Lj., toda ne 1722 (Pohlin), ampak 1711 ali 1712. Letnica je razločno vidna v posvetilu: Transivit Annus MDCCXI. etc. Adest MDCCXII. Za novoletni dar 1712 so kongreganisti dobili to knjigo, morda tudi znova natisnjeno, na kar meri Pohlin z izrazom: in 4. reimpressae. Tako je Pohlin opustil letnico prvotnega natisa 1672 in navedel novo, napačno razloženo kot 1722 namesto 1712. — Ime anonimnega pisca Piae Considerationes je ugotovil K. Sommervogel v Dictionnaire des ouvrages anonymes et pseudonymes publiés par des religieux de la Comp. de Jésus. Paris 1884, fototip. ponatis Amsterdam 1966, str. 719–20. Imenuje se J. B. Plengg, ki je bil doma v Spittal am Pyhrn in je živel 1620—ok. 1677 (podatek v istem Diction. str. 1359). Sommervogel navaja domovino J. B. Plengga »Illyrie«, vendar ni dokazov, da bi bil Slovenec, vsaj med lj. jezuiti ni omenjen.

Za odstavkom, kjer Pohlin (53) omenja S-a, stoji dvopičje, nakar sledi omemba drugega spisa z naslovom: Sveta inu zlo nuzna visha sveto Masho slishati. Pohlin pravi, da je bila tiskana v Lj. pri J. Heptnerju l. 1762. Tak izvod je imel v razvidu tudi M. Rupel (SBL III, 166). V lj. bogosl. knj. je ohranjena ista knjižica iz l. 1760, iz česar sklepamo, da je Pohlin imel pri roki že mlajši natis. To je umljivo, ker je bila knjižica namenjena široki splošni rabi. Vsebuje na 23 straneh (22. stran ima enako besedilo kakor 21.) navodilo, kako naj ob mašnem obredu »rememorativno« spremljamo Kristusovo trpljenje. Tako navado je uvedel sloveči kapucin Martin iz Cochema (1634–712) in se je pri nas obdržala tja v 20. st. Zato moremo avtorja tega anonimno izdanega spisa domnevati med slov. udi kapucin. reda. Knjižica ima drugačno vsebino kakor Piae considerationes in je prevod iz nem. izvirnika, ne iz latinščine, jezika prve knjige. Drugo delce torej nima nič skupnega s S-om ali Plenggom. Navidezna povezava obeh spisov izvira iz tiskovne pomote: Na kancu prvega odstavka bi morala stati pika, naslednji odstavek pa se začeti z mastnim tiskom Sveta inu zlo nuzna visha…, ker po Pohlinovi abecedi za Suc- sledi Sve-. Suponirati je treba, da Pohlin te druge knjižice ni hotel pripisati S-u. Mkč.