Stepančič, Henrik (1864–1940)

Stepančič Hinko (Henrik), pravnik, r. 22. jun. 1864 v Temnici posestniku Francu in Ani r. Šauer, u. 22. sept. 1940 v Lj., pok. v Celju. Po štirih razr. osn. šole je obiskoval gimn. v Gor. (vsaj 1876–7) in Trstu (mat. 1884), tu končal 1885 prvi letnik viš. trg. akad. (Revoltella), nato študiral pravo na Dunaju in v Gradcu (prom. 1889), vmes odslužil enoletno prostovolj. leto 1886–7 v Trstu. Služboval je kot pravni praktikant pri dež. sod. v Gradcu od 1889, kot avskultant za Štaj. (od 1890) in Kranj. (od 1891) v Lj. Po oprav. sod. izpitu pri viš. dež. sodišču v Gradcu (sept. 1893) je bil pri okr. sodišču v Idriji, nato v Litiji (od nov. 1893), sod. pristav pri okr. sodišču v Il. Bistrici (od 1895) in Motovunu (od 1898). L. 1899 je postal prvi slov. predstojnik sodišča v Buzetu in kljub nasprotovanju drugorodcev tam vztrajal, dokler ni izposloval jezik. enakopravnosti. Kot dež.-sod. svet. (od 1907) pri okrož. sodišču v Gor. je bil 1909 izvoljen v gor. dež. zbor. L. 1915–8 je bil pravičen in blag avditor pri diviz. sodišču v Gradcu, dec. 1918—jan. 1919 služboval pri okrož. sodišču v Mrbu, nato v Celju ter tu postal 1921 viš. sod. svetnik in disciplin. tožilec za Sjo do upok. 1929. — S. je napisal poleg pravnih člankov v dnevnem časopisju (Gorica, J, S, Prager Tagblatt) tehtne razprave: K uporabi § 263 k. pr. r. (SP 1893, 36–8); O popravkih po tiskovnem zakonu (ib., 102–8, 131–7, 164–8, 197–200, 235–41); Razmerje določbe § 104 s. k. z. do zasebne obtožbe (ib. 1924, 147–9).; Zakon o tisku in popravki (ib. 1925, 267–8); Razmišljevanja o kleveti iz 2. odst. § 104 s. k. z. (Lj. 1929, samozal.) ter tri nem. v Gerichtszg (1904, št. 15, 31; 1906, št. 27). — Prim.: r. matice Sv. Peter v Temnici; personal. mapa pri Drž. sekretariatu za pravosodno upravo LRS; Gabršček II, 375, 398, 420; S 1929, št. 169; Slov. dom 1940, št. 217; dr. Sajovic, SP 1940, 386. Syr.

