Stiplovšek, Franjo S. (1898–1963)

Stiplovšek Franjo S., slikar in grafik, r. 12. maja 1898 v Malinski na Krku carin. uradniku Simonu (rod je iz ok. Rogatca ob Sotli) in Emiliji r. Bradetić, u. 6. apr. 1963 v Brežicah. Osn. šolo je 1904–8 obiskoval v Barkovljah pri Trstu, gimn. 1909–17 izmenoma v Trstu in Gor., 1912–4 se je učil slikanja pri A. Gvajcu (SBL I, 283) v Gor. in 1917–8 v zas. šoli kiparja I. Rendića v Trstu; 1917 je bil učitelj risanja v Škednju pri Trstu, 1918 v Barkovljah, po italij. zasedbi Trsta se je z družino izselil, učil 1 leto v Velikovcu in od 1920 na mešč. šoli v Mrbu. Študiral je 1921–2 na umetnoobrtni šoli na Dunaju (prof. Löffler, Hermann V. Heller), se 1923 vpisal na AUU v Zgbu (prof. Ferdo Kovačević, Joža Kljaković, Tomislav Krizman, Maksim. Vanka) in tu 1924 študij zaključil. L. 1925–41 je bil prof. risanja in opisne geom. na mešč. šoli v Krškem, 1945–53 tu na gimn. Ko je odklonil povabilo lj. AUU, je postal 1949 upravnik Posavskega muzeja v Brežicah, to bil do upok. 1962; od 1945 je pomagal ustanoviti in pripravljal načrte za stalno zbirko in za občasne razstave tega muzeja, sodeloval pri zbiranju gradiva, zlasti etnografskega, urejal in vključeval je muz. predmete v razst. prostore brežiškega gradu in skrbel za njihovo obnovo z veliko predanostjo. Bil je član raznih umetn. društev, od 1924 DSLU, nato Kluba mladih, 1927 društva Hagebund na Dunaju, od 1946 Zveze lik. umetn. Jsle.

S. je začel slikati prav zgodaj in se razen strok. vodstva sam veliko izpopolnjeval v slikanju; v Trstu je bil S-u slikarski vzor G. Segantini, v prvem mrb obdobju pa Grohar (SBL I, 262–5) s svojimi pokrajinami. Skupaj z V. Cotičem (ib., 86) je v Mrbu ustanovil umetn. klub Ivan Grohar in 1920 z njim priredil prvo mrb slov. umetn. razstavo, kjer je tudi sam razstavljal. Uspeh in mdr. pohvala R. Maistra (ib. II, 14–5) je S-u odprla pri starših prosto pot k slikarskemu študiju. L. 1926, 1937 in 1938 je študijsko potoval v Florenco in München (prof. L. Grossman). Pozneje, v povojnem motnem ozračju, ki je terjalo razjasnitev in poglobitev, je prešel od impresionizma k poudarjanju notranjega izraza, v ekspresionizem. Ta usmerjenost je S-u bolj ali manj izrazito ostala do konca, čeprav je gledal in slikarsko grafično obdeloval vidni svet docela realistično.

L. 1923 se je začel načrtno ukvarjati z lesorezom, ki je bil njegovemu dojemanju sveta najbližja in najbolj priljubljena izrazna zvrst. Naglo in dosledno je to tehniko razvijal in spopolnjeval; prvo mapo, Stari Maribor (12 motivov) je izdal 1924, drugi, tehnično in izrazno izboljšani ciklus lesorezov z isto tematiko, ki jo je obdeloval z očitno ljubeznijo, pa 1927. V lesorezih železniški prehod, 1937; Mirenski grad, 1938; Most v Kostanjevici, 1939; Zdole, 1945; Pogorišče, 1946; Kamnolom, 1949; Lastna podoba, 1938 in 1960 je izdelal samosvoj, osebno poudarjen slog. – S. je mnogo slikal tudi z oljem in v poenostavljenem, barvno preprostem načinu ustvarjal v slogu nove stvarnosti. Slikal je tanko, vendar zelo plastično, uporabljal izrazito hladne barve, rad je stiliziral. Iz njegovih tihožitij: Tihožitje z mrtvaško glavo 1924, Dekle s knjigo, Zimska krajina, Hiša ob vodi, vse 1929, Kapelica pri Cerknici 1935, Predpomlad 1939, Poljsko cvetje 1941, Samostanska c. v Krškem 1947, ipd., veje samosvoje trpko občutje, medtem ko portreti (pesnik L. Turšič 1925; J. Samec [SBL III, 193] 1927; M. Šnuderl, gl. čl.; R. Fenc 1937; Stari Marolt 1938 in več avtoportretov 1938, 1942, 1960) označujejo ostro in poudarjeno psihol. individualnost portretiranca.

