Starè, Josip (1842–1907)

Starè Josip, zgodovinar, publicist in pripovednik, v Lj. r. 16. okt. 1842 trgovcu Jožetu (gl. rod) ter Antoniji r. Vranc in u. 13. maja 1907. L. 1853 je stopil v lj. gimn.; po neuspešnem 3. razr. 1856 ga je oče poslal na Reko, da bi se tu navzel trg. duha, postal pa je odličen dijak in končal gimn. 1862. Sošolec mu je bil pesnik J. Bilc (SBL I, 40). Na njegovo nar. in slovan. zavest je posebno vplival prof. Janez Trdina, Ign. Katkić ga je posebej navdušil za Čehe. Na Reki so si slov. in hrv. dijaki z ravnateljevim dovoljenjem ustanovili svojo čitalnico in izdajali litografiran tednik Primorec. Prvi predsed. čitalnice je bil S. Po mat. je šel v Prago, študiral slavistiko, zemlj. in zgod. in 1866 dokončal študije kot zgodovinar. Njegovi praški prijatelji so bili Lovro Mahnič (SBL II, 12), Fr. Rebec (SBL III, 56–7), posebno pa Avg. Šenoa. V Pragi je zbolel za tifusom in zaradi bolehnosti šele 1867 odšel na prvo službo v Osijek. Ko je 1869 opravil v Pragi usposoblj. skušnjo, je 1870 prišel na viš. gimn. v Požego. L. 1872 je bil imenovan za prof. v Nov. mestu, a se je odločil, da bo ostal na Hrv. (N 1872, 121, 300) in nastopil službo v Varaždinu; 1875 je prišel na viš. realko v Zgb; 1881–2 je bil začasni ravnatelj gimn. v Bjelovaru, 1891–4 začasni vodja zgb viš. realke; ker ga vlada ni imenovala za ravnatelja, so ga pridelili prosv. odd. banske uprave; 1897–904 je začasno vodil real. gimn. in viš. trg. šolo, nato je stopil v pok. in se preselil v Lj. Na svoji življenjski poti si je pridobil znanje jezikov, močno slovan. zavest ter široko strok. obzorje. V šoli je bil odličen predavatelj, v uradu vesten, kot človek dober tovariš. Pripadal je Strossmayerjevi polit. smeri, občeval v ožjem krogu Fr. Račkega ter bil več let odbornik Hrv. Matice.

Delo za vzajemnost med Slov. in Hrv. je S. začel že na Reki. Kot predsed. dij. nar. čitalnice je oskrbel vse slov. časopise ter stopil v zvezo z Ant. Janežičem (SBL I, 376–80). V Pragi sta s Fr. Rebcem pripravila Vodnikovo proslavo; da bi spodbudno vplivala na Slov., sta v N poročala o češ. polit., gospodar. in kult. življenju. Dopise 1864 in 1865 je po Rebčevem odhodu pisal S. sam; stopil je tudi v stik s češ. gled. diletanti. Češ. kult. življenje mu je zbudilo razne načrte, predvsem ga je navdušilo za ustanovitev slov. gledališča in slov. polit. časopisa. V Einspielerjev (SBL I, 151–5) S je 1865 poleg krajših dopisov iz Prage prispeval tudi uvodnike, kakšna bodi naša šola, javno življenje, znanost in gledališče: še nekoliko potreb (št. 8, 9), Delajmo, pomagajmo si sami! (št. 26, 27), Listi iz Prage (št. 87, 88, 93). Ko se je vrnil v domovino, se je udeleževal sestankov, ki so se 1866 začeli na Svetčevo pobudo za ustanovitev Dram. društva in polit. dnevnika. V družbi s P. Grassellijem (SBL I, 244–5) in Jos. Nollijem (ib. II, 204–5) je za Dram. društvo sestavil pravila, za polit. dnevnik je pripravil prvi program ter po zgledu Riegrovega Naroda nasvetoval tudi podobno ime. Ta svoja mladostna prizadevanja je opisal v članku Nekoliko spominov na mlada leta (SN 1893, št. 75).

