Stritar, Josip (1836–1923)

Stritar Josip, pesnik, pripovednik, kritik in slovstveni preroditelj, r. 6. marca 1836 v Podsmreki pri Vel. Laščah, kmetu Andreju in Uršuli r. Jakič (rod B 4), u. 25. nov. 1923 v Rogaški Slatini, pok. v Lj. (Navje).

Življenje. Doživetja v otroških letih je S. popisal v Zorinu (V. in VI. pogl.), iz tega časa je tudi prvi spomin na Fr. Levstika (ZbD IV, 394). Jeseni 1846 je prišel v Lj. (3. razr. norm.), kjer mu je bil učitelj strogi šolnik M. Ivanetič (SBL I, 366; ZbD IX, 157–63); 1847 je stopil v gimn. (sošolci so bili znameniti »vajevci«), učitelji pa zlasti F. Metelko (SBL II, 106–9), K. Melzer (ib., 91–2), P. Petruzzi, (ib., 327–9); vedno prvi ali drugi nagrajenec, je bil od 2.–7. razr. gojenec Alojzijevišča. Za prva š. l. so dragocen vir pisma bratu Andreju (DS 1936, 291–308; ZbD IX), v njih spoznavamo dom. družin. in gospodar. razmere, predvsem pa dojemljivi značaj mladega S-ja. Ko se je odločil, da ne bo duhovnik, ga je hotel škof A. A. Wolf poslati na dunaj. orient. akad., sam se je odločil za študij klas. jezikov. Prva leta v Lj. in na Dunaju sta ga podpirala stric Janez (gl. čl.) in brat Andrej, na univ. je užival Knafljevo ustanovo, pozneje si je opomogel kot dom. učitelj v premožnih družinah (sam omenja tovarnarja G. Siegla in bankirja grofa Kanitza); čeprav študija ni zanemarjal in je užival priznanje prof. Herm. Bonitza (ta mu je pripomogel do drž. štipendije), je S-ja vse bolj mikalo v svet. slovstvo in vznemirjala splošna kult. vprašanja. Po absolutoriju se ni priglasil k izpitom, se oprl na svoje vzgojiteljstvo in imel namen, da osnuje samostojen vzgojni zavod. Ok. 1868 ga je preganjala tudi misel, da bi odšel v Ameriko. Najbrž po Cigaletovem (SBL I, 78–9) posredovanju je nato zaprosil za mesto prevajalca in kontrol. urednika pri drž. zakoniku, službo nastopil 25. maja 1870, konec jun. 1871 jo prepustil Levstiku, po njegovem odhodu v Lj. pa jo od 1. okt. 1872 opravljal do 1890.

Ko se je po ljubezenskih razočaranjih 15. sept. 1873 oženil s Terezijo Hochreiter (1849–927) iz kmečke družine v Aspangu blizu Dunaj. Novega mesta, se je ponovno vpisal na univ. ter priglasil za prof. izpite, jih 3. jul. 1874 opravil ter jeseni i. 1. nastopil suplenturo na gimn. v XVIII. dunaj. okraju (Hernals), 1875 postal pravi učitelj, 1878 prof.; 1879 je bil premeščen na gimn. v VIII. okraj (Josefstadt) in tu je ostal do upok. 1901. Poleg klas. jezikov je poučeval nem., franc. in lepopisje; v š. l. 1884 je bil dalj časa na bolezen. dopustu, prav tako vse š. l. 1898–9 in 1900–1.

L. 1874 se mu je rodila hči Kamila, pa čez nekaj mesecev u., 1875 sin Milan Jožef, poznejši prof. za kemijo na dunaj. poljedel. visoki šoli; 1886–7 si je po načrtih Fr. Poznika (SBL II, 469) sezidal v Gersthofu (Dunaj XVIII, Herbeckstr. 84) družin. hišo z vrtom in majhnim vinogradom, bival po upok. večinoma v Aspangu, po sinovi poroki 1913 pa se za stalno preselil tja in v naravi iskal miru. Med 1. svet. vojno in neposredno po njej je zaradi splošnega pomanjkanja močno opešal, odpovedal mu je vid in nazadnje je skoraj popolnoma oglušel. Nar. vlada Sje in razne organizacije v domovini so mu skušale življenje olajšati, končno se je po prizadevanju Fr. Štera (gl. čl.) v jan. 1923 preselil v Rog. Slatino in stanoval v vili Jakomir (danes Stritarjev dom), prejemal nar. pokojnino in bil odlikovan z redom sv. Save III. stopnje; 1919 ga je JAZU izvolila za častn. člana. Po njegovi smrti se je žena vrnila v Aspang. Vnuka Friedrich Otto (r. 1915, jurist in učitelj verouka na protest. šoli) in Wilhelm Paul (r. 1917, pastor) živita v Weidlingu blizu Dunaja; tako je družina prešla popolnoma na tuje.

