Stegenšek, Avguštin (1875–1920)

Stegenšek Avguštin, pionir slov. umetnostne zgod., r. 7. jul. 1875 v Tevčah pri Sv. Lenartu nad Laškim kočarju, pozneje mlinarju in tesarju Andreju, u. za kostno jetiko 26. marca 1920 v Mrbu. Obiskoval je gimn. v Celju (1887–8) in Mrbu (1888–95; mat. 1895) ter tu študiral bogosl. 1895–9 (ord. 1898), 1899–902 pa kot član kolegija Santo campo še arheol. in umetn. zgod. v Rimu. Bil je suplent 1902–5 za cerkv. zgod. in patrologijo na bogosl. učilišču v Mrbu na stolici za cerkv. pravo, 1906 v Gradcu prom. za dr. filoz. in napredoval za prof. L. 1909 ga je Centralna komisija za varstvo spomenikov na Dunaju imenovala za čast. konservatorja na Štaj. (okraji: Brežice, Celje, Konjice, Slovenj Gradec, mesto Celje). V zvezi z obsežnim topografskim raziskavanjem je S. 1913 preživel dva meseca v Palestini. Od 1916 je na mrb bogosl. učilišču predaval tudi cerkv. pravo.

S. je začetnik slov. spomeniške topografije. Namenil ji je posebno knjižno zbirko Cerkveni spomeniki lavantinske škofije, od katerih sta izšla: I. zv. Dekanija gornjegrajska. Mrb 1905; II. zv. Konjiška dekanija. Mrb 1909. – Osnoval je tudi prvo slov. umetnostno glasilo LKU (1914; nadaljevanje sta preprečili vojna in S-ova bolezen). V njem je S. obravnaval vrsto vprašanj iz domače umetn. zgod.: Kristus na Oljski gori v Čadramu; Ob stoletnici Marije Pomagaj na Brezjah; Pomen marijaceljske podobe; Slike na oboku župne cerkve v Kamnici pri Mrbu; 25 let cerkv. umetnosti v lavant. Škofiji. – To pionirsko S-ovo, sicer samo v cerkv. umetnost usmerjeno delo izpričuje, kako je vrednotil dom. umetnostno gradivo. Obravnaval ga je kot široko razgledan strokovnjak z odličnim znanjem dom. in cerkv. zgod. ter veliko osebno zavzetostjo (topografiji je sam začel, sam speljal, z lastnimi fotografijami in risbami; sam založil in izdal).

Istemu namenu služijo S-ovi zgod. ali umetnostnozgod. članki v VBV: Srednjeveški liturgiški odlomki iz Škofič pri Vrb. jezeru (1907, 353–65); O nekaterih starinskih kipih (1908, 333–56); Poročila o stari in novi domači cerkv. umetnosti (1909, 55–63; 1910, 37–49; 1911, 53–5); Jurklošterski kartuzijanski pisatelji (1910, 210–5); K zgod. odpustkov studeniške cerkve v sred. veku (ib., 226–31); Svete gore na Štaj. (1911, 129–45, 210–23); Naši Marijini stebri (ib., 329–39); Zgod. pobožnosti sv. križevega pota (1912, št. 1–4; ponat. Mrb 1912). – Domačo zgod. snov obravnava tudi v ČZN, npr.: O got. freskah pri Sv. Mohorju na Kozjaku (1909, 129–39); O starinskih najdbah v Razborju nad Loko pri Zid. mostu (ib., 163–5); O najstarejši zgod. gornjegrajskega okraja (1910, 1–33), odlična razprava, ki do podrobnosti pretresa vire in dopolnjuje I. Orožna (SBL II, 231–3); Kje je bila Kurta (ib., 128–31); O početkih jurklošterske kartuzije (1911, 1–10); Nov vir za zgod. skakačev (1912, 134–9); Julian Valens, ptujski protiškof (1913, 1–10). Po S-ovi smrti je dr. Fr. Kovačič (SBL I, 539–40) objavil še njegovo izredno zanimivo razpravo Historični portreti na oltarni podobi župne cerkve na Črni ali Ptujski gori (1922, 57–76). – S. je tudi sodeloval v revijah MDZK, Oriens Christianus, Römische Quartalschrift-Kirchenschmuck, Stromateion archaiologikon.

Zlasti od 1911 je proučeval zgod. jeruzalemskega križevega pota in zgod. topografijo Jeruzalema, prešel na nova tolmačenja biblične eksegeze in alegorične razlage sv. pisma. Vedno močneje se je oddaljil od dom. umetnostne preteklosti in se usodno zapletal v nerešljive probleme, kar je v zvezi z vojno in boleznijo pospešilo njegovo smrt. – Prim.: F. Stele, NE IV, 479–80; F. Ilešič, LZ 1908, 637; Glonar, ib. 1910, 253–4; Šlebinger, ib., 568–9; V. Mole, ib. 1922, 60–2; F. Kovačič, ČZN 1913, 49–50; 1920–1, 59–60; 1922, 57; isti, Zgod. lavant. škofije. Mrb 1928, 424, 425, 447, slika: Tab. XXXIX; CFr 1920, 190; Mar. Avšič, Straža 1921, št. 30–2; Kron 1934, 246, 247 (slika); Fr. Ks. Lukman, ZUZ 1955, 197–224. Všr.