Sterk, Andrej Marija (1827–1901)

Sterk (Šterk) Andrej Marija, tržaško-koprski škof, r. hrvat. staršem na Voloskem 28. nov. 1827, u. 7. sept. 1901 v Trstu. Šolal se je doma in v central. bogosl. v Gor. (ord. 1853). Kaplan je bil v Oprtlju in v Trstu (Marija Vel. in Sv. Just), 1866–80 župnik v Lovrani, nato kanonik in stoln. župnik v Trstu. Z objektivnim nastopom in dobrodelno dejavnostjo je tu zaslužil splošno zaupanje (naslov: tržaški apostol). L. 1894–6 je bil škof na otoku Krku. Ko se je zaradi kljubovanja tržaške iredente odpovedal službi tržaško-koprski škof dr. Janez Glavina, so poklicali S-a na njegovo mesto. Nasledstvo je prevzel v Trstu 8. sept., v Kopru 18. okt. 1896. Skrajno nestrpnih nar. bojev se S-u ni posrečilo ublažiti, čeprav je ravnal uvidevno in pravično. Ko je uvedel poleg italijan. postnih govorov tudi slov. pri Sv. Jakobu, so mu očitali, da hoče Trst slavizirati. Županovo zahtevo, da prenese slov. govore v Škedenj (od Sv. Jakoba), je S. odbil in se ni uklonil gonji, da bi ga pregnali kakor prednika. Slov. in Hrvate so metali iz cerkva v mestu in Slovanom pravične italijan. duhovnike terorizirali. Z dobrodelnostjo je skušal miriti duhove. Ko so ok. 1900 Hrvati in delno Slov. zahtevali obnovitev stslov. bogoslužja, je S. želel tem ustreči, a cesar mu ni dovolil. Že prej bolehnega in potrtega, da nezdravim razmeram ni bil kos, je ta neuspeh zelo potrl, nakar je podlegel bolezni. Plemenitosti značaja tudi nasprotniki niso ugovarjali, znali pa so jo zlorabiti. – Prim.: Prospectus et status personalis dioec. Tergestinae et Justinopolitanae 1853–901, passim; Zgodovinski mozaik Primorske (rkp. Alb. Kjudra v Tomaju, izpiski Fr. Kralja) 242, 410, 438, 441; ZD 1882, 163, 258; 1896, 117, 127 (od tu črpal tudi Kjuder); KMD 1899, 36–73; 1903, 143; Luka Jelić, Fontes histor. liturgiae glagolito-romanae, Krk 1906, pogl. o XIX. st., 91–108 (s člankom M. Murka v Oesterr. Rundschau II, 1904, 173–7); E. Saurer, Die polit. Aspekte d. österr. Bischofsernennungen. 1968, 85, 86, 89, 96, 253. Mkč.

ŠTERK Andrej Marija, tržaško-koprski škof, r. 28. nov. 1827 v Voloski v Istri, u. 7. sept. 1901 v Trstu. Starši so bili hrv. rodu. Šolal se je doma in v centralnem bogosl. v Gor., posvečen 1853. Kpl. je bil v Oprtlju in v Trstu (S. Maria Maggiore - Marija Snežna in Sv. Just), žpk v Lovrani (1866–80), kanonik in stolni žpk v Trstu (1880–94). Z objektivnim nastopanjem in dobrodelno dejavnostjo si je zaslužil splošno priznanje in naslov »tržaški apostol« Med 1894–96 je bil škof na otoku Krku. Ko se je zaradi nasprotovanja tržaških iredentistov odpovedal službi tržaško-koprski škof dr. Janez Glavina (PSBL I, 424), so poklicali za njegovega naslednika Š. Nasledstvo je prevzel v Trstu 8. sept., v Kopru 18. okt. 1896. Čeprav je ravnal uvidevno in pravično, ni mogel ublažiti skrajno zagrizenih narodnih bojev. Takoj po nastopu je dal slovesno kronati starodavni kip Žalostne Matere božje: »Vršila se je ta slovesnost v nedeljo, dne 20. kimovca 1896. leta, to je na 26. obletni dan, odkar so Italijani papežu vzeli Rim. Zato so nekateri zagrizenci že tedaj začeli hujskati zoper kat. Cerkev in škofa« (J. Benkovič). Da bi poživil versko življenje, je organiziral misijone, za it. vernike v mestnih ž. cerkvah, za slov. pri Sv. Jakobu. Ta odločitev je duhove tako razburkala, da je župan zahteval, naj bodo slov. govori v Škednju in ne pri Sv. Jakobu, češ da hoče škof Trst slavizirati. Škof se ni uklonil, zato so ga silovito napadali, da bi ga prisilili k odstopu kot Glavino. Da pa ni šlo samo za protislov. nastope, dokazuje primer iz 1899, ko je prišel v Trst jezuit Pavičić in imel postne govore v it. Nahujskana množica, med katero je bilo tudi več uglednih meščanov, je vdrla v cerkev in motila pridigarja z govorjenjem, kričanjem in razgrajanjem. Slednjič so govorniku pridige enostavno prepovedali. »List Svetilnik v letih 1901 in 1902 večkrat poroča, kako so it. liberalci in židje napadali škofa Šterka, slov. duhovnike in vernike, Štembergerja in Marijino družbo. Javno so jih zmerjali, sramotili in grdo o njih pisali po svojih časopisih. Zagrizenci so vdirali v cerkve in iz njih podili verne Slov. Hoteli so, naj bi v cerkvah bilo vse samo italijansko« (Prešeren). - Za Slov. je Š. važen, ker je 22. jul. 1899 ustanovil Marijino družbo Marije Milostljive za dekleta in žene s sedežem v kapelici šole CMD, 1901 jim je preskrbel armensko c. v ul. Giustinelli 6, kjer so vztrajale 37 let, ko so prišle do Marijinega doma v ul. Risorta 3 (22. sept. 1937), kjer stoji od 1967 novi Marijin dom. 21. apr. 1901 jim je škof blagoslovil Marijin kip, 26. maja pa njegov zastopnik društveno zastavo. Zadnji velik spor je imel škof z obč. upravo 1901 zaradi Marijine družbe, ki se je udeležila procesije sv. Rešnjega Telesa. Ko obč. svet tega ni mogel preprečiti, se sam procesije ni udeležil, prepovedali pa so mestnim stražnikom, gasilcem in cerkvenim pevcem od Sv. Justa, da ne smejo pri njej sodelovati. Ko je škof umrl, se trž. magistrat in koprski obč. svet pogreba iz protesta nista udeležila. Slov. poslanec dr. Rybář jim je očital to netaktnost, zato so ga vrgli S silo iz obč. dvorane, prav tako tudi poslanca Vatovca od Sv. Ivana.

Prim.: SBL III, 474–75 z obširno bibliografijo; Prospectus et status personalis dioec. Tergestinae et Justinopolitanae 1853–1901, na več mestih; Tomanov (J. Benkovič), A. M. šterk, škof tržaški, KMD 1899, 36–37 s sl.; J. Rozman, Andrej Šterk, KMD 1903, 143; Svetilnik, Trst 1901–02, na več mestih; L. Jelić, Fontes histor. liturgiae glagolito-ramanae, Krk 1906, pogl. o XIX. stol., 91–108; J. Prešeren, Marijina družba »Marije Milostljive«, Trst 1975, 19–27; Paolo Blasina, Documenti vaticani sull'episcopato di A. M. Šterk a Trieste, Firenze 1988, Estratto: Rivista di storia e lett. religiosa. A. XXIV - n. 3/1988.

Jem.