Značaj. Kakor pričajo pisma bratu Andreju, je S. preživel mladost v majhnih, vendar ugodnih razmerah; že zgodaj je kazal čut za gospodarnost in osebni ugled. O njegovi nadarjenosti, prizadevnosti pa tudi samostojnosti ne govore le šol. uspehi in posebne odlike, ki jih je bil deležen, temveč je veljal o vsem tem splošen glas. Kot gojenec Alojzijevišča je užival posebno naklonjenost ravnatelja Jan. Zl. Pogačarja (SBL II 404–7). Že v gimn. se je učil modernih jezikov, zlasti franc. in ital., tudi angl., kazal pa tudi glasb. nadarjenost. Andr. Zamejec piše 3. jun. 1853 Mat. Hladniku (ib. I, 324), da je to »mladenič, ki ga je Bog s posebnimi dušnimi lastnostmi oblagodaril« (Č 1914, 132). V alojzijeviških letih so se v njem močno prepletali verski in nar. vzgibi: pripomba v gimn. katalogu za IV. razr. 1850–1 ga označuje za »Ultraslowene«, toda v pismu bratu Andreju 27. jun. 1851 sam pravi, da se je z njim zgodila velika sprememba »sim tudi izgubil tisto prenapeto domoljubje, koje ni ravno hvaliti« (ZbD IX, 221). Zgodaj je na S-ja vplival Levstik s svojo svobodnejšo naravo; ob dogodkih okoli Poezij 1854 je bil osmošolec S. med lj. dijaki Levstikov glasník, kar bi ga bilo skoraj veljalo izključitev iz šole (ib., IV, 400). Počitnice po mat. 1855 je preživel doma z Levstikom, ki se je bil vrnil iz olomuškega semenišča, sodeloval tudi pri znameniti uprizoritvi Junteza. Ker se je rad nagibal h gospodi, ga je Levstik privajal k dom. življenju ter mu z očitnim namenom kazal ljud. posebneže (ib., 400–8), obenem mu odkrival lepoto slov. in srb. nar. pesmi. O njegovem samosvojem značaju govori tudi Jenkov epigram »Stritar«: Da ni od naše baže / beseda vsaka kaže: / kar bo za tebe belo, / se črno mu bo zdelo« / (Bernik, Jenkovo ZbD I, 181).

Na Dunaju so S-ja osvojile liberalne ideje, posebno takrat moderni Schopenhauerjev pesimizem, pridobil si je tudi uglajeno družabno vedenje velikega mesta. V njem sta se trli razumska in čustvena narava, domačnost in tuji vplivi; bil je dejaven človek in uživajoč estet, razmišljujoč samotar in duhovit družabnik. Skoraj poldrugi mesec dolgo popotovanje od konca jul. do začetka sept. 1861 (čez Belgijo in Francosko, v Pariz, do Boulogne, po Renu navzgor na Bavarsko in čez Dresden na Dunaj) in manjša počitn. potovanja kažejo njegove svetovljanske poteze: l. 1871 je bil v Švici, 1872 in 1873 ponovno v Dresdenu. Čeprav se je rad družil z dunaj. slov. visokošolci, se je še rajši omejeval na ožje krožke ter v njih obravnaval polit. in slovstv. dogodke v domovini, kar ga je postavilo na stran mladoslov. gibanja. Najtesnejša je ostala zveza z Levstikom; do konca mu je ohranil prijateljstvo, čeprav se mu je Levstik bolj in bolj odmikal in pozneje očitno nasprotoval njegovim estet. in polit. nazorom. Splošno je veljal za zelo resnobnega, v vsem urejenega človeka. Svoje poglede na življenje in moralo je označil v pismu Levstiku 1868: »Tukaj sem sploh znan za pravega Katona — nihče nima tako nabrušenega jezika kakor jaz, kadar je treba grometi zoper nečimrnost, nemoralnost in nesramnost, ki se šopiri po bukvah in po ulicah, v gledišči in družini« (ZbD IX, 269). Podobno o njem govori tudi tedanji dunaj. študent, poznejši župnik in alpinist J. Aljaž (SBL I, 8), ki je bil 1865–6 član slov. lit. društva (PV 1923, 115 in Herbarium Stritarianum 84, 86). Nekoliko drugače je sodil (pismo Kersniku 1. febr. 1885) Levec, pač pa ni dobesedno jemati epigramov, ki jih je zoper njega napravil Levstik 1882 (ZbD II, 358).

S-jeva občutljiva narava in polit. razmere na Slov., služba v glavnem mestu, kulturno okolje, zlasti pa poroka s tujko, vse to ga je priklenilo na Dunaj. Od svojih študij. let je bil samo 4-krat v domovini: jeseni 1868, ko se je v Lj. sešel z Levstikom, v sept. 1872 se komaj opazno, skoraj skrivaj udeležil odkritja spomin. plošče na Prešernovem domu v Vrbi, še prej v avg. i. l. pa A. Janežičeve (SBL I, 376–80) slavnosti v Lešah na Kor.; v zač. jun. 1894 je baje z ženo potoval skozi Bled, Lj. in Novo mesto ter ob 70-letnici 1906, ko ga je lj. obč. svet izvolil za čast. občana in so mu pripravili več drugih počastitev. R. hiše ni videl od 1859. Tesnejše pismene zveze je prvi čas imel z Levstikom, pozneje z Luizo Pesjakovo (ib. II, 316–8) in Josipom Cimpermanom (ib. I, 81–2), pa rezko pretrgal zlasti s Cimpermanom. Osebno se je poznal s Karlom Dežmanom (ib. I, 131–5) in imel svojo sodbo o njegovem odpadu, iskal je tudi znanja z grofom A. Auerspergom (Anastazijem Grünom, ib. I, 19–20). Ob razcepu slov. politike v 80-tih letih se je nasproti radikalni struji postavil na stran »elastikov« ter zagovarjal taktičnost kranj. dež. preds. Andr. Winklerja kot koristno in Slovencem potrebno. Ta nastop so mu hudo zamerili, ker so ga nasprotniki slov. prizadevanj grdo izkoristili (ZbD VII, 454–72). Glavnega zastopnika radikalne smeri Iv. Tavčarja je poslej imel za svojega največjega sovražnika (ib. X, 356). Prej se je rad pokazal v dunaj. slov. družbi, posebno ob Prešernovih besedah v »Sloveniji«, zdaj se je bolj in bolj odmikal; akad. društvi Sja na Dunaju in Triglav v Gradcu sta ga vendar prišteli med svoje častne člane. »Slovenija« je nakljub notranji razrvanosti, zaradi katere je zamudila ali zamolčala S-jevo 50-letnico, v jun. 1886 slavila 20-letnico njegovega slovstvenega dela; takrat je v pesmi Rojakom izpovedal osebno prizadetost, poudaril svojo spravljivost pa tudi svoj socialni in polit. idealizem. Poslej je ohranil še sotrudniške zveze z urednikom LZ Levcem in prijateljstvo s Fr. Šukljetom (gl. čl.). — Kot prof. je bil strog, natančen in tenkočuten vzgojitelj; učencem je znal približati pesniške lepote in opozarjal na vrednote klasič. slovstva; stanovskim tovarišem je bil duhovit in dovtipen, vendar redek družabnik. Nekoč uglajeni meščan je z leti pozabljal na svojo zunanjost, postajal odljuden in nezaupen; po odhodu v Aspang je popolnoma osamel in bil pravi čudak.

Pesnik in pisatelj. V S-ju so se zgodaj zbudili pesn. nagibi in veselje do slovstva. Prve pesmi so bile godovna voščila bratu Andreju ok. 1849–51; v njih že uporablja obliko soneta. V 4. šoli 1850–1 je sodeloval pri alojzijev. listu Daničica, obenem bil pisar pri Levstikovi Slaviji. Prvič je stopil v javnost 1853 v ZD s štirimi nabož. soneti (Luna-Danica-Zora-Mariji); 1854 je v N objavil elegični sonet Josipini Turnograjski na prerani grob. Presenetljivo je, da ga je ob Jeranovem (SBL I, 404–5) odhodu v Afriko Andr. Zamejec zaman skušal pridobiti za sourednika ZD (Č 1914, 153), prav tako ga 1854–5 ne najdemo med vajevci, čeprav je bil v 8. šoli zunaj Alojzijevišča. Za prva dunaj. leta o slovstvenem delu ni dokazov, sam govori o nekem lit. društvu ok. 1858; to je najbrž združevalo nekdanje vajevce, saj so Erjavec, Jenko, Mandelc (SBL II, 40–2) in Tušek takrat vidno nastopili v SG. Iz tega časa je zasnova Svetinove Metke ter poskus, da bi prevajal Župnika Wakefieldskega. Neposredna priča S-jevega tedanjega čustvovanja in pogleda na življenje je nem. enodejanka Student in der Hölle (1861); v nji čutimo svobodomiselnega ironika in družbenega kritika, v Popotnih in ljubezenskih pesmih iz tega časa pa se že oglaša pesimist. nastrojeni svetovljan. Šele Jurčičev prihod na Dunaj 1865 in Wagnerjeva zasnova Klasja 1866 sta ga premaknila iz slovstv. zatišja. Pri tem ni odločala samo Jurčičeva podjetnost, posredno so vplivali tudi taki dogodki, kakor je bila Svetčeva (gl. čl.) odklonitev Jenkovih Pesmi v N 1865 in nastop ZD zoper Jurčičevo Slov. vilo (ZbD VI, 426–31), v ozadju vseh priprav za Klasje pa je stal Levstik.

Tako se 1866 sklene pomembna trozveza: Levstik, Jurčič, Stritar, in traja z nekaterimi motnjami (Jurčičev odhod z Dunaja, Levstikove osebne težave) do 1872 ter postavi S-ja v ospredje slov. kult. življenja. To je čas njegovega slovstv. vzpona in pesn. bojevitosti. Za Klasje 1866 napiše znameniti esej o Prešernu, v katerem stvojstveno razloži njegovo pesem; v SG 1867–8 se s šestimi Kritičnimi pismi (Česa je posebno treba našim pesnikom) obrne zoper tedanje pesn. diletantstvo, posredno ironizira kritike njegovega Prešerna ter razbije slavo Koseskega; s pesmimi, leposlovno prozo (Svetinova Metka, odlomek Zorina) idr. spisi dá 1868 posebno odbrano vsebino in bojevit značaj Mladiki. To leto ponudi A. Janežič njemu in Jurčiču uredništvo SG, vendar list nepričakovano preneha; 1869 izda svoje Pesmi. Ves čas od 1865–9 vzgojno vpliva na slovstv. začetnike, najprej v Jurčičevem lit. društvu, potem v svojem ožjem krožku (Celestin, SBL I, 74–5; Jurčič; Levec; Ogrinec, ib. II, 221–2).