Njegovo delo za Dram. društvo je bilo posebno uspešno ob ustanovitvi. Z Grassellijem in Nollijem so po češ. zgledu sestavili Priročno knjigo za gled. diletante (ST 1868, št. 1); njegovi so članki: Je li res težko napraviti diletantsko gledališče?; O razdavanju nalog; O vajah; O mimiki; O deklamaciji na gledališču in pri besedah. Iz češ. in polj. je priredil 8 iger, ki so večinoma izšle v ST: Fredro, Gospod Čapek (št. 6, 1868); Neruda, Ženin od gladi (št. 7, 1868); Pfleger-Moravský, Telegram (št. 16, 1870); Tyl, Požigalčeva hči (št. 20, 1871); Korzeniowski, Stara mesto mlade (št. 42, 1878); Šamberk, Blaznica v prvem nadstropju (št. 48, 1880). Kako mu je bilo pri srcu slov. gledališče, priča pismo Fr. Levcu (SBL I, 640–5) 17. febr. 1880, ko mu navaja pregled hrv. in srb. dramatike ter označuje igre, ki bi bile primerne za slov. gled.; 13. febr. 1881 mu priporoča, naj bi v LZ uvedel oceno gled. predstav, kar bi pospeševalo razvoj slov. gledališča.

Na Hrv. je postal vnet pa trezen posredovalec kult. zvez med Hrv. in Slov. V Vienac je 1879–81 pisal poročila o slov. književnosti, 1880 objavil Popotne spomine, 1883 Nekaj iz Kranjske in Nekoliko kulturnih črtic iz Koroške. Za LZ je 1881–97 napisal 31 obsežnih Pisem iz Zagreba; v teh pismih je poročal o hrv. kult. zavodih in vodilnih osebnostih, predvsem z namenom, da bi ustvaril čim prisrčnejše razmerje med obema narodoma in dajal spodbudo za napredek. O Jurčičevi smrti 1881 je obširno pisal v Vienac, ob Šenoovi smrti v LZ (1882, 79–88); napredek v Mat. Hrv. je skušal prenesti tudi na SM, priporočal spremembe v knjiž. programu in nasvetoval izdajanje slov. pisateljev (1886, 97–8); o prijatelju Šenoi je posebej pisal v Sn (1884, 267, 275), o preureditvi SM pa naslednje leto (Sn 1885, 101–3) ugotavljajoč, da matične knjige morajo biti namenjene preobrazbi in izobrazbi sred. in mešč. slojev, zato se književni program mora usmeriti v leposlovje in poljudno znanost. V LZ je priobčeval hrv. bibliografijo in poročal tudi o posameznih knjigah.

Kot strok. pisatelj se je uveljavil predvsem v zgodovini. V izv. požeške gimn. 1872 je objavil razpravo Filozofija historije, v LMS 1876, 171 članek Drž. in nar. imena. Ko je MD sklenila, da izda občno zgodovino, se je S. odločil za to delo; od 1874–88 je izšlo v 15 snopičih 5 knjig poljudne Občne zgodovine, ki je do danes edino delo te vrste med Slov.; prvotni načrt, da bi bila zgod. tudi ilustrirana, se ni dal uresničiti. Kljub raznim pomislekom družbinega odbora in kljub ugovorom konservativnih duhovnikov je S. skušal ohraniti stvarnost in zgod. nepristranost, vendar je moral marsikako misel opustiti. Predvideni obseg ga je priklepal na same dogodke in se je le malo mogel spuščati v kult. zgod. Razne ovire so delo zavlekle, da je kasneje izhajalo vsako drugo leto. Za zbirko Die Völker Österreich-Ungarns je 1882 napisal knjigo Die Kroaten im Königreiche Kroatien und Slavonien; s tem delom ni bil zadovoljen in je v njem čutil napake, ki jih drugi niso opazili (Levcu 25. jan. 1882).

Ker mu je bila pri srcu ljud. izobrazba, je s posebno ljubeznijo pisal za MD; že na Reki je napisal črtico Skrivni dobrotnik (SV 1862), v Koledarju 1877, 198–201 je v črticah Eno uro med slepci opisal zavod za slepe v Linzu in priporočal ustanovitev enakega zavoda na Slov.; 1888, 47–56 je opisal Lj.; 1889, 40–7 je ob Strossmayerjevi zlati maši sestavil njegov življenjepis. Delal je tudi načrte za poljudno zemljepisje in narodopisje; sam je spisal samo Kitajce in Japonce (MD 1893), ker sta druga dela prevzela Bezenšek (SBL I, 36–7) in Vrhovec. Najrajši je pisal o slovan. narodih; na družbino željo, naj bi pripravil knjigo o Čehih in Hrvatih, se je 1901 odločil, da spiše »Hrvate«. Dela se je oprijel po upok. 1904 in ga končal 1906. Rkp. je obležal pri MD. – Tačas je začel pisati spominske članke: Josip Torbar (Sn 1905/6, 195–200), Trdina na Reki (SN 1906, št. 15–19), Dežman v Zagrebu (ib., št. 246). V svojih spominskih črticah je hotel objaviti tudi nekatere kult. polit. tajnosti, ki jih je Strossmayer zaupal Račkemu. Posebne vrednosti je bil njegov članek Slov. vseučilišče (SN 1905, št. 58), kjer svari, da bi se Slov. zadovoljili s pravno fak., ter priporoča, naj Slovenci zahtevajo popolno univ.

