Stres, Ivan (1847–1876)

Stres Ivan, prijatelj S. Gregorčiča in publicist, r. 4. maja 1847 na Idrskem pri Kobaridu Andreju in Mariji r. Sovdat, u. 23. jul. 1876 v Podsabotinu pri Gor. Šolal se je v gor. gimn. 1858–66 kot odličen dijak in sošolec Ign. Gruntarja (SBL I, 272), študiral bogosl. (ord. 24. sept. 1870). Bil je najprej kaplan v Kanalu (zaradi bolehnosti od 1871 opravljal lažje službe), v Mirnu pri Gor., vikar v Podsabotinu, 1873–4 začasno upok. v Kobaridu. S. Gregorčič mu je 1880 v elegiji postavil trajen spomenik. S-ovi pesniški poskusi niso znani, objavil je priložnostno pridigo (SŠP 1870), pisal tudi polit. članke v Sočo in Vaterland. L. 1872 je bil izbran, da ureja konservativni Glas, ustanovljen proti Soči: S. se je odpovedal uredništvu in sotrudništvu, ker je kot narodnjak hotel biti neodvisen od kurije in ohraniti polit. edinost gor. Slovencev. – Prim.: dopis župn. urada v Kobaridu 12. febr. 1966; izv. gor. gimn. 1859–66; šematizmi gor. nadškofije; Gabršček II, 226; N 1872, 206; SN 1872, št. 58, 72, 73; 1876, št. 170; Soča 1872, št. 25; S 1876, št. 90; ZD 1876, 258; Fr. Oblak, Doktor Karol Lavrič in njegova doba. Gor. 1906, 37–9; Glonar, Jadranski almanah 1923, 168; ČZN 1939, 173; Fr. Koblar, Gregorčičevo ZbD I, 78, 404; isti, Simon Gregorčič. Lj. 1962, kazalo, zlasti 66, 79, 429. Kr.