Največje S-jevo dejanje je ustanovitev Z 1870. V tem glasilu objavlja izbrano leposlovje, ki ga piše največ sam, v Literarnih pogovorih pa odpre estetsko učilnico, obenem nadaljuje kulturno in družbeno kritiko; v estetiki poudarja avtonomnost umetnosti, predvsem poezije: »Poezija nima nikakršnega namena zunaj sebe; ona je gospa, ki nikomur ne služi, niti najvišjemu gospodu ne« (ZbD VI, 144). Zaradi dogodkov ob Levstikovem Pavlihi in napadov na Z v N (Črtice o Pavliha-zvonovcih) se zagrenjen umakne, 1872 in 1873 pa s Prešernovimi pismi iz Elizije in Dunajskimi soneti obračuna s staro slov. kulturo. in politiko, zlasti s prvaki J. Bleiweisom, E. H. Costo (SBL I, 85–6) in J. Marnom; (ib. II, 56–61). Na Levstikovo pobudo je bil 1868 sprejel zunanje odborništvo Dram. društva, vneto sodeloval pri presoji iger in v Z 1870 obširno razpravljal o slov. gledališču, zlasti ob razpisu nagrad za izvirne igre; dal je smer dom. socialni drami, pri tem odločno odklonil tedanje plehke prevode (5. in 6. lit. pogovor). Zaradi zbadljivega pisanja N je 1874 stopil iz odbora Dram. društva (ZbD VI, 482–8; IX, 272, 369; X, 57, 438).

Ko se je po nesrečah v politiki unesel slov. kulturni boj, S. obnovi 1876 Z. L. 1870 je bil svoj list napovedal z željo: sloga in mir, dasi je neprikrito nadaljeval lit. prenovo v duhu poslednjih let SG (ZbD VI, 91–4). Ta želja se mu ni uresničila; tudi drugi Z je nadaljeval s podobno mislijo, čeprav je postavil na čelo nekoliko umerjeno mladoslov. geslo: za dom, svobodo in resnico. Ta Z ni bil več bojevito glasilo, temveč se je močno približal pouku in vzgoji. S-jevo slovstvo, zlasti pripovedna proza, dobiva družin. značaj in pesem je pretežno svetovno politična: spremlja vojne dogodke na Balkanu, obsoja evrop. politiko in splošno družbeno življenje. Od Liter. pogovorov in slovstv. kritike prehaja k razpravljanju o najrazličnejših stvareh; snov postaja manj izbrana, manj zanimiva, v obliki dolgovezna. Realist. usmerjeni sodelavci začno S-ja zapuščati; 1880 mora Z ustaviti, na njegovo mesto stopi LZ.

Najznačilnejša dela »zvonove« dobe so romani: Zorin, 1870; Gospod Mirodolski, 1876; Rosana, 1877; Sodnikovi, 1878; pesniški cikli: V solzni dolini, 1870; Raja, Slovo (sonetni venec), Dunajske elegije, 1876; Samotar, 1877; vrsta dram. prizorov: Medeja, Regulovo slovo, 1870; podobe iz kmečkega in mest. življenja: Oderuh, Zapravljivec, Najemnina, Rejenka, 1876; Zorko, 1877; Klara, 1880; v prvi dobi goji kult. in družb. satiro: Klasične podobe, Triglavan s Posavja, Pasji pogovori, 1870; satiro in polemiko pozneje še nadaljuje, toda mnogo skromneje: Zona, Apostrof, Ljubezen (1876), na mesto satire stopi vzgojna utopija Deveta dežela, 1877.

Ko 1882 pridobe S-ja za sodelavca in solastnika LZ, svojo vrnitev v slovstvo razglasi v odi Nazaj! Toda ustvarjalnost mu je že oslabela. V pesmi še postavi novo zvrst: romantično-realist. pripoved Nosan, 1884; Pisarjev sin, 1885; Olga, 1893; Po pogrebu, Glavan, 1894; še bolj pa se skuša uveljaviti s kult.-polit. feljtonom, nadaljuje Pogovore, 1882, 1885; objavi troje predavanj: Srce, 1887; Levstik, 1889; Nova pota, 1894; ter piše Dunajska pisma (1895–6). Med Pogovori 1885 so najpomembnejši: zavrnitev Mahničeve kritike, razmišljanja o soc. vprašanju in odklonitev franc. naturalizma. Z zadnjim Dunaj. pismom 1896 se poslovi od slovstv. javnosti. Posebno smer imajo tista Dunaj. pisma, ki jih je 1884 pošiljal LL kot podporo slov. »elastični« politiki. — Življenjska opazovanja in skušnje strne v knjižici Drobiž. 1891 (s podpisom Peter Samotar); to je 135 štirivrstičnih aforizmov, ki se dotikajo splošnih družbenih pa tudi slovstv. razmer. L. 1899 doživi še neuspelo uprizoritev svojega najobsežnejšega dram. dela Logarjevi (Lj., 10. okt.).

Končno se kot mladin. pisatelj opre na MD. Izda štiri knjižice: Pod lipo. 1895; Jagode. 1899; Zimski večeri. 1902; Lešniki. 1906. Večina tega mladin. slovstva ima splošno vzgojni in zabavni značaj, skuša pa se prestaviti tudi v svojo mladost in v dom, življenje; največja vrednost tega mladin. slovstva so njegovi Spomini.

