Stobej Palmaburg, Jurij III (1532–1618)

Stobej (Stobaeus) Palm(a)burg Jurij III., 33. lavant. škof, začetnik rekatolizacije, notranjeavstr. dež. namestnik, r. neznan. datuma 1532 v Braniewu (Braunsberg, nekd. Prusija), u. 23. okt. 1618 na gradu Telenberk pri Velikovcu, pok. 12. dec. v Št. Andražu. Študiral je na Dunaju kot jezuit. gojenec pri Sv. Barbari, od 1551 pa v novo ustanovljenem Collegium Germanicum v Rimu, kjer ga je vzgajal in usmerjal pozn. kardinal Roberto Bellarmino. Po ord. in doseženem teol. doktoratu je bil S. v salzb. škofiji konzist. svetnik, nato kanonik in dekan v Briksenu. Dne 19. okt. 1584 ga je tu nadškof Jan. Jak. Kuen Belassy imenoval za lavant. škofa (isti dan imenovan sekov. škof Martin Brenner; načrtna reorganizacija notranjeavstr. cerkv. službe?), bival je v Št. Andražu do 1597. Župnik v Gradcu ni bil (popravi dr. J. Andritsch, Landesfürstl. Berater am Grazer Hof. Graz 1967, 89), ponudili so mu pa mesto stoln. župnika v Salzburgu, a ga ni sprejel. V Gradcu se je mudil 1585 kot komisar salzb. nadškofa na dež. zboru. Imenovanje za dež. namestnika (1597–609) kot naslednik lj. škofa Iv. Tavčarja je S. po papeški dispenzi (služba neskladna z duh. poklicem, 29. nov. 1597) z obžalovanjem sprejel in se preselil v Gradec. Tu je 1599 z Brennerjem prisostvoval posvetitvi Tomaža Hrena (SBL I, 344 sl.) za lj. škofa. L. 1610–1 je S. v Wrocławu (Breslau) poldrugo leto vpeljaval v službo mladega škofa Karla Habsburškega. Predlog vlad. dvora, da bi bil imenovan za kardinala (Fr. Kovačič, Zgod. lavant. škofije 202), je zavrnil in imenovanje preprečil. Dne 12. sept. 1618 ga je v jezuit. cerkvi v Clcu zadela kap, u. je po drugem napadu na gradu, ki ga je bil kupil nečaku. Brez svečanosti so ga na kmečkem, z zeleno ponjavo pokritem vozu prepeljali v šentandr. stolnico, pok. v bližini glav. oltarja in mu postavili nagrobnik iz rdečega marmorja.

Dne 22. maja 1585 je S. prevzel do tedaj 12 let nezasedeno, njemu neznano in versko razrvano lavant. škofijo. Težave v upravi so mu povzročali: protest. plemiči in meščani; 6 pravno izvzetih samostanov; neenake pravice župnij; neurejeno življenje redovnikov (šentpavelski opat in redovniki naklonjeni protest.); kanoniki (stolni prošt in dekan večkrat suspendirana). — V bližini Št. Andraža je na gradu Waldstein živela družina Iv. barona Ungnada, Trubarjevega podpornika; vicedom bamberškega škofa v Wolfsbergu v lavant. škofiji je bil vnet protestant. S previdnim, a odločnim ravnanjem je S. uspel, da se je stanje popravilo. Sestavil je nova pravila za kanonike; napisal in izdal vzgojno knjigo za duhovščino Institutiones clericorum; vizitiral škofijo sam ali po komisarjih; obnavljal zapuščene cerkve, prenovil razpadajočo škofij. palačo; izboljšal cerkv. dohodke in opremo; pridigoval.

Ob smrti (1590) nadvojv. Karla, vladarja Notr. Avstrije, je S. na prošnjo vdove Marije opravil v Gradcu mrtv. opravilo. Odslej je bil S. tesno povezan z vladar. hišo in tako posredno vplival tudi na vlado, ker je vdova kot regentinja za mladoletnega sina izvolila S-a za svetovalca. Spremljal je njene hčere k porokam: Ano v Krakov kralju Sigismundu; 1595 Kristino v Sibinj knezu Sigismundu Bathoriju; 1598 Margareto špan. kralju Filipu III. (iz Milana pa se je moral S. vrniti v Clc na posvet glede borbe proti Turkom); 1603 Konstancijo na Poljsko k vdovcu, kralju Sigismundu. Prisostvoval je 1600 poroki poznej. cesarja Ferdinanda z Ano Marijo Bavarsko; njegovi sestri Mar. Magdaleni, poznejši vojvodinji toskanski, je bil boter; njena, za duhovnika določena, vendar laična brata Leopolda (pozneje škof v Passauu) in Karla (pozneje škof v Wrocławu) je vzgajal. Cesarja Ferdinanda, bivajočega 1608 v Regensburgu, je moral obvestiti o smrti (1. maja 1608) matere Marije v Gradcu. (Zapiske o potovanjih z računi je 1840 uporabil dr. Tangel za delo Reihe d. Bischöfe v. Lavant. Clc 1841, potem so izginili.)

Službo dež. namestnika je S. sprejel po papeževem naročilu, potem ko je M. Brenner ponudbo odklonil. Tu mu ni uspela dvojna naloga: Turkom preprečiti zasedbo Kaniže in s tem prosto pot do Gradca, dasi je S. dobil papeževo denarno in špan. kralja ter toskan. vojvode vojaško pomoč (dež. stanovi so jo odklonili, dokler ne bo njihova veroizpoved priznana); ustrahovati Uskoke, ki so vladn. komisarja Rabatto v Senju ustrelili, dasi ga je S. z opozorilom skušal rešiti (njegov nečak dr. Martin por. z vnukinjo Klaro Rabatta).