STRES Ivan Nep., duhovnik in publicist, r. 4. maja 1847 na Idrskem pri Kobaridu, u. 23. jul. 1876 zaradi pljučnice v Podsabotinu. Oče Andrej, posestnik, mati Marija Sovdat. Bil je prvi bratranec Katarine Stres iz Sužida, matere Srečka Kosovela, prijatelj in pobratim S. Gregorčiča. V letih 1858–66 se je kot odličen dijak šolal na gor. gimn. in 1866–70 v bogoslovju. Novo mašo je imel 2. okt. 1870 v Kobaridu. Ustanovil je slov. čitalnico v gor. bogoslovju. Poleg verske so gojili tudi slovensko-slovansko zavest. Kritiziral je Hrvate, ker se čitalnici niso hoteli pridružiti in pokazati slovanske sloge. Navduševal se je nad starocerkveno slovanščino, ki jo je poučeval prof. Kociančič, in jo primerjal s slov. narečji. Bil je bolehen in opravljal lažje kaplanske službe v Mirnu pri Gor., Kanalu in kot vikar in pomožni učitelj v Podsabotinu (1875–76). V Slovenskem šolskem prijatelju 1870 je objavil priložnostno pridigo, napisal je več polit. člankov v Soči, SN in Vaterlandu. Popravil je pesem Sloves, ki jo je napisala učit. Dragojila Milekova. Sodeloval je na občnih zborih polit. društva Soča in sept. 1871 predlagal, naj predelajo društvena pravila. Predelali so jih 30. nov. 1871 in dodali spremembo, da sme društvo sklicevati zbore tudi izven Gor. in gor. dežele. Niso pa sprejeli prvega predloga: »Naj se sprejme v pravila opazka, da sloni društvo na katoliških ali kristjanskih ali vsaj verskih tleh.« S tem se je začelo ločevanje liber. in katol. usmeritve na Goriškem. 25. mar. 1872 so duhovniki zaradi liberalnega vpliva izstopili iz gor. čitalnice. S. je bil v odboru petih duhovnikov, ki je 15. apr. 1871 izdal skriven poziv za ustanovitev novega polit. društva in časopisa na Goriškem. Vsak duhovnik, ki je pristopil, je daroval vsaj pet gold. za ustanovitev novega lista. S. se je zavzemal, da bo novi list neodvisen od škof. kurije in Novice so ga imenovale »steber novega društva«. V začetku maja 1872 je v Soči nastopil proti poslancu Černetu, ki so mu kraški volilci izrekli nezaupnico, podprli pa so ga Tolminci. čeprav je bil imenovan za ured. Glasa, je še naprej sodeloval in objavljal v Soči. Duhovnik Mašera je objavil v Vaterlandu dopis, v katerem je kritiziral Sočo in zagovarjal škofijo, ki ni uradovala v slov. Zaradi tega se je v nastajajočem katol. taboru razvila ostra razprava, v kateri je S. zagovarjal sodelovanje obeh polit. smeri v borbi za narod, pravice Slov. na Goriškem. Prevladala je tendenca enostavnega antagonizma Soči in S. se je odpovedal ured. Glasa. Že prej je sodeloval pri oblikovanju pravil novega društva in v glavnem uredil prvo št. časopisa. Njegovo mesto je prevzel dr. J. Gabrijelčič. Gor. dijaki so demonstrativno sežigali prvo št. Glasa, ki je izšel 18. jun. 1872. V Sočo je poslal S. dopis, v katerem je izjavil, da se je 13. jun. 1872 odpovedal ured. in sodelovanju v Glasu, in sporočilo zaključil: »Vsakemu svoje!« Slovenski narod ga je pozival, naj objavi vse okoliščine, vendar je ostal neuvrščen. Po vsej verjetnosti je S. v SN (12. apr. 1871) poročal o ustanovitvi čitalnice v Kobaridu in o njeni prvi prireditvi (10. apr. 1871). Na občnem zboru Soče 30. dec. 1872 je kandidiral za novega odbornika. Društvo ga je bilo pripravljeno voliti, zapletlo pa se je pri kandidaturi preds. Kaplan Marko Vales je predlagal dr. Josipa Tonklija, večina članov pa je bila za dr. Karla Lavriča. S. je bil zaradi slabega zdravja dve leti (1873–74) začasno upokojen v Kobaridu in se je umaknil iz javnega delovanja. Tri dni po njegovi smrti v Podsabotinu je Soča objavila dopis o S-ovi smrti izpod Sabotina. Gregorčič mu je ob prezgodnji smrti napisal toplo elegijo Grobni spomenik prijatelju (Ivanu N. Stresu) (izšla kot Nepozabnemu prijatelju I. N. Stresu v spomin, Z 1880; sedanji naslov ji je dal v Poezijah I, 1882). O pesmi je pisal Gruntarju: »Želel sem srčno ubrati par lepih verzov predragemu Ivanu, vreden jih je...« (ZbD I, 404). S. se je zavzemal za povezavo verskega in narod. načela, da bi ne prišlo do oslabitve nacionalnih pozicij Slov. na Goriškem. Prijatelj S. Gregorčič je imel enake polit. poglede in je tudi pozneje vztrajal pri tej opredelitvi. - S. je tudi liter. ustvarjal, vendar se delo ni ohranilo.

Prim.: JAlm 1923, 168; žup. arh. v Kobaridu; Soča 27. sept., 13. in 28. dec. 1871; 4. in 23. maja in 27. jun. 1872 (enak dopis tudi v SN); 1873, št. 1–4; 28. jul. in 4. avg. 1876 (verjetno Giegorčičev dopis iz Podsabotina z dne 26. jul. 1876); SN 23. maja, 13., 22. in 27. jun. 1872; Gabršček II, 226; Fr. Oblak, Dr. Karol Lavrič in njegova doba, Gor. 1906, 38, 39, 46; Fr. šuklje, Iz mojih spominov, 186; Fr. Koblar, Gregorčičevo ZbD I, 78–79, 404; II, 381; III, 305, 455; Isti, Simon Gregorčič, Lj. 1962, 66, 79, 429; Isti, SBL III, 507; S. Rutar, Dnevnik, N. Gor. 1972, 51, 99; R. Klinec, podatki v arh. PSBL.

Stres