Poslej se s pesmijo le redko oglasi v javnosti, zase dela še vedno. V pesmi se vrača v preteklost, v duhu obiskuje r. kraj, v samogovorih in razgovorih pa razmišlja o svojem življenju. V času 1. svet. vojne se namesto drž. domoljubja v njem dvigne odpor zoper grozote in nečlovečnost v svetu. Ta občutja se mu razrastejo v obširen ciklus Iz groznih dni. Nekaj takih pesn. drobcev je izdal Fr. Šegula (gl. čl.) v knjižici Strunam v slovo. Lj. 1922.

V tesni zvezi z izvirnim delom je prevajanje svojega in tujega pesništva. V boju proti Koseskemu 1868 prevede I.–VIII. pogl. Byronovega Mazepe; 1877 priredi v nem. izbor svojih Pesmi Boris Miran's Gedichte; 1894 izda pod nasl. Etwas von Peter Einsam, dve socialni pesnitvi (Das Fest der »goldenen Herzen«; Der Armenball); za koncert GM 1896 je prepesnil Erbenovega Mrtvaškega ženina; za dunaj. nastop pa napravil nem. prolog Laibachs Dank (ZbD II, 262–71, 375–6). — Posebno poglavje so poskusi, da bi prevedel najznačilnejše primere Prešernove lirike: motto, Strunam, Luna sije, Prošnja, Kam?, posebno pa Nezakonsko mater, ki se mu je na splošno zdela neprevedljiva. Med nem. prevodi sta tudi dve Levstikovi pesmi (Dekle in ptica, Dve utvi), pa S-ju najljubše nar. pesmi (Je pa davi slan'ca pala; Sijaj, sijaj sonce; Pojte, pojte, drobne ptičke). Nem. je opesnil razne dogodke, posebno družinske, napravil več soc. in polit. epigramov, v franc. zložil Le bal masqué, Goethejevo Des Wanderers Nachtlied pa prelil v lat. sapfično kitico (ZbD I, 393–401; X, 337–48). — Poleg Študenta v peklu je po motiviki Izgubljenega sina (Pesmi 1869) in Zorina zasnoval lirično tragedijo v verzih Walter (ZbD III, 467–93), po povesti Hudi stric mladin. igro Der böse Onkel, po vzorcu franc. nravstvene drame pa 5 dejanko Diurnist (ib. V, 415–45, 493–500). Pisma H. E. Milarda Fr. Miklošiču (Nac. bibl. Dunaj, rkp. odd. 136/9, I—II) dokazujejo, da je S. 1877 oskrbel jezik. popravo Novega testamenta; 1880 prevedel Psalme; 1882 pisma apostolov, apokalipso in Salomonove pregovore; 1888 preroka Izaijo. Prevode je ocenjeval in odobril Miklošič.

Z objavo ISp je doživljal precejšnje razočaranje. Najprej je 1885 hotel izdati pri O. Bambergu (SBL I, 23) v Lj. samo Pesmi, toda načrt se ni uresničil. Izdaja celotnega dela je nato prišla pred odbor SM; ideološki pomisleki, zlasti mnenje Jos. Marna so odločili, da sta jih 1886 odklonila društveni odbor in občni zbor, nakar se je pesnik pogodil z Bambergom. V tej založbi je v snopičih izhajala prva izdaja I–VI (1887–8), VII (1899), ki ni bila popolna. Ob ustanovitvi TZ v Lj. 1916 so sprejeli načrt za novo pomn. izdajo v ureditvi Iv. Prijatelja (SBL II, 571–8). Kljub resnim pripravam je izšla samo Stritarjeva antologija (1919), v Prijateljevi ureditvi in z njegovim slovstv. zgod. in estet. uvodom. Pozneje je sledilo več manjših antologij, prikrojenih predvsem za šolo, kritično obdelano celotno delo v 10 knjigah je oskrbela DZS v ZbD slov. pesnikov in pisateljev 1953–7.

Pomen slovstvenega dela. S. je stopil v javnost v začetku ustavne dobe, ko so se Slov. po 1848 ponovno zavzeli za nar. enakopravnost ter si oskrbeli nekatere osnovne kult. ustanove (SM, GM, Dram. društvo). Pri tem se je začela ločitev med »starimi« in »mladimi«. S. se je obrnil proti zaostalosti in utilitarizmu v slovstvu, ga preusmerjal v klasič. in modernem duhu ter oblikoval po zgledih svetovne veljave. Slovstvo mu je bilo najtrdnejša opora za ohranitev dom. jezika, omika pa pot do nar. svobode (ZbD VII, 298–9, 309–12). Njegov Z je postal estet. in slovstv. izobraževalno središče, dajal pa je tudi podporo poljudni znanosti. Pri tem ni budil samo čuta za lepoto in kult. vrednote, temveč je hotel prebuditi plemenitega, svobodnega slov. človeka. V tem smislu je jasno razmejil posvetno in versko vzgojo, kar je bilo prvi povod za nasprotovanje in sovražnosti pri konservativcih. Za svoje delo je pridobil Levstika in Jurčiča, pritegnil Levca, Šukljeta, J. Ogrinca, Fr. Celestina, J. Kersnika, Fr. Erjavca, Iv. Tavčarja, Fr. Wiesthalerja, Iv. Vrhovca, Fr. Detelo (SBL I, 129–30) in vrsto manjših ustvarjalcev, predvsem pa vzgojil S. Gregorčiča, ki mu je bil največja pesniška opora; ta mu je kot sodelavec ostal do konca zvest. Ko je 1878–9 uvedel še izvirne priloge slikar. umetnosti, predvsem dela Janeza (gl. čl.) in Jurija Šubica (gl. čl.), ter podobe tudi razlagal, je njegov kulturno vzgojni načrt dosegel novo širino. Budil pa je zanimanje tudi za glasbo ter dajal smer tedanjemu knjižn. jeziku. Sam je gojil vse leposl. in izobraževalne zvrsti ter sproti postavljal zglede besedne umetnosti. Obseg S-jevega leposl. ustvarjanja je skoraj univerzalen. V preroditeljskih in estet. vzgojnih namenih, predvsem pa iz svoje slovstv. izobrazbe je pisal romane in novele, osebno in objektivno liriko, epsko pesem z enkratnim dogodkom ali v ciklih, alegorijo in satiro, dram. prizore s klasično in sodobno tematiko, popotno pripoved v pismu ali potopisu, žival. dialoge in basni, končno tudi zglede mladin. leposlovja. S pesmijo spremlja pomembne dogodke v domovini ter postavi dovršene primere priložnostne pesmi. Take pesmi je navadno tudi razmnožil in razdal v p. o.

