Strniša, Gregor (1930–1987)

Strniša Gregor, pesnik, r. 18. nov. 1930 v Lj. pesniku Gustavu (gl. čl.) in sodni uradnici Alojziji r. Paloutz, živi tu kot svoboden umetnik. Osn. šolo je obiskoval 1937–9 v Lj. (Bežigrad) in 1939–41 (Vrtača), 1941–9 klas. gimn., bil tik pred zaključkom gimn. s starši aretiran, obsojen zaradi polit. kaznivega dejanja na 4 l. zapora s prisilnim delom, po 2 l. in 2 mes. pogojno izpuščen; po 8. razr. gimn. je 1952 mat. Od 1952 je študiral germanistiko (angl., nem.) in 1961 dipl. z nalogo Staroangleški ep Daniel s posebnim ozirom na spol samostalnika (1961 Prešernova nagrada), potem se S. ni zaposlil; 1957–8 je bil član uredn. odbora Revije 57.

Pesniti je S. začel zelo zgodaj, prve pesmi je objavil v NR (1941–4). Te pričajo o dobrem obvladanju verzifikaicije in o presenetljivi zrelosti izraza, a tudi o vplivu berila in očetovih pesmi. Nekatere (Večer na vodi) že dado slutiti S-ev nadaljnji razvoj, zlasti v metaforiki. Kot povsem zrel pesnik se je S. znova pojavil 1954 in do 1960 objavljal v NOja (1954, 1955, 1957, 1959), Mlada pota (1954–5), Tribuna (1954, 1955, št. 15; 1957, št. 13, 16–7), Beseda (1955, 1956), Bori (1955) Revija 57 (I, II), NRazgl (1958, št. 3) vrsto pesmi, izmed katerih je dobro polovico odbral za prvo zbirko Mozaiki. Koper 1959 (njim pridružil še 11 neobjavljenih). Zbirka zaključuje obdobje S-evega naglega pesn. dozorevanja in intenzivnega iskanja svojskega izraza. V prvih pesmih prevladujejo impresije in osebna doživetja, med pretežno svetle tone pa se že mestoma vrivajo doživljanja neskladnosti med resničnostjo in sanjami; ritem pretežno rimanih verzov se še neznatno izvija iz metričnih shem. Kmalu pa se S-evo disonančno doživljanje sveta okrepi in poglobi, tudi sanje izgubljajo funkcijo potešitve in se razkrajajo v vse bolj grozljivih razsežnostih. Ob dinamičnem razvoju idejno-vsebinske plasti, od dokaj harmoničnega doživljanja sveta do doživetja groze, od impresionist. oblikovanja v ekspresionist., groteskno fantastičnega, ostaja S-eva lirika v oblikovnem pogledu v mejah kar klasične urejenosti. Prvotni princip metrične urejenosti zamenja po nekaj primerih razvezanega ritma načelo ritmičnih enot, rime zamenjajo asonance, vseskozi še obstaja kitična razčlenitev pesmi, notranje intenzivno disonančno doživetje pa je podano posredno prek skoraj epsko razširjenih pesn. podob. V njih se uveljavlja besedno slikanje, ki očitno izvira iz S-evega zanimanja za likovno umetnost in mladostnih slikar. poskusov (ilustriral več svojih in očetovih prispevkov v NR in očetovo rokopisno razmn. zbirko pesmi Dih prirode. Lj. 1944), na kar kažejo tudi oznake v naslovih: lesorezi, mozaiki, portreti. V Reviji 57 je prvič priobčil tematsko zaokroženi cikel, poslej stalna oblika S-eve lirike: sestoji pretežno iz 5 trikitičnih pesmi po 4 verze, verz pa praviloma (z redkimi odstopi) ima dve sintaktični enoti. Cikle Blaznost (NRazgl 1960, št. 6), Sanje leta, Cvetoči meči (Perspektive 1960–1), Samorog, Lutka, Inferno, Tu je bil tiger (vsi ib. 1961–2), Vikingi, Dom, Odisej (ib. 1962–3), je ponatisnil v zbirki Odisej. Lj. 1963, 1964 Prešernova nagrada; iz ciklov Ladja (Perspektive 1962–3), Borilnica, (ib. 1963–4), Zvezde (ib.) in Brobdingnag (Dialogi 1965) ter Cromagnon, Neolitik, Čelade, Galjot, je nastala zbirka Zvezde. Lj. 1965, posvečena pesnici Svetlani Makarovič. Odtlej se je S. preusmeril v dramatiko in le redko objavlja pesmi (Dialogi 1965, 1967). L. 1963 so v prevodu izšle: Jednorog. Bgd, (cir.), prev. R. Njeguš (vzporedno s slov. izvirnikom); Cvetajući mačevi. Kruševac, prev. S. Trajković (vzporedno s slov. izvirnikom), posamezne pesmi pa v revijah La suda stelo 1957; Danas; Delo 1963; Eröffnungen, Wien 1963; Die Moderne im slov. Kulturbereich. Graz 1963; Le livre slovène 1963–4; febr. 1964 je Oder 57 v Lj. priredil recitac. večer z naslovom Samorog.

S-evo dramatično delo obsega groteskno slušno igro Mavrična krila, Revija 57 I., (pisano v prozi, dramatično sooča realist. in fantastično doživljanje sveta); poetično dramo Samorog, Dialogi 1966, v knjigi 1967; upriz. v lj. Mest. gled. 1968; moraliteto Žabe ali Prilika o ubogem in bogatem Lazarju, Dialogi 1968, v knjigi 1969; upriz. po ponesrečenem poskusu na Mest. odru v Kopru 1969 Mala drama SNG v Lj. 1970 (gl. VMrb 1969, št. 180; Delo 1970, št. 309; Tov 1970 št. 3, 27–9 s sliko); prvo delce je obroben pojav, z drugima dvema pa je ustvaril svojski tip poetične drame, za katerega so značilni ontološka problematika, snoven in oblikoven poseg v srednji vek, stroga dramatična zgradba, ki jo prekinjajo vstavljene pesmi, ter stilno in ritmično zgledovanje pri slov. ljud. pesmi. Samorog se uvršča med najpomembnejša dela sodobne slov. dramatike. V srbohrv. ga je prev. R. Njeguš; Inorog (Pozorišni život, Bgd 1968, št. 31–2, 81–100), upriz. Srpsko nar. pozorište v Bgdu 1968. – Obroben pojav pri S-u je fantastična pripovedna proza Boj z minotauri (Pionirski list 1961–2, št. 1–33) ali Steklenica vode (Življ. in tehnika 1965). Prevedel je nekaj proznih tekstov iz angl., pomembnejše so otroške pesmice v knjigah A. A. Milne, Medved Pu. Lj. 1957 in Hiša na Pujevem oglu. Lj. 1959; odlomke iz staroegiptov. lirike in iz babilon. epa Gilgameš (Svetovna književnost I. Lj. 1962). – Uspešno se uveljavlja tudi kot pisec besedil za popevke (gl. Delo 1969, št. 167, pril. RTV s sliko). L. 1962 je na prvem festivalu slov. popevke na Bledu dobil nagrado za najboljši tekst, 1963 jo je odklonil; nekaj besedil je izšlo v časopisju. – Prim.: V. Klabus, Perspektive 1963–4, 558–69, 745–61; L. Detela, Most 1964, 87–9; M. Kmecl idr., Lirika, epika, dramatika. Mur. Sobota 1965, 159–64; M. Kramberger, Dialogi 1965, 48–56, 112–8, 176–83; Knjiga 65, 321–2 (s sliko); A. Inkret, Tribuna 1965–6, št. 12, 13 (pril. Zasnove); L. Didić, Književne novine (Bgd) 1966, št. 266; M. Mitrović, Izraz (Sarajevo) 1966, 347–53; T. Kermauner, Problemi 1966, 1016–56; 1968, št. 67–68 (Katalog, 17–23); isti, Trojni ples smrti. Lj. 1968, 71–137; Slov. književnost 1945–65 I, 190–7 (s sliko), II, 183–7, 422; H. Bizjak, Dialogi 1970, 574–604; Tone Pretnar, G. S., Samorog. Poskus interpretacije, diplom. naloga 1970 (fil. fak. Lj.). Kor.