Slovenski biografski leksikon

Strenar Maks, arhitekt, r. 10. jan. 1901 v Trstu Dragotinu, okrajn. tajniku pri namestništvu, in Heleni r. Sitar, u. v Kranju 30. okt. 1968. Obiskoval je 1907–12 osn. šolo in I. razr. gimn. v Trstu, 1912–6 v Strassu (Špilje) nižjo, 1916–8 v Mrbu višjo voj. realko, 1918–9 6. razr. realke v Trstu, 1919–20 7. razr. (z mat.) v Mrbu. Študiral je od 1920 arhitekturo (prof. Plečnik) na TVŠ v Lj., 1923–5 delal v Vidmu v banki, nato pri arh. Ettoru Gilbertiju, nadaljeval študij v Lj. in dipl. 1928, izpit za poobl. inž. arh. opravil 1933 v Bgdu. Prakticiral je v Lj. po eno leto pri arh. Costaperariu in v biroju Tehna, bil nato samostojen, 1939–42 v družbi z arh. Costaperariem, do 1945 večidel v Radovljici. Od 1945 je bil gradb. referent za porušena naselja v coni B, 1946–53 samostojen (vmes 1947 pol leta kot tehn. šef v lj. operi vodil pogajanja za gostovanja v Trstu), 1953–5 delal v Kranju, kamor se je 1954 preselil, pri Projektivnem biroju, od 1955 na Zavodu za stanovanj. in komunalno gradnjo, 1963 je stopil v pok.

S-jevi načrti (osnutki): zasebne hiše: 1928–41: Lj., Marija Vera, Helena Dekleva, Mirko Polič, Bruno Gombač, Verbič; Postojna: dr. Fr. Ambrožič, Pavel Sket, dr. Rudolf Kaluža; Jelendol, graščina kneza Auersperga, neskončano; Bled, vila dr. Luckmanna; 1942–66: Koseze, Al. Avšič; Portorož, Kramer; — javne stavbe: 1928–41: Lj., veledrogerija Salus; trg. hiši Ajdovščina in Sežana; šola, Preska in Topolščica; Posojilnica s stanovanji, Ribnica na Dol.; 1942–65: Dom kulture, Kropa in Lesce; kemij. laboratorij, Podnart; uprava JA, skladišče Omnia, oboje Koper; skladišče Nanos, Postojna; slov. konvikt, Trst; 1953–65: Tiskanine, nova klavnica, centralna pekarna, vse Kranj; tovarna Niko, Železniki; 3-nadstropna hiša z mesnico in lokali, velika pekarna, vse Idrija; rekreacijski center Gaj oddiha za Lj. na Ježici (camping, hotel, restavracija, bazeni, igrišča); bife, Lj., vogal Titova-Linhartova (neizved.); — adaptacije: 1928–41: hiša dr. Jožka Fakina, Pražarna Žika, oboje Lj.; Občinski dom, Šentvid; cerkev, Hrenovice pod Nanosom; 1942–52: osn. šola, druge bombardirane zgradbe, Postajna; Dom kulture, Postojna in Dol. Logatec; 1953–7: stara klavnica, dograditev hladilnice in predelovalnice, pokrita in odprta tržnica, sejna dvorana OLO, vse Kranj; kinodvorana Bled, Jesenice, Ruše; stanovanj., vrstne hiše, Kranj; trgovina Šešir, Škofja Loka; 1959–67: grad Podvin; cerkve v Šembijah pri Knežaku, v Brezovici pri Turnišču; kabin. kopališče v začasne gostin. lokale, ob Savi; škofij. poslopje v gostinske namene, Osor na Cresu; manjši objekti v Postojni, Savudriji; — opreme: stanovanjske, trgovinske; — nagrobniki in spomeniki: 1928–41: Jožko Bernot, Anton Grom, Novak-Kolarjevi, Volbenk, vsi Lj; Grilj, Opatija; pokopališče Sostro; 1942–63: očetov, Sv. Peter nad Opatijo; Svetina, Žirovnica; Vadnjal-Bojanec, Dolane pri Pivki; Kovačič, Ilir. Bistrica; razširitev pokopališča z mrl. vežami v breg, Idrija; spomeniki NOB, Brezje, Prvačina, Rab, Metlika (zandnja dva neizv.), Pševo; — regulacijske študije za: Postojno z Jamo, Koper (do 1952): — znamke za STO, cona B: Festival italij. kulture (odpadlo), gospodar. razstava v Kopru (oboje 1948), prvomajske 1949, 100-lirska letalska, 8 znamk serije Živalce. — V l. 1928–38 je S. načrtoval umetnostne izdelke (tolčen baker, kovno železo, čipke), aranžiral v Lj. I. mednar. fotorazstavo 1934 in I. razstavo mlade arhitekture 1935. — Oral je ledino hortikulture (skalnjaki), se vživljal v 4. dimenzijo (čas) vrta, upoštevajoč menjavo barv, oblik v letnih časih (vrt v Radovljici). Posebnost je reševanje gledal. problemov, zlasti akustičnih. Že v 4. razr. realke je izdelal žepni oder v okviru učilnice; v Radovljici pozneje našel in uredil naraven amfiteater s čudovito akustiko za Prodano nevesto; insceniral Divjega lovca (Postojna) na malem odru z učinkom ogromnega prostora. Napravil na pobudo B. Stupice (gl. čl.) osnutek za stalen amfiteater 10.000 gledalcev; na pobudo Jos. Vidmarja, s sodelovanjem Mirka Poliča (SBL II, 435–6) pa za novo Opero v Lj. (Arhitekt 1952, št. 3), zanjo se razgledoval 1955 na Dunaju, v Düsseldorfu, Kölnu; 1957 v Milanu, Rimu; se boril proti zazidavi edinega ustreznega zemljišča zanjo, kjer pa je bil 1959–60 postavljen sindikalni dom. — Izdelal je do 1952 lutkovni oder v Radovljici z lutkami vred. — Pisal je članke v J (1934, št. 28 a, 46 b), Katalog Lj. velesejma (jesen) 1935, 1936 (Pastorček les — les častitljiv), GG (1957, št. 75; 1958, št. 12). — Prim.: osebni podatki; Spominski almanah 209 (slika), 334; Zbor volilcev 1962, št. 6; Zbor občanov 1963, marec; Delo 1968, št. 299, 300, 304. Mšč.

