Stibiel, Jožef (1784–1848)

Stibiel (Stibel) Jožef, šolnik in homilet, r. 5. avg. 1784 v Dolenjah blizu Planine pri Vipavi kmetu in prekupčevalcu z živino Jožefu in Ani (dekl. ime ni navedeno), u. 15. nov. 1848 v Ločniku pri Gor. – Slučajni obisk meščana iz Gor., ki je imel dijake na stanovanju, je pripomogel, da je dal oče nadarjenega prvorojenca, dotlej pastirja, v gor. šole, kjer je S. užival Schigurjevo (Žgurjevo) štipendijo. Ko je prestal začetne težave z nem., je bil že v gramat. in humanit. razr. prvi med sošolci. Ker je Jožef II. odpravil gor. semenišče, je moral S. prvi letnik bogosl. 1804–5 opraviti v Gradcu, 1805 pa je mlajšemu bratu Jakobu (ta bil pozneje prof. zgod. in kanon. prava v gor. semenišču) na ljuba prestopil v lj. semenišče. Tu je bil S. z Urb. Jerinom (SBL I, 406–7) in J. Kosom med tremi najboljšimi učenci Jur. Dolinarja (ib., 142), Matevža Ravnikarja (ib. III, 46) in Jožefa Balanta (ib. I, 22–3), svojega pozn. škofa. Že jeseni 1807 je S. mogel opraviti izpite za 4. letnik (8. nov. t. l. ord. v Gor.). Nastavili so ga takoj za kaplana v Šturjah (do 1810), nato v Nabrežini (1810–3). Tu si je v družbi klasično izobraženega grofa Rajm. Thurna iz Devina razširil in poglobil znanje. L. 1813 je S. odšel za duh. pomočnika v r. faro Planino, od tu 1817 tako izvrstno opravil župnij. izpit, da so ga nov. 1818 poklicali za prof. pastoralke na tedaj obnovljeno gor. semenišče, po preskušnji 1819 ga je vlada potrdila. Njegova odlična skripta so nasledniki uporabljali vsaj še tri desetletja. S. je nadomeščal tudi biblicista in spirituala. Ker je omagoval, si je želel nazaj na deželo. Novi rigoristični škof J. Balant ga je sicer imel rad, všeč pa mu ni bila S-ova prisrčna sproščenost pri vzgoji. Sporazumela sta se 1822, da postane S. župnik in dekan v Črničah. Ker tu ni bilo šole, je S. sam zbral k redn. pouku 50 otrok, organiziral zgradbo šol. poslopja in dosegel ustanovitev stalne šole. S-ove učne uspehe je strogi nadzornik Val. Stanič (gl. čl.) brez pridržka pohvalil. Za te in druge šol. zasluge je S. na pobudo škofa Balanta dobil posebno ces. zahvalo. L. 1827 je dobil težavno dekansko mesto v Ločniku ob nar. meji in je tam vzdržal do smrti. Požrtvovalno je ohranjal slovenstvo teh krajev in tu pripomogel k ustanovitvi petih šol. Ker je bil član konzistorija, je svojo metodo in bogate izkušnje v šolstvu uporabljal za ves škofij. teritorij. Kaplanu Štef. Kociančiču (SBL I, 481–2) je dal pobudo za pisanje šol. in mladin. knjig (S-ov brat Jakob je Kociančiča navdušil za zgod.). Vestno je opravljal službo šol. nadzornika, povsod imel dober odnos do ljudstva, zlasti po otrocih, ki so se ga radi oklepali; glavno sredstvo mu je bila govorjena beseda. — Že od mladih let je slovel kot priljubljen govornik: njegove pridige kažejo solidno znanje, smiseln razpored in srečen izbor motivov. Iz zapuščine jih je zbral in izdal Št. Kociančič: Pridige in drugi slov. spisi. Gor. 1853, dodal poljuden Životopis S-a (str. 3–5). — Prim.: prepis iz r. matic (žup. urad Planina pri Ajdovščini); redovalnica lj. bogosl. 1805–7 (ŠkALj); Glaser II, 133; Kidričevo gradivo; Marn XXV, 18–9; Simonič 494; SŠP 1853, 143–4. Mkč.