Kot ustvarjalec je S. dedič klasike in akad. romantike. V mojstrovanju oblike uporablja vse kitice od dvovrstičnice navzgor, kvinteto, sestino, septimo in oktavo, sonet, sonetni venec, gazelo, distih, pesni pa tudi v nekitično vezanem zaporedju; pogosto uporablja knittelverz, blankverz in heroični verz, uveljavi tekočo in zloženo rimo; iz pesmi je pregnal apostrof in bistveno razčistil pravila o slov. šestomeru. Povsod je bil zakonodajalec in učitelj. — V estet., družb. in kult. polit. razpravah je uporabljal obliko eseja (Prešeren 1866), pogovora, pisma ali lahkotnega feljtona. Bil je prvi intuitivni razlagalec jezikovne umetnine. Razpravo o Prešernu je Levstik imenoval epohalno, čeprav se ni strinjal z njegovo pesimist. filozof. in romant. pojmovanjem pesn. ustvarjanja. Poleg Prešerna je razložil Jenka, Levstika, Jurčiča, odpiral pa poglede tudi v svetovno slovstvo. Kljub temu, da je živel na tujem, je njegov jezik ostal čist, poln dom. prispodob, obenem prepleten s klasič. citati in svetopisem. izreki. Nasproti Levstikovi filološki in vseslovan. smeri je pisal oplemeniteno, ubrano, včasih celo patriarhalno vzvišeno slov. prozo.

V vsem svojem obsežnem delu je S. gospodaren in preudaren, povsod pozna pravo mero; v lit. dvoboju ni nikoli prestopil meje dostojnosti in resnicoljubnosti. To dokazuje njegova polemika z Jos. Ulago 1870, z Jos. Marnom ter Jankom Pajkom (SBL II, 251–6) 1876, L. Jeranom 1878 in A. Mahničem 1885. Njegova prvotna ostrina je izražala bolj duha mladoslov. bojevitosti kakor njegovo lastno naravo, podžigala jo je tudi Levstikova jeza, ta je nedvomno vplivala v l. 1872, ko so nastali Dunaj. soneti. Značilen je S-jev psevd. Boris Miran, ki je veljal toliko kot njegovo pravo ime. Nekajkrat se je podpisal tudi Jurij Kopriva, Jos. Odurni, Negoda. Po bojnih letih je postajal spravljiv razmišljevalec, rad je uporabljal izrek Tout comprendre, c'est tout pardonner (po njegovem: Ako človek vse razmeri, ničesar ne zameri). — V prvi dobi se vdaja sentimentalnosti in svetovljan. pesimizmu; ta doseže svoj vrh v Zorinu, sonetnem vencu Slovo in v pesnitvi Samotar. Sporedno s tesnobno čustvenostjo vzkipi v njem mladoslov. kulturnopolit. zanos, ki v pesmi Mladini in Mojemu narodu (Pesmi 1869) razglasi dejavni idealizem in slovan. humanizem. Pesimizem se mu nato prelije v vzgojo srca, vzbudi se mu vera v dobrega človeka in njegovo družbeno poslanstvo. Tako je Gospod Mirodolski v motiviki in ideji plemenito nasprotje Zorinu. Na tej stopnji se vrača k naravi ter prikazuje škodljivost modernega sveta in slabe vplive na preprosto ljudstvo (Sodnikovi). Ob istem času si zamišlja nravno urejeno, s preprosto pa zdravo omiko oplemeniteno, demokratično občino (Deveta dežela). Pri tem je imel pred očmi svojo domovino, kakor si jo je želel brez njenih napak, povzdignjeno v plemenito človečnost. V krajših pripovednih delih in tudi v pesmih prikazuje zglede velikomestn. življenja in trpljenja, siromaštvo, bolezen, trdosrčnost, pa tudi nepričakovano, skrito dobroto. Postane naš prvi soc. pesnik, čeprav njegov idealizem premalo seže v resnično stanje družbe. Rad ponavlja geslo Sursum corda (Kvišku srca). Svojo idejnost končno strne v trojno enoto: socialstvo, krščanstvo, slovanstvo. Z nastopajočim realizmom, ki se mu tudi sam ne more izogniti, nastaja med S-jevo idejo o svetu in med resničnostjo vedno večja neskladnost; prav tako se bolj in bolj čuti neskladnost v njegovi motiviki. Slov. življenje je poznal samo iz daljave, iz svoje mladosti, in ga oblikoval zgolj knjižno, ne da bi poznal resnične sodobne razmere. Kakor je zavračal naturalizem, tako je odklanjal nove tokove doma in v svetu. Iz tega nasprotja je vzel v varstvo Pavlino Pajkovo (SBL II, 257–9), ko je mlada kritika zavračala in smešila njen sentimentalni idealizem (ZbD III, 466; X, 168–72).

Poleg Prešerna, čigar pesem in osebnost je že na začetku postavil v središče svojega dela, je v pesmi nanj vplivala nem. klasika, Mlada Nemčija, posebno H. Heine, novejši nem. formalisti kakor E. Geibel in R. Hammerling, od Francozov Victor Hugo in François Copée; v prozi se je oprl na J. W. Goetheja (Werther-Zorin; Wilhelm Meister-Rosana), na O. Goldsmitha (Župnik Wakefieldski-Gospod Mirodolski). V bistvu je bil idilik, zato se v veliki meri čutijo vplivi J. J. Rousseaujeve čustvenosti in njegove zahteve po naravni preprostosti. V poučnih spisih navaja imena svetovne veljave, predvsem W. Shakespeara; njegova razgledanost in izobrazba vendar ne dokazujeta, da bi bil estet. vprašanja preučeval sistematično, pač pa si je znanje pridobival praktično, ob študiju umetn. del in ga urejal iz svoje nadarjenosti in lepočutne narave. Poleg stare estetike in filoz. je nedvomno poznal nekatere nem. klasične in romant. teoretike, npr. G. E. Lessinga, brata A. W. in Friedr. Schlegla; slovstv, in splošna kult. vprašanja je spremljal v dnevnem časopisju in revijah (Gartenlaube, Revue de Deux Mondes); edino zanesljiv vir njegovega estet. študija je Carla Lemckeja Volkstümliche Ästhetik, ki jo 1870 navaja v polemiki z ZD (ZbD VI, 364). – S-jeva estetika pridobiva poteze novega časa ter obstane na premiku v realizem. V bistvu je ostal zapoznel klasicist, ki se je oblikoval ob velikih zgledih, toda ni imel dovolj prvinske ustvarjalnosti. Vrednost njegovega razpravljanja je v tem, kako je znal za skoraj vsak tuj pojem in novo snov najti dom. besedo in podobo. Sam tujih vplivov ni priznal. Pri obrambi lastnega dela ni poudarjal samo izvirnosti svojega leposlovja, češ da je v vsem svojem delu on sam, kakor je mislil in čutil v raznih dobah (Zorin, Gospod Mirodolski), temveč je tudi zatrjeval, da njegova estetika ni ne Aristotelova, ne Lessingova, ne Fr. Vischerjeva ali kogarkoli, vsa da je njegova, sad njegovega opazovanja in življenja (ZbD X, 170). – Za spoznanje S-jevega slovstvenega študija so nam v oporo dela, ki so se ohranila iz njegove knjižnice, poleg nekaterih klasič. antologij so v izvirniku: Dante (Divina Comedia), F. Petrarca (Le rime I–II), L. Ariosto (Orlando furioso), Fr. Rabelais, Molière, J. B. Racine, B. Pascal (Pensées), F. Fénélon (Télémaque), J. J. Rousseau, G. Byron, G. Leopardi, U. Foscolo (UItime lettere di Jacopo Ortis), A. Schopenhauer (Parerga in paralipomena), pesmi Ade Negri.

