Stepischnegg, Jakob Maksimilijan (1815–1889)

Stepischnegg (Stepišnik) Jakob Maksimilijan, 55. lavantinski škof, cerkveni zgodovinar in apologet, r. 22. jul. 1815 v Celju slov. tesar. mojstru Juriju iz Trnovelj pri Vojniku in Mariji r. Plešnik iz Letuša pri Braslovčah, u. 28. jun. 1889 v Mrbu. Družina v mest. okolju in otroci (starejša sinova duhovnika Jurij in Jakob ter mlajši Maks, poznejši celj. župan in ustanovitelj mest. hranilnice) so se ponemčili. — S. je obiskoval 1821–5 osn. šolo v Celju, gimn. v Celju 1825–30, Clcu 1831 in Gradcu 1832, študiral 1832–6 (ord. 1838) bogosl. v Clcu, kjer mu je bil A. M. Slomšek spiritual ter v Celju 1838 novomašni pridigar; ker je bil S. premlad za ord., je nadaljeval 1836–8 bogosl. študij v Avguštineju na Dunaju in tu prom. za dr. bogosl. 1839. Kaplanoval je 1839–40 v Strmcu (Novi cerkvi), kjer mu je bil tovariš Fr. Sorčič (gl. čl.), 1840–7 je bil škofij. tajnik v Št. Andražu, 1847–61 stolni kanonik, 1850–62 bogosl. prof. za cerkv. zgod. in cerkv. pravo, 1861–2 stolni dekan v Mrbu, 21. dec. 1862 do smrti lavant. škof.

S svojega najljubšega področja je S. napisal: Zgod. kat. Cerkve (zajeten rkp., ŠkAMrb), verjetno podlaga njegovim predavanjem; Thomas Chrön, Fürstbischof von Lb., Salzburg 1856; Georg III. Stobäus (Archiv f. Kunde österr. Geschichtsquellen, Wien 1856, XV), na Stobejevih pismih temelječa monografija; Papst Pius IX. u. seine Zeit. Wien, Braumüller 1879, 930 str., S-ovo najznamenitejše delo, obravnavajoč celotno kršč. situacijo tiste dobe; Compendium d. kathol. Eherechtes. Clc 1882; Das Karthäuser Kloster Seiz. Mrbg 1884 (po cerkv. arhivih, S 1884, št. 136); biografiji škofov Ign. Zimmermanna in Fr. Ksav. Kutnerja (rkp. v ŠkAMrb). — V času idejnih borb (2. pol. 19. st.) se je S. lotil apologetike: Abhandl. über Religionu. Kirche. Graz, Kienreich 1857 s temeljnimi bogosl. vprašanji; Lesefrüchte. Christlichen Freunden der Natur gewidmet. Mainz, Kupferberg 1873, o naravoslovju in veri; Katekizem svetega leta v pogovorih. Mrb, Pajk 1875 (slov.); Die christl. Ehe. Mrbg, Janschitz 1868 (gl. Drobt. 1869, 3–32); pridige, pastir. liste (ŠkAMrb). — Sestavil je tudi igro Maximilian, Schauspiel in vier Aufzügen, Mrbg, Pajk 1878: igrali so jo dijaki ob slovesni otvoritvi dij. semenišča. — Sodeloval je v listih Theol. Zft, Zeit u. Ewigkeit, S (1884, št. 136), SGp (1888, št. 3), KMD (1888); njegove sestavke so prinašale tudi Drobt. (1849, 1869).

S-ovo imenovanje za škofa po salzb. nadškofu J. Tarnoczyju je gotovo izposlovala avstr. vlada z željo, da bi bil Slomškov naslednik nem. mišljenja; to je S. bil, a si prizadeval za nepristranost in ostajal izven narodnostnih bojev, ker je bila večina njegovih vernikov slovenska, duhovščina pa z malo izjemami slovensko usmerjena. Odredil je slovesno proslavo tisočletnice (1863) sv. Cirila in Metoda; poklical v Mrb šol. sestre, ki so tu osnovale prvo slov. osn. šolo in žen. učiteljišče; podelil t. i. slov. župnijo v Mrbu frančiškanom; pozidal 1877 v Mrbu dij. semenišče, kjer se je ob zmogljivih stroških šolal na gimn. velik del slov. inteligence; kljub ostremu nasprotovanju mestne oblasti 1878 dovolil štaj. narodnjakom postaviti v stolnici Slomškov spomenik s slov. napisom (do 1918 poleg Cirilove tiskarne in Tomšičevega nagrobnika skoraj edini slov. javni napis v Mrbu); zagovarjal svoje narodno zavedne duhovnike pri oblasteh (npr. A. Aškerca, ki mu je še bogoslovcu preskrbel poletno inštrukcijo pri graščaku grofu Giov. Zabeu na Fali).

Sicer je S. posloval strogo po predpisih: ordinariat ni upošteval želje pastor. konferenc, da bi vodili slov. matične knjige (»ker so le-te tudi drž. knjige in je njih vodenje odrejeno po cerkv. in drž. predpisih«; gl. Schluss-Protokoll über die im J. 1871 in d. Lavanter Diöcese abgehaltenen Pastoral Konferenzen, 31. okt. 1871 in verjetno pritožbo B. Raiča v SN 1875, št. 41). V svojo škofijo je S. vpeljal štiri nove redovne hiše; posvetil 28 novih cerkva. Za vatikan. cerkv. zbor 1869–70 z dvema pripravljenima govoroma ni nastopil, tam predloženim shemam nasprotoval (zapiski v ŠkAMrb), glasovanju pa se umaknil s predčasnim odhodom iz Rima. Že 1875 je odredil za pastor. konference predavanja o socialnem vprašanju (»črn oblak, naznanjajoč nevihto«); 1883 je sklical in vodil škofij. sinodo v Mrbu in o njej izdal obširno poročilo. — S. je bil nadpoprečno izobražen, prizadeven, osebno blag; ob 50-letnici doktorata ga je dunaj. univ. počastila z jubilejno diplomo. — Prim.: fond Stepišnik (ŠkAMrb); Pajkovo gradivo; Mal 900; Simonič 492; KMD 1888, 60–4 (s sliko); SGp 1889, cerkv. pril. št. 5–10; Jernej Voh, Drobt. 1890, 88–99 (slika na str. 81); Fr. Kovačič, Zgod. lavant. škofije. Mrb 1928, kazalo (s sliko); ČZN 1931, 23–88; M. Boršnik-Škerlak, Aškerc. Lj. 1939, 20, 22, 46, 79, 93, 104; ista, Študije in fragmenti. Mrb 1962, 414. Rhr.