Stupica, Bojan (1910–1970)

Stupica Bojan, režiser in igralec, r. 1. avg. 1910 v Lj. trgovcu Janku in Maruški r. Rovšek, u. 22. maja 1970 v Bgdu. V Lj. je obiskoval osn. šolo in realko (1917–29), jeseni 1929 študiral arhitekturo na tehn. fak. v Lj., zadnje izpite opravil 1935, vmes 1930–3 sodeloval pri statično-konstrukc. računih za lj. nebotičnik ter režiral nekaj predstav. Jeseni 1935 je bil angažiran v lj., 1938–40 v bgd, 1941–2 spet v lj. Drami. Konec leta 1942 je bil aretiran in interniran v Gonarsu (Italija), tu hudo zbolel, bil zato 1943 izpuščen, se vrnil v Lj., do osvoboditve ostal nezaposlen. L. 1945–6 je bil vršilec dolžnosti ravnatelja in režiser lj. Drame, hkrati poučeval režijo na novi AIU; 1947 prevzel umetn. vodstvo v novoustanovljenem Jsl dramskem gledališču v Bgdu, 1955–7 režiral v Hrv. narodnem gledališču v Zgbu, nato zopet v Bgdu, vendar veliko gostoval v dom. in inozem. gledal. z jsl in rus. režijami. V zač. sezone 1968–9 je prevzel mesto upravnika Jsl dram. gledališča v Bgdu. — L. 1947 je prejel nagrado za režiserska delo po osvoboditvi; 1948 zvezno nagrado za režijo; 1967 Prešernovo.

Že kot študent se je S. ukvarjal z gledal. problematiko in še posebej z režijo; 1931 je prvič nastopil na odru lj. Opere: P. Raynal, Grob neznanega junaka, kot režiser, scenograf in glavni igralec (z njim še nastopila S. Severjeva, SBL III, 300 in M. Skrbinšek, ib., 335–7), predstava ni žela priznanja; 1932 je v mrb gledališču pripravil predstavo M. Begović, Brez tretjega, 1935 G. B. Shaw, Zdravnik na razpotju; v Skopju G. Baty, Ana Karenina, G. Büchner, Danton; v Splitu L. N. Tolstoj, Živi mrtvec, itd. Po teh iskanjih novega, modernega odrskega izraza ter po obiskih gledal. središč v Nemčiji in Italiji, se je vrnil v Lj., od jeseni 1935 nastopal tudi kot igralec (O. Šestove, gl. čl. in M. Skrbinškove režije mdr. kot Don Juan–Puškin, Kamniti gost; Ivan Križaj – J. Kranjec, Direktor Čampa) in odigral v prvi sezoni 9 vlog (večjih in manjših, resnih in komedij.) ter opravil prve tri režije in pokazal veliko nagnjenje do komedij. sporeda, tako že ob uprizoritvi V. Škvarkina, Tuje dete (okt. 1935), ki je pomenila zanimivo in pogumno osvežitev repertoarja; v nasled. sezonah je še veliko igral v svojih in tujih režijah, domala pri vseh svojih oskrbel tudi scensko opremo. Ostale režije v Lj.: mdr. I. Cankar, Za narodov blagor, 1936 (nova upriz.); V. Katajev, Kvadratura kroga, 1936; I. Brnčič, Med štirimi stenami, 1937 (igral Andreja). Poseben uspeh je dosegel z: G. Kaufmann & E. Ferber, Simfonija 1937, 1937 (po vojni upriz. v Zgbu z nasl. Večerja ob osmih) in J. Gay-B. Brecht, Beraška opera, 1937 (spretno igral Macheatha); V. Škvarkin, Izpit za življenje, 1938; M. Držić, Boter Andrash, 1941; L. Pirandello, Nocoj bomo improvizirali, 1941; Moliére, Šola za žene, 1942 (izjemno pospremil z esejem v GLLjD 1941–2, 125–37). Po 1945 je dal prve organizac. in umetniške temelje za delo v Drami in pripravil po slavnostni otvoritvi z Iv. Cankarjevim Za narodov blagor, 1945, vrsto značilnih predstav, deloma obnovitev nekdanjih, deloma novih: V. Zupan, Rojstvo v nevihti, 1945; B. Kreft, Velika puntarija, 1946; M. Krleža, Glembajevi, V agoniji, 1946; B. Gorbatov, Mladost očetov, 1946; A. Ostrovski, Še tak lisjak se nazadnje ujame, 1947, kot gost pa: Lope de Vega, Fuenteovejuna, 1951; F. Dürrenmatt, Romulus Veliki, 1962; F. Marceau, Jajce, 1962; A. Adamov, Pomlad 71, 1964; Rahmanov-Judkevič, Ponižani