STIBIEL Jožef, duhovnik, profesor, homilet, r. 5. avg. 1784 v Dolenjah (ž. Planina) pri Vipavi, u. 15. nov. 1848 v Ločniku in tam pokopan. Oče Jožef, kmet, mati Ana. Osn. š. in gimn. v Gor., matura 1804. Prvi letnik bogoslovja v Gradcu (1804–05), nato je prišel v Ljubljano v drugi letnik in bil med najboljšimi, da je mogel že v jeseni 1807 opraviti izpite čez 4. letnik. Dne 8. nov. 1807 ga je posvetil gor. škof Inzaghy. Nato samostojen kaplan v Šturjah do 1810, potem v Nabrežini. Tu je bil prijatelj grofa Rajmunda Thurna. Skupaj sta prebirala Cicerona, Svetonija, Virgila in Horaca. 1813 je prišel v rojstno Planino, kjer je 1817 odlično napravil izpit za župnika. Medtem so v Gor. 1818 spet odprli bogoslovje (odpravil ga je Jožef II. in spremenil v vojašnico) in ni bilo prof. S. so poklicali v Gor. za prof. pastoralke. Moral je na Dunaj, da je opravil izpite. V bogoslovju je učil tudi eksegezo, liturgiko in opravljal službo spirituala. Spisal je skripta za pastoralko, ki so služila vsaj tri desetletja. Zaradi napornega dela je zbolel in si želel na deželo. 30. jun. 1822 je prišel v Črniče za župnika in dekana. Ker tu ni bilo še šole, je začel učiti otroke slov. in nem. jezik ter druge predmete. Že prvo leto je imel 50 učencev. Hotel je starše prepričati, »koliko dobrega sadu prinese dobra in lepo vodena šola«. Na koncu leta je povabil Val. Staniča, nadzornika vseh šol, da so opravili izpite in najboljši dobili nagrade. Po tretjem letu je poskrbel, da je šola dobila prvega učitelja. Na njegovo pobudo je bila vpeljana šola tudi v Vipavskem Križu. V Črničah je navdušil ljudi, da so zgradili šolo in obljubili potrebne dohodke novemu učitelju, ki ga je nekaj časa sam vzdrževal. - Iz Črnič je 17. jul. 1827 prišel v Ločnik. Tu je bila do njegove smrti prva nedeljska maša v slov. Imel je dva kaplana Slov. in enega Furlana. Poleg dušnopastirskega dela je tudi tukaj organiziral šolo in v njej učil, prepričal pa je ljudi, da so sezidali šolo. Od 1827 do njegove smrti so bile po njegovi zaslugi odprte šole v Moši, Kojskem, Biljani, Medani, Šlovrencu, Fojani, Šmartnem in Gradnem (to so bile kaplanije, ki so spadale pod dekanijo Ločnik). S. je bil šolski nadzornik za celo dekanijo. Zaradi velikega dela je zbolel in obnemogel. Dokler je bil po slov. duhovnijah, je pridigal v slov. jeziku in si tudi pridige pisal. Slov. jezika se ni učil v šolah, bil je samouk. Naučil se je iz Japljevega Sv. pisma. Po njegovi smrti je S-eve pridige zbral prof. Štefan Kociančič in jih 1S53 dal natisniti pri Paternolliju v Gor. z naslovom Pridige ino drugi slovenski spisi, ki jih je po svoji smerti zapustil Jožef Stibiel. Tem pridigam je Kociančič dodal tudi S-ov življenjepis, iz katerega so vzeti ti podatki.

Prim.: Kociančičev življenjepis v omenjeni knjigi; M. Miklavčič, S. J., SBL III, 484–85 in tam nav. liter.

Jok