Mušič, Marjan: Strenar, Maks (1901–1968). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi619219/#slovenski-biografski-leksikon (27. november 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 11. zv. Stelè - Švikaršič. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1971.

Primorski slovenski biografski leksikon

STRENAR Maks, arhitekt, r. 10. jan. 1901 v Trstu, u. 30. okt. 1968 v Kranju. Oče Dragotin, tajn. pri avstr. drž. namestništvu v Trstu, mati Helena Sitar. Osn. š. in 1. razr. gimn. v Trstu (1907–12), niž. gimn. v Strassu (1912–16), višja vojna realka v Mrbu (1916–18), 6. razr. realke v Trstu (1918–19), 7. razr. realke z maturo v Mrbu (1919–20). Od 1920 je študiral arhit. na U v Lj. pri prof. Plečniku, od 1923–25 je delal v Vidmu v banki, nato pri arhit. Ettoru Gilbertiju, potem je nadaljeval študij v Lj. in diplomiral 1928, izpit za pooblaščenega inž. arhit. je opravil 1933 v Bgdu. Po eno leto je prakticiral pri arhit. Costaperariu in v biroju Tehna, nato je bil samostojen, od 1939–42 v družbi z arhit. Costaperariem, potem do konca vojne večinoma v Radovljici. Od 1945 je bil gradb. referent za porušena naselja v coni B STO-ja, od 1946–53 samostojen, od 1953–55 delal v Kranju v Projektivnem biroju, od 1955 do upok. 1963 na Zavodu za stanovanj. in komunalno gradnjo v Lj. 1947 je bil pol leta tehn. šef v lj. O in vodil pogajanja za gostovanja v Trstu. - S. je napravil vrsto osnutkov za zasebne hiše v Lj., Postojni in na Bledu. Še več pa je izdelal načrtov za javne stavbe. V Lj. veledrogerija Salus; trg. hiši v Ajdovščini in Sežani; šoli v Preski in Topolščici; Dom kulture v Kropi in Lescah; uprava JA in skladišče Omnia v Kopru; skladišče Nanos v Postojni; dijaški dom v Trstu; Tiskanine, nova klavnica in centralna pekarna v Kranju; trinadstr. hiša z mesnico in lokali ter velika pekarna v Idriji; idr. Veliko stavb je adaptiral: Pražarna Žika v Lj.; cerkev v Hrenovicah pod Nanosom; osn. šola in druge bombardirane zgradbe, Dom kulture v Postojni; stara klavnica, dograditev hladilnice in predelovalnice, pokrita in odprta tržnica, sejna dvorana OLO in vrstne hiše v Kranju; grad Podvin; cerkev v Šembijah pri Knežaku; idr. Izdelal je več nagrobnikov in spomenikov NOB, med drugimi v Prvačini na Prim. Za cono B je narisal znamke: gosp. razstava v Kopru 1948, prvomajske 1949, 100-lirska letalska in 8 znamk serije Živalce. - Med 1928–38 je S. načrtoval umet. izdelke: tolčen baker, kovno železo in čipke. V Lj. je pripravil 1934 I. mednarodno fotorazstavo in 1935 I. razst. mlade arhitekture. Ukvarjal se je še z vrtnarstvom (skalnjaki) in z gledališko problematiko, zlasti z akustiko. V Radovljici je uredil naravni amfiteater za Prodano nevesto, tu je do 1952 izdelal lutkovni oder z lutkami vred. V Lj. je pripravil načrte za novo Opero, a so na izbranem prostoru postavili sindik. dom (1959–60). Priobčil je tudi nekaj člankov v J in drugod.

Prim.: Mar. Mušič, SBL III. 506 in tam nav. liter.; Šijanec, 450; S. Bernik, Slov. arhit., urbanizem, oblikovanje in fotografija, 1945–1978, Lj. 1979, 214.

Ur.

Urednik: Strenar, Maks (1901–1968). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi619219/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (27. november 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 14. snopič Sedej - Suhadolc, 3. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1988.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine