Strnad, Marica (1872–1953)

Strnad Marica por. Cizerlj, pesnica in pisateljica, r. 9. sept. 1872 v Šmarju pri Jelšah notar. uradniku Francu, u. 30. dec. 1953 v Novem mestu. Obiskovala je v Lj. učiteljišče 1887–91 (mat. 1891), učiteljevala na dekl. šoli v Šentjurju pri Celju 1891–5, pri Sv. Ani v Slov. goricah 1895–7, v Spodnjem Jakobskem dolu pa od pomladi 1897–9, ko je odšla s kaplanom Alojzijem Cizerljem (1867 Sv. Marko pri Ptuju – 1911 Veliki vrh v Halozah) preko Pariza v Rusijo, kjer sta se por. Poučevala sta na nem. gimn. oz. realki v Kišinjevu, mož je napisal 1903 v nem. tudi rusko slovnico (Sn 1902–3, 327). Po nesrečnem zakonu (gl. LZ 1908, 8) se je vrnil 1905 na svoje posestvo v Velikem vrhu v Halozah, kjer je u. (S 1911, št. 135; SN 1911, št. 137), S-ova pa za stalno šele 1920. Bila je učiteljica pri Sv. Barbari v Halozah, upok. živela v Mrbu, med nem. okupacijo v Velikem vrhu pri sinu Nikolaju, po 1945 v Nov. mestu, v zadnjih letih popolnoma onemogla. – Narodno zavedna, nemirna, odločna S-ova kaže svoj osebni značaj tudi v slovstv. delu. Pesnila je pod Stritarjevim, Gregorčičevim in Aškerčevim vplivom za LZ s presledki 1892–908 (psevd. A-a, Alenčica, Alenka, Breda, Márica), za dunaj. Vesno 1893 (psevd. Danica); s prozo se je prvič oglasila 1894 (D, št. 14–5 listek Mati, prirej. iz srb.), 1895–7 sodelovala v SS s pesmimi in nar. polit. dopisi (šifra: -ova), 1897–900 pri Ski (psevd. Marica II, Šmarska, Karandaš), pridružujoč se žen. gibanju, je pisala prozo, ideol. in vzgojne članke, izpovedovala svobodomiselne in radikalne nazore o žen. vprašanju, večkrat opirajoč se tudi na tuje vire. Za smer njenega dela je značilna izpoved, ki z njo utemeljuje svoj podpis »Marica II«: Doslej sem se vedno pisala »ova«, a če se s tem označa pokornost moškemu spolu, ne podpišem se nikdar več tako in najsi se naslanja ta pisava celó na sv. pismo. Bog ni ustvaril žene iz noge Adamove, da bi jo teptal, pa tudi ne iz glave, torej tudi žena naj se ne povzdiguje nad moža, temveč ustvaril je Bog ženo iz rebra Adamovega – rebro blizu srca – to pomenja toliko, da je žene vloga biti možu za tovarišico, ne za pokorno deklo (SS 1897, 138). L. 1898–904 je pisala listke za SN, od njih so omembe vredni: novelistični potopis V megli (SN 1898, št. 83–9), Pismo iz Rusije (ib. 1899, št. 268–70; ib. 1900, št. 276), Marsikaj iz Rusije (ib., št. 197–202), Prešeren-človek (ib., št. 183); prevajala tudi Čehova (ib. 1900–3). L. 1902–4 se je oglašala pri Sn, 1905–6 pri Slov. gospodinji. Po 1908 jo je življenje na tujem popolnoma odtrgalo od slov. slovstva in je le še zase pesnila v franc., nem., rus. – V njenem kasnejšem leposlovju je čutiti vplive naturalizma, zgodnje moderne, a večinoma brez večje umetniške volje. Za radikalno moderno smer so značilni: samogovor Gospodar in pes (Ska 1897, št. 19), Kadar smo sami med seboj (LZ 1901, 417–20), Klopotec (SN 1901, št. 80, 81), Bacili ljubezni (ib., št. 138–40), Ljubezen (Sn 1902–3, 61; podp. Marica II); pri tem najrajši uporablja motive iz Slov. goric. – Po vrnitvi iz Rusije je izdala izbrane pesmi v knjižici Rdeči nageljčki. Ptuj 1927 (s sliko) z razdelki: I. Majki Slavi, II. Mati, III. Pamet in srce, IV. Mrak, V. Utrinki. V ideji in obliki so preproste, v njih se včasih oglasi prijeten odmev ljud. pesmi, v splošnem prevladujejo poudarki domovin. in ljubezen. čustva, predvsem pa izpovedni pogum močne žen. osebnosti. Na škodo so v zbirki opuščene pesmi njene življenj. krize 1905–6, zlasti pesmi iz Slov. gospodinje. – Nekatere njene pesmi sta uglasbila Gustav in Josip Ipavic (SBL I, 364–5). – Prim.: šematizem lav. škof. 1892, 26; 1894, 64; 1898, 61; SŽ 1926, 113–6; M. Boršnik, A. Aškerc. 1939, 142, 303, 442; SJ 1940, 178; 1941, 94; K. Bačer, Dol. prosveta 1954, št. 4, 97–8; P. Flere, NŽ 1954, 43–4 (s sliko); A. Reisman, ib. 1955, 350–2 (s slikami); B-r, SPor 1954, št. 4. Kr.