STEPANČIČ Henrik (Hinko, Riko), pravnik, politik, strok. pisec, r. 22. jun. 1864 v Temnici pri Kostanjevici na Krasu (kot predzadnji od šestih sinov (brat Nicefor fotograf amater - gl. čl., brat Gracijan podravn. Tržaške posojilnice in hranilnice) v znani družini Stepančičevih (po domače Stepanščevih), u. 22. sept. 1940 v Lj. Oče Franc, veleposestnik in župan v Temnici, brat Andreja (gl. čl.), mati Ana Šauer (Schauer) iz Vrtojbe. Osn. š. je obiskoval v Gor., nato nem. drž. gimn. v Trstu, kjer je maturiral (1884). Študij je nadaljeval na trg. visoki š. Revoltella v Trstu, po odsluženem voj. roku pa se je odločil za Pravno fak. v Gradcu. Tu je promoviral 1889, sodnišiki izpit sept. 1893 v Gradcu. Od sept. do nov. 1893 je bil v Idriji praktikant, nato 1893–95 v Litiji avskultant, v Ilir. Bistrici 1895–98 adjunkt. 1897 mu je umrl oče, še isto leto se je poročil v Ilir. Bistrici z Melanijo Barilli. Naslednje leto je prevzel predstojništvo okraj. sodišča najprej v Motovunu v Istri (1898–99), potem v Buzetu (1899–1907), prav tako v Istri. Tu je bilo narodno-polit. vzdušje napeto zaradi nacionalnih bojev. S. je kljub nasprotnim pritiskom na buzetskem sodišču vpeljeval hrv. jezik. 1907 je postal dežel. sodni svetnik na porotnem sodišču v Gor., kjer je služboval do vojne. V tem času je bil za dobo 1909–13 poslanec v gor. Deželnem svetu. 1915 je zavoljo vojne moral zapustiti Gor. Zatekel se je najprej v Celje, nato pa sprejel vojaško službo kot avditor pri divizij. sodišču v Gradcu (1916–18), kjer ga je dohitela številna družina. Vojne grozote so družino Stepančič hudo prizadele: v begunstvu je zaradi pomanjkanja umrla hčerka Anka, očetova domačija v Temnici in »Villa Milena« v Gor. sta bili razdejani, brat Tine, gospodar v Temnici, je u. 1917. Po vojni je bil dr. S. najprej za kratek čas v službi pri okrož. sodišču v Mrbu, nato se je z družino preselil v Celje. Tu je do upokojitve (1929) služboval kot višji dežel. sodni svetnik. Zaradi bolezni je zadnja leta preživel v Lj., kjer je u. v 76. letu starosti. Pokopan je v Celju v druž. grobnici svoje hčerke Mare Prelog. - S. je v okviru svojega poklica uveljavljal pravice slov. in hrv. jezika v javnem življenju. Njegova zasluga je bila, da je začelo sodišče v Buzetu uradovati v hrv. V Istri je ostal v dobrem spominu tudi, ker se je zavzemal za istrskega kmeta. Imenovan je bil za častnega občana buzetske občine. V it. nacionalističnih krogih pa je bil osovražen. Pravnim vprašanjem je posvetil tudi nekaj svojih posegov v slov. in tujem strok. časopisju: O uporabi § 263 k.pr.r. (SP 1893); O popravkih po tiskovnem zakonu (prav tam); Wiederanlegung des Grundbuches (Gerichtzeitung 1904); Ist das in das Grundbtich einzutragende Fruchtgenussrecht im Eigentumsblatte ersichtlich zu machen? (prav tam); Zur Behandlung der fideikommisarischen Substitution im Grundbuche (prav tam 1906); Ali je s pregonom radi pregreška po § 104 srb.k.z. vselej ukinjena pravica do zasebne pritožbe? (SP 1924); Zakon o tisku in popravki (prav tam 1925). Razen tega je napisal nekaj člankov pravniške vsebine tudi v dnevno časopisje (Prager Tagblatt, Gorica, J, S). V samozaložbi je izdal Razmisljevanja o »kleveti« in 2. odst. § 104 s.k.z (Celje 1929). - V politko v ožjem pomenu je S. posegel le v obdobju 1909–13, ko je bil na listi SLS izvoljen v gor. dežel. zbor kot zastopnik kmečke kurije v sodnih okrajih Sežana-Komen (brez občin Sežana, Komen, Nabrežina). Drugi razpoložljivi mandat je dobil G. Gregorin (PSBL I, 496–97), predstavnik NNS. S-eva izvolitev na katol. listi je pomenila odstop od običajno povsem liberalne usmeritve kraških volilnih okrožij in je bila deloma posledica nastopa nove Agrarne stranke, ki je Napredni stranki odvzela veliko glasov. V dežel. vladi, ki ji je predsedoval L. Pajer (PSBL II, 571–72), je S. prevzel tudi eno od razpoložljivih odborništev. 1911 je na volitvah za drž. zbor kandidiral v okraju Ajdovščina-Komen-Sežana, a v ožji volitvi ni uspel premagati že utrjene liberalne premoči. Na novih dežel. volitvah 24. jul. 1913 je S. ponovno kandidiral za SLS. Katol. stranko pa so ravno takrat pretresali spori med t.i. novostrujarji in strankinim voditeljem A. Gregorčičem (PSBL I, 478–82). Novostrujarji so v kraškem okraju podprli S., a zavoljo notranjih sporov je lista propadla in izvoljena sta bila dva liberalca. - Kot politik je S. užival sloves sposobnega in poštenega strokovnjaka, kar so mu radi priznavali tudi njegovi polit. nasprotniki. A. Gabršček (PSBL I, 404–07) je celo zapisal, da bi bil lahko S. ravno tako »in še z večjo pravico kandidat napredne stranke«. Priznal mu je, da je odborniške posle opravljal vestno in strokovno, ter je menil, da je ravno zaradi tega prišel navzkriž z drugim slov. odbornikom Ivanom Berbučem (PSBL I, 64–65), Gregorčičevim pristašem.

Prim.: Podatki hčerke Henrike (Rike) Stepančič-Adamič; podatki družine Stepančič v Temnici (tu je tudi ohranjenih več njegovih slik; V. Melik, Volitve na Slovenskem, Lj. 1965, 377, 380; Gabršček II, 324, 375, 420, 422; »Gorica« 8. akt. 1909; PrimL 14. okt. 1909; Soča 14. akt. 1909; SN 25. sept. 1940; SP 1940, 11–12, 386; Jahres-bericht über das k. k. Gymnasmm in Triest, 1884, 82; SBL III, 470.

T. Simčič