Z lesorezi in risbami je S. ilustriral in opremil več knjig, mdr. S. Jenko, ISp za mladino, 1923; Nar. čitanka o alkoholu, 1930; V. Möderndorfer, Slov. začetnica I. del, 1939; Kor. nar. pripovedke I., 1936, 1937, 1946; O. Hudales … Tretja čitanka, 1946; popr. 1947²; isti, Ubežnik, 1946; I. Vouk, Dachau, 1946, in revije: NR, Razori ipd. – Gledališke družine poznajo S-a kot režiserja, predvojni vokalni in instrumentalni zbori pa kot pevovodjo in odličnega glasbenika. –

Razstavljal je samostojno v Mrbu (1921), Lj. (1939), Brežicah (1947) in Celju (1949); skupinsko: Trst (1919), Mrb (1920, 1922, 1924, 1950), Lj. (1924, 1926, 1928, 1930, 1940, 1946, 1948–9); s Klubom mladih v Hodoninu (Moravska) 1923, Splitu 1925, Sarajevu 1926, Pragi in na Dunaju (1927), Berlinu (1930); samo grafiko: Florenca, Pariz (1928), London (1930), Amsterdam in Bruselj (1931), Barcelona (1932), Trst (1945). – S-ova dela so v javnih zbirkah v Lj., Mrbu, Celju, Bgdu, Brežicah, (od 1964 stalna razst. 45-ih del), itd. Precej slik in lesorezov je v zasebni lasti. – Prim.: MohBibl; DS 1924, 1930–9; B. Borko, J 1924, št. 162; 1927, št. 208; 1939, št. 225; IS 1925, št. 50; S 1927, št. 2; 1939, št. 221; Der Sturm, Berlin 1928; M 1928–30, 1939, 1940; Die Kunst XXXI, 1929; Razori 1934–5, št. 10; 1939–40, št. 1; LZ 1939, 508; DP 1939, št. 10; SPor 1945, št. 134; L. Menaše, Avtoportret na Slov. 1958 (razst. katalog); Fr. Šijanec, Sodobna slov. lik. umetnost. 1961, 100; Delo 1963, št. 95, 115; 1969, št. 293; DL 1963, št. 14 (s sliko); 1964, št. 13 (z reprodukcijo lesoreza Avtoportret); 1965, št. 14; 1967, št. 21; M. Gabršček-Prosenc, diplom. delo. Lj. 1966, rkp.; NRazgl 1967, 705; VMrb 1967, št. 225. – Slike: arhiv Štud. knjižn. Trst (1919, 1952); nagrobni spomenik 1964 (pokopal. Brežice, kip Fr. Gorše, 1923). Dbd.

STIPLOVŠEK Franjo S., slikar in grafik, r. 12. maja 1898 v Malinski na Krku, u. 6. apr. 1963 v Brežicah. Oče Simon, carinski uradnik, mati Emilija Bradetić. V osn. š. je hodil v Barkovljah pri Trstu, v gimn. pa izmenoma v Trstu in Gor. Matura 1916 v Lj., 1916–17 pa je napravil učit. maturo v Trstu. Slikarstva se je začel učiti pri A. Gvajcu (PSBL I, 519) v letih 1912–14, že med prvo svet. vojno pa je nadaljeval v zasebni š. pri kiparju I. Rendiću (PSBL III, 190–91) v Trstu in bil obenem učitelj risanja 1917 v Škednju, 1918 pa v Barkovljah. Potem se je z družino izselil v Jslo ter poučeval v Mrbu. S študijem je nadaljeval na umetno-obrtni š. na Dunaju, potem pa na Akademiji v Zgbu, kjer je študij zaključil 1924. Od 1926–38 je bil na več štud. potovanjih v Firencah in Münchnu. Od 1925 do 1941 je poučeval na mešč. š. v Krškem, od 1945–53 pa v istem kraju na gimn. 1949 je postal upravnik Posavskega muzeja v Brežicah, kjer je ostal do upokojitve (1962). - S. je od impresionističnih začetkov kmalu prešel – ko je postal najprej član Kluba mladih in potem Slov. umetn. društva – v eskpresionizem. Bil pa je »med vsemi ekspresionisti najbolj zadržan in stvaren« (Komelj). Z ostalimi se je razvijal v smer nove stvarnosti, toda v tridesetih letih se je od nje že oddaljil, čeprav ji je v nekaterih elementih ostal zvest do konca. Intenzivno je gojil tudi grafiko, zlasti lesorez in risbo ter se posvečal ilustratorstvu. Intenzivno je gojil tudi tihožitje, vseskozi pa je ostal »slikar, ki išče metafizično višje stanje stvari«(Gabršek-Prosenc).

Prim.: Obsežna bibliografija je navedena v SBL III, 487 ter za dobo 1920–30 v katal. razst. Ekspresionizem in nova stvarnost na Slovenskem, ki je bila v Lj. od okt. do dec. 1986; Šavli, Vrsta, PDk 3. dec. 1977.

S. P.