in razžaljeni (po M. Dostojevskem, 1964 v Mest. gledal.); A. Čehov, Ivanov, 1967. V Bgdu je med 1938–40 ponovil nekatere svoje lj. režije (P. Schurek, Pesem s ceste; J. Kranjec, Direktor Čampa), uprizoril več komedij (Bulgakov, Zweig, Cocteau) in poseben uspeh dosegel z režijo A. Gehri, Šesto nadstropje, 1938–9. Po obsežnih organizac., tehn. in umetn. pripravah je S. 3. apr. 1948 začel z red. predstavami v novem Jsl dram. gledališču (od maja 1970 Teater B. S-e): I. Cankar, Kralj na Betajnovi (otvoritvena); M. Držić, Dundo Maroje; M. Krleža, Leda; B. Nušić, Gospa ministrica; K. A. Trenjev, Ljubov Jarovaja; A. Ostrovski, Talenti in oboževalci; Lope de Vega, Fuenteovejuna; B. Jonson, Volpone; Molière, Žlahtni meščan; C. Goldoni, Mirandolina. Znova se je povrnil k svojemu prvemu velikemu uspehu, J. Gay-Brechtovi Beraški operi, poiskal pa tudi zglede moderne napredne drame v zah. literaturah: F. Dürrenmatt, Obisk stare gospe; dalje je režiral kot gost v bgd Nar. gledališču Iv. Cankar, Za narodov blagor, 1946–7; Krleža, V agoniji, Aretej; E. Ionesco, Nosorogi; G. Shaw, Milijonarka, 1963–4; B. Brecht, Kavkaški krog s kredo, 1963; Leonov-Mihiz, Lopov, 1965–6; Shakespeare, Kar hočete; v Ateljeju 212 pa: G. Büchner, Vojček; A. Camus, Nesporazum; M. Frisch, Dobrnik in požigalci; F. Marceau, Jajce. V Zgbu med 1955–7: R. Marinković, Gloria; B. Brecht, Kavkaški krog s kredo; G. B. Shaw, Sveta Ivana; V. Višnjevski, Optimistična tragedija; v Splitu: P. Weiss, Marat, 1965–6. Gostovanja izven Jsle: Praga, 1957; Varšava; Moskva, Gled. Vahtangova 1963, Dundo Maroje; Basel, 1963–4 Češnjev vrt, 1964–5 Dundo Maroje; Budimpešta, 1963 Glembajevski cikel, 1965 Dundo Maroje; Pariz, Dundo Maroje; Dunaj, 1965 Glembajevi, Bratje Karamazovi; Trst, 1968 Slov. gled., Tri sestre. – V vseh povojnih letih je S. spremljal razvoj dom. filma kot igralec (Crveni cvet, Priča o fabrici, 1950) in režiser. S-ev najpomembnejši je celovečerni film Jara gospoda, 1952 (Triglavfilm); napisal je po J. Kersniku scenarij, v njem igral in ga režiral; 1957 je režiral srb. film U mreži. – S. je bil kot arhitekt in gledališčnik domiseln oblikovalec odrskega prostora; že zgodaj je uresničil živo, aktualno gledališče brez mejnikov, ki ločujejo oder od avditorija. Bil je neugnan, ustvarjalen značaj, drzen iskalec novih idej, odrskega izraza in organizac. prijemov. S-evo delo je zapustilo markantno sled v slov., jugosl. in evropskem gledališkem svetu. – Prim.: SDL II, 144 (s sliko); LZ 1935, 581–3; 1936, 178–84, 287–8, 375–8; 1937, 158–63, 281–8, 553–6; J 1937, št. 69; SPor 1945, št. 54; 1957, št. 85; Gled. koledarček 1945–6, 35–7, 40–1; GLLjD 1955–6, 194; 1957–8, 96; 1961–2, 195–201 (s sliko); LDk 1955, št. 29 (s sliko), št. 182; 1967, št. 332 (s sliko), št. 341 (slike); Ko je ko, Bgd 1957, 678; F. Kalan, Podoba mladega komedijanta, Nemirni čas. Lj. 1958, 43–83; Delo 1962, št. 48 (s sliko); 1963, št. 88; 1964, št. 308; 1965, št. 163; 1967, št. 332 (s sliko); 1968, št. 91 (s sliko); PDk 1964, št. 262 (s sliko); 1968, št. 242; Telegram 1964, št. 211; GL Mest. gl. Lj. 1964–5, 85–6; TT 1964, št. 2 (s sliko); F. Koblar, Dvajset let slov. drame I., II. 1964–5, 71–3 sl.; Dokumenti SGM 1967, 352, 378; 1968, 232;1970, 175–82 (s slikami); Delo 1970, št. 137 (s sliko), št. 138, 139, 141; GLLjD 1970–1, št. 1; GL Mrb 1970–1, 170–4; LDk 1970, št. 137, 142 (s sliko); NRazgl 1970, 332–3 (s sliko); PDk 1970, št. 116 (s sliko); VMrb 1970, št. 121. *