S-jevo delo ima zgod. pomen. Preroditeljstva ni izpolnil samo z odporom proti slabemu slovstvu in z boljšimi zgledi svoje umetnosti, niti s samo vzgojo in pesn. reformami, temveč je dejansko vodil tedanje slovstvo, mu dajal estet. opore in razgled v svet. kulturo. Povzročil je sicer formalizem (J. Cimperman, A. Funtek, A. Medved), ki je bolj ali manj zaviral razvoj realizma, vendar je ob svojem idealizmu uveljavil tista načela, ki sta jim lepota in dobrota nerazdružljiva celota ter jih sam najpopolneje uresničeval. Starejša slovst. zgod. (Glaser) je čas od 1870–95 imenovala Stritarjevo dobo, Iv. Prijatelj ga označuje kot »centralno postavo slov. literature« tiste »trojne in tesne zveze med pisateljem in čitateljem, ki je pred njim ni bilo in za njim nikdar več tako osredotočene v eni osebi« (Stritarjeva antol., str. 1). – Prim.: Status animarum župnije Vel. Lašče; izv. lj. normalke 1847; katalogi lj. višje gimn. (MALj); izv. lj. višje gimn. 1848–55; zapuščina v NUK (Ms št. 1047–8); Prijateljeva zapuščina v NUK (Ms 973/IV); Levčeva korespondenca v NUK; F. Šegula, Herbarium Stritarianum (Študij. knjiž. Mrb); zapuščina pri dunaj. sorodnikih; J. Glazer, Stritariana v Štud. knjižn. v Mrbu, GMS 1931, 386–93. – Stritarjevi ZS I–VI, 1887–8, VII, 1899; Iv. Prijatelj, Stritarjeva antologija. Lj. 1919; Erjavec-Flerè, ISp za mladino. Lj. 1923; Fr. Koblar, Izbor mlad. spisov. Lj. 1941 (Cvetje 16.); isti, Stritarjevi pripovedni spisi. Celje 1946; isti, Stritarjevi kritični spisi. Lj. 1948 (Klasje 11–2); isti, Stritarjeve izbrane pesmi. Celje 1949; isti, ZbD I–X. Lj. 1953–7; Boris Mirans Gedichte. Auswahl aus dem Slowenischen, übersetz von J. S. Wien 1877. – Vabilo na Zvon, SN 1869, št. 148; N 1869, št. 52; SN 1875, št. 281; N 1875, 413; Iv. Tavčar, Sn 1884, 106–7, 164, 171–3; Jos. Marn, S 1875, št. 146; isti, S 1886, št. 126. Petdesetletnica: SN 1886, št. 133; LZ 1886, 446–7. Šestdesetletnica: Fr. Govekar, SN 1896, št. 281–2; Slov. list 1896, št. 4, 5; LZ 1897, 50. Sedemdesetletnica: SN 1906, št. 115–8; S 1906, št. 114, 116; LZ 1906, 193, 382; E. Lampè, DS 1906, 123 (slika na str. 116); A. Funtek, LZ 1906, 193; S. Gregorčič, ZbD II, 281; A. Medved, Poezije II, 142. – Kako živi pesnik J. S., SN 1920, št. 15; Pri S-ju, ib., št. 141. Smrt: SN 1923, št. 271, 274; S 1923, št. 269–72; J 1923, št. 278–81. – Iv. Tavčar, SN 1875, št. 283; 286; Fr. Celestin, LZ 1883, 236–43; isti Sn 1887, 12 sl. (slika na str. 1); A. Mahnič, Dvanajst večerov, S 1884, št. 277–86, ponatis 1887; isti, RK 1889, 242–54, 362–79; Dan. Majaron, Odprto pismo B. Miranu, SN 1887, št. 58; Fr. Lampe, DS 1889, 176–7; Glaser IV, 16–30; Slov. list 1897, št. 73; Fr. Govekar, S. in nova lit. struja, E 1898, št. 7, 8, 9; Fr. Zbašnik, J. S-ja ZS, LZ 1900, 446–9; J. Tominšek, LZ 1906, 332 sl. (tudi p. o.); Iv. Prijatelj, NZ 1907, 72–80 (kritika Tominškovega spisa); isti, Kersnik I–II, kazalo; isti, RDHV 1926; isti, ib. 1930, 376–502; A. Žigon, ČZN 1907, 143–5; isti, Sn 1916, 9, 40, 80 sl.; isti, LZ 1918, 542 sl.; 1919, 97 sl.; Drag. Lončar, Iz polit. korespondence dr. J. Bleiweisa, NZ 1910, 25–6; Jakob Šilc, J. S. (disert. dunaj. univ. 1912, št. 14372); Iv. Grafenauer, DS 1918, 5–9; isti, Kratka zgod. 218–28; J 1923, št. 23; J. Aljaž, PV 1923, 115; Šuklje I, 56–7, III, 44; A. Pirjevec, Levstikova pisma. Lj. 1931 (kazalo); Fr. Ilešič, S-jeve nemške pesmi. JAZU, Prilozi XI, zv. 1–2, Zgb 1931; J. Lenček, Goethejev Werther in S-jev Zorin, MP 1931–2, 141–6; A. Breznik, DS 1934, 176–81; Slodnjak 223–42; isti, Zssl II, III, (kazalo); Fr. Koblar, Pisma J. S-ja bratu Andreju, DS 1936; isti, Starejša slov. drama. Lj. 1951, 157–60 (Klasje 25.); F. S. Šegula, S 1935, št. 265. Stoletnica rojstva: V. B., S-jevo slovanstvo, S 1936, št. 55; A. Primožič, Odlomki iz S-jevih dopisnic, ib.; B. Borko, J 1936, št. 55; Sja 1936, št. 11; S 1936, št. 151; Fr. Terseglav, Nazaj k našim nar. vzornikom, Sja 1936, št. 28; Drag. Lončar, ib.; A. Slodnjak, Ob S-jevi stoletnici, Sd 1936, 103–8; S. Mikuž, K ilustracijam J. Šubica v Z, S 1937, št. 274; L. Legiša, SR 1948, 85–94; Karl Piuk, Stritariana I., Wr. slavist. Jb. 1950, 206–14; M. Boršnik, Fran Celestin. Lj. 1951; D. Moravec, Meščani v slov. drami. Lj. 1960, 65–95; J. Pogačnik, S-jev literarni nazor. Lj. 1963; R. Petaros, Stritarjev Zorin, Izv. sred. šol s slov. učnim jezikom … Trst 1969, 3–15; Wurzbach XL, 47–8; NE IV, 518–20 (Grafenauer). – Slika: ASK 26; Fr. Strle, 1923. Kr.