Izvedel pa je kat. versko obnovo. Prvi načrt (avtor Hieronim Portia) z inkvizicijo je S. odločno zavrnil (S. — Ferdinandu 1598). Njegov lastni (gl. Hansiz, Germania sacra II, 736), ki si ga je osvojil nadvojv. Ferdinand in sta ga uspešno izvedla lj. škof Tomaž Hren ter sekovski škof Martin Brenner, je zahteval: versko prenovitev kljub vojni s Turki (heretikom bi bila turška oblast ljubša od kat. vladarja!); proti drugovercem nikakor ne uporabljati orožja (sila dosega le pretvarjanje!); odklanjati javne razprave in razgovore (medsebojno smešenje!); uveljaviti načelo Augsburga 1555: cuius regio, illius religio; poskrbeti za red, pravičnost, dostojno življenje; postopati polagoma (izgnati najprej predikante iz mest in trgov). Proštijo v Dobrli vesi naj oddajo jezuitom, v Clcu pa ustanove njihov kolegij. Predlagal je ustanovitev jurid. fak. v Gradcu, a zaradi odpora jezuitov ni prodrl (Krones 390). S. je hkrati vplival na nadvojvodo, da je vztrajal pri izvedbi tega načrta in prepovedal večje sestanke brez predhodnega vladn. dovoljenja. L. 1598 so predikantje zapustili Gradec, S. je s pooblastilom zamenjal protest. svetovalce s katoliškimi. Ali je sodeloval tudi pri sestavi verskih komisij, ki so po 1599 začele z vizitacijami, za zdaj ni ugotovljeno.

Po večini osebno doživeti potek obnovitvenega delovanja je S. podal v obširnem spisu De peracta reformatione religionis in Stiria, Carinthia, Carniolia. Palmaburg (S-evo zatočišče v Gradcu) 1604. – O tem je poročal tudi 1599 papežu Klementu VIII., ki mu je 4. nov. 1600 izrekel zahvalo; papežu Pavlu V., 4. jun. 1610 z dodatkom nov. 1613, kjer se S. opravičuje zaradi napak, storjenih pri izvedbi reforme. Papež mu je 9. febr. 1614 pod vplivom S-u nenaklonjenih nuncijev Portia (S. odklonil njegov reform. načrt) in J. Salvaggia (S. mu ni dovolil vizitirati lavant. škofije) samo sporočil, da pričakuje njegov obisk v Rimu.

S-evo razmerje do predstojnikov je bilo svojstveno: salzb. nadškof Kuen Belassy je S-a cenil; njegov naslednik Dietrich Ratenau pa je bil s S-em v sporu zaradi nekega interdikta v Št. Andražu (S.: »nasproti nadškofu sem še vedno škof, ne suženj«), tudi ni dovolil ne S-u, ne Brennerju iti v Rim ad limina, ker ju je baje smatral za svoja vikarja (Tomek, Kirchengesch. Oesterr. II, 564). Tudi s svojim sobojevnikom Brennerjem S. ni živel v soglasju.

S-evi spisi so ohranjeni samo v izvlečkih. Edini vir zanje so pisma. Prepisal, izdal jih je Hieronimus Lombardus, Benetke 1749, Dunaj 1758²: 284 pisem, 54 S-u poslanih, 8 se tiče njega, občasnih zadev; kronološko (kolikor so datirana) urejena, neoštevilčena. Dodatek: epigrami neznanega avtorja S-u na čast. Med pismi: por. govor Ferdinandu II.; Pro memoria, spis, namenjen vladarju (S. pisal v zadnjih letih svojega življenja). – Prim.: F 2, Spir. fasc. 10–6 (ŠkAMrb); Gruden, kazalo; Krones 390–1; J. Mezger, Historia Salisburgensis, b. 1., 1153; M. Hansiz, Germania sacra. Clc 1769, 675, 712, 732, 734, 742; J. Richter, Steir. Zft 1836, 126–39; Fr. Hurter, D. Erzherzogin Maria. Oesterr. Blätter f. Lit. 1847; K. Tangl, Reihe d. Bischöfe v. Lavant. Clc 1849, 231–58; A. Budik, Georg Stobäus v. Palmburg, Car I, 1851; J. Stepischnegg, Archiv f. Kunde österr. Geschichtsquellen 1856, 73–132; Fr. Hurter, Gesch. Kaiser Ferdinands II. Frankfurt 1858, IV, 17–9, 42–8; MHVK 1859, 55; M. Robitsch, Gesch. d. Protestantismus in Steiermark. Graz 1859; Mayer-Deisinger, Zft f. allg. Lit.- u. Kunstgesch. 1887, IV, 124–38; J. Loserth, D. Reformation u. Gegenreformation in d. innerösterr. Ländern. Stuttgart 1898; isti, FRA II, 50; L. Schuster, Fürstbischof Martin Brenner. Graz 1898, 76, 77, 167, 329, 334, 358–9, 362–5; Fr. Kovačič, Zgod. lavant. škofije. Mrb 1928, 195–206, 267–9, 196 (slika); J. Turk, BV 1930, 268–75; St. Singer, Kultur- u. Kirchengesch. d. Jauntales III, Kappel 1938, 76–7; H. Pirchegger, Gesch. d. Steiermark II, Graz 1942, 470 sl.; E. Tomek, Kirchengesch. Oesterreichs II. Innsbruck 1949, 578 sl.; B. Grafenauer, Zgod. slov. naroda IV, 1961, 19; J. Andritsch, Landesfürstl. Berater am Grazer Hof, Innerösterreich, Graz 1967, 89–90. – Slika: neznan avtor, olje (škofij. dvorec, Mrb). Rhr.