Steržiner, Ahac (1676–1741)

Steržiner (Sterschiner, Stershiner, Steržinar, Stržinar) Ahac, pesmar, r. 11. maja 1676 na Suhi pri Škofji Loki Marku (verjetno kmet) in Maruši (priimek ni naveden), u. 17. maja 1741 v franč. samostanu v Nazarjah. Bil je šesti izmed osmero otrok. Verjetno se je šolal pri jezuitih v Lj. Na Dunaju je poslušal svobodne umetnosti in filoz., postal magister ter dokončal bogosl., 1702 je bil v Vidmu posvečen v duhovnika in postal 1703 kaplan pri Sv. Petru v Lj., hkrati tudi vikar na Brezovici, a bival tu le ob nedeljah in praznikih. V l. 1707–13 je služil kot spovednik pri klarisah v Lj. Nato je postal župnik in komisar (t. j. dekan) v Gornjem gradu, 1733 se je tej službi odpovedal, da bi se posvetil češčenju sv. Frančiška Ksaverija v Radmirju pri Gornjem gradu. Tu je pod vplivom jezuit. agitacije za pobožnost na čast tega svetnika že 1715 ustanovil božjo pot, ko je v p. c. po-stavil njegovo sliko, delo lj. slikarja Iv. Mih. Reinwalda (SBL III, 72); sezidal je tudi novo cerkev, posv. 8. okt. 1728. Ustanovitev božje poti je popisal v spisu Origo devotionis (1716), a njen razmah v prvih desetih letih pod naslovom Decas Xaverianae devotionis (1726); oboje se je ohranilo v rkp. v Radmirju. Verjetno je sodeloval tudi pri rkp. Annales rev. dominorum sacerdotum curatorum ad s. Franciscum Xav … et alia notata posteritate digna, ki popisuje dobo 1733–9. K uspevanju božje poti so pomagale publikacije z naslovom Xaverianische Ehr- und Gnadenburg ali Fortsetzung Xav. Ehr- und Gnadenburg, ki so jih na podlagi S-jevega gradiva drugi sestavljali; izšle so v nem. 1729 in 1732 (Gradec), 1734 (Praga), 1738, 1741, 1758 (Dunaj), v lat. 1736 (Trnava na Slovaškem) in v ital. 1741 (Dunaj). Nem. izdaja npr. iz 1738 obsega dva dela: v prvem (str. 1–160) so zgod. božje poti in čudeži, v drugem, ki ima poseben naslov (Zwo sonderbare Andachten) in posebno paginacijo (str. 1–104), pa so molitve in pesmi z notami. Božja pot je zelo uspevala in cerkev je dobivala dragocena darila; tako je mdr. cesarica Marija Terezija podarila mašni plašč in kelih z zlato kupo, hči polj. kralja Avgusta III. zlat kelih in mašni ornat. L. 1783 je dvorni dekret kakor druge odpravil tudi to božjo pot. S. je v lat. napisal Psalterium magnae dominae s. Mariae … 8 terniones comprehendes, a ta rkp. se je izgubil. – V slov. je S. izdal: Katoliš kršanskiga vuka pejsme, katere si per kršánskimo vuko, božih potih, per svétimu misiónu inu zlasti per svétimo Francisko Ksaverio na Straže Gorniga gradu fare nucnu pojo … V Nemškim Gradcu … 1729; na 266 straneh je poleg tega, kar navaja naslov, tudi prva slov. peta maša. V naslednjem l. je dal natisniti v Lj. še drobno knjižico Pejsem od teh velikih odpustikov, nanašajočo se prav tako na pobožnosti v Radmirju. S. je izdal svoje pesmi, da bi se mladi ljudje učili krščanskega nauka, pa tudi zato, »de bi te druge prazne, nanucne, folš pejsme opustili«. V mislih ima tu najprej tiste, »katere so od godcov sturjene«, zakaj, »aku so lih od svetnikov, vendar so folš, čez božjo vejro inu več k špotu koker k časti teh svetnikov, koker je ena sila dovga pejsem od psalmista Davida, od zlatiga očanaša«; potem pa meri na »te hude, navarne, nasramne pejsme, katere so grešne inu vse ludi pohujšajo«. Njegove pesmi pa so razvlečene in brez pesniškega duha, tudi oblikovno niso veliko prida. V njegovem jeziku se kažejo precejšnji vplivi gorenj. in posebej škofjelošk. narečja. S. je svojo pesmarico opremil tudi z notami. Večina tekstov je, se zdi, prevedena iz nem. pesmaric, tudi melodije niso izvirne. V predg. je avtor opozoril, da bi bilo dobro, ko bi mladina znala brati. Tudi mu gre zasluga, da je prvi ustregel potrebi svojega časa z izdajo pesmarice. Z njo je vplival na kasnejše pesmarje, zlasti na Primoža Lavrenčiča (SBL I, 620–1) in Franč. Paglovca (ib. II, 246–9). – Slika, nastala najbrž po njeg. smrti, je ohranjena v župnišču v Radmirju in nosi podpis Sapottnegg. – Prim.: r. matice Suha pri Škofji Loki; Erberg 322; Kidrič, Zgod., kazalo; Marn XXII, 5–6; Orožen II/2, 46–8, 84–110; Simonič 493; Zssl I, 36, 309; Drobt. 1857, IX–XX; Slekovec, Odlični Kranjci. Lj. 1887, 69–70; Benkovič, DS 1899, 296; Stegenšek, Dekanija gornjegrajska. Mrb 1905, 27–52; J. Novak, Zgod. brezoviške fare. Lj. 1907, pass.; Steska, IMK 1909, 65–78; Grafenauer, Č 1916, 314; Steska, Bg 1941, 375–7; Jesenovec, Loški razgledi 1962, 126–39. Rpl.