Na osebnih spominih, zgod. in zemljep. motivih sloni tudi njegovo pripovedništvo. Od 1884 do 1892 je bil poleg J. Kersnika glavni pripovednik LZ; verjetno ga je k leposlovju nagnila novelistika Šenoe, zlasti kolikor se je opirala na resnične dogodke, npr. njegov Prijan Lovro. Za poskus je 1884 pod naslovom Vinko opisal življenje v Pragi, posebno doživljaje svojega prijatelja Fr. Rebca. Delo ni ne potopis ne povest ali novela, pač pa lit. igrača, kakor pravi Levcu 1. apr. 1884. Prav tako sta iz praškega življenja in po resničnih dogodkih napravljeni novela Prvi sneg (1886) in črtica Na oknu (1887), kjer vpleta češ. politike, predvsem Palackega in Riegra ter demonstracije proti Schmerlingu. Na življenje v dom. hiši spominja žival. zgodba Kos v kletki (1887); Koline, smešna zgodba bratranca Antona v Mengšu, je bila napisana za MD, a je izšla v LZ (1891); Zadruga (1890) prikazuje dogodivščine med tovariši in prijatelji v Požegi. Na romantični osnovi je zgrajena povest Vanda (1888; srb. prevod: Javor 1891, gl. LZ 1891, 767); v nji prikazuje Ljubljano 1848–62; Kamnik in okolico, posebno graščino Zaprice v tej povesti je opisal iz svojih vtisov, ko je več let hodil na letovanje v Kamnik; za opis Benetk je posebej potoval tja. Najboljši pripovedni deli sta Lisjakova hči (1892), zajeta iz lj. trg. življenja (ponat. v TZ 1920), in Stari naslonjač (1892); tu obuja spomine na mladost ter na izviren način prikazuje nekdanje lj. družin. življenje. Kolikor pri S-tu pogrešamo tvorne domišljije, toliko od povesti do povesti čutimo, kako s toplim čustvom spaja dogodke in jih ureja v kolikor toliko učinkovito celoto. Da bi si razgibal oblikovne zmožnosti, se je zatekal h Goetheju in Schillerju, prebiral Daudeta, Turgenjeva, Kraszewskega, Ohneta in nazadnje V. Hugoja; študiral je tudi Scherrerjevo lit. zgod. in Gottschallovo poetiko (Levcu 3. apr. 1886). Čeprav ni bil rojen leposlovec, je napredoval od dela do dela. – Vzroke svojega odhoda iz ožje domovine in bivanje na Hrv. je pojasnil v pismu Levcu 1. dec. 1884. Tu ugotavlja hude posledice polit. nesloge ter spoznava, da je na Slov. mogoča samo dvojna pot, ali klerikalna ali radikalna, na Hrv. pa je našel take razmere, ki se najbolj prilegajo njegovi individualnosti, a se mu ni treba v ničemer izneveriti svojemu narodu (RDHV 1930, 155–6).

V našem romantično realist. leposlovju zavzema S. sicer skromno, vendar značilno mesto. Levcu je bil močna opora pri LZ in ga je včasih rešil iz najhujših težav; zlasti od 1885 ga je podpiral z dejanji in nasveti ter mu dajal poguma. – Prim.: Katalogi lj. viš. gimn. 1854–6; Levčeva korespondenca v NUK, ovoj 23–4; Glaser IV, 117–9; Grafenauer 1920, 246; NE IV, 455–6; Prijatelj, Kersnik II, 142, 291, 449, 456; isti, KPZS IV, 98, 238–47, 249–50; Simonič 490–1; Trstenjak 57, 60, 100, 121, 165; KMD 1877, 198–201; LZ 1881, 641; G 1907, št. 21; M(ilan) P(ajk), IMK 1907, 117; LZg 1907, št. 111; LZ 1907, 382; S 1907, št. 127; Sn 1907, 222; G(ovekar), SN 1907, št. 109, 127; Zgod. slov. univ. v Lj. Lj. 1929, 117–8; Levstikov zbornik 1933, 280, 281, 287; SN 1942, št. 237 (s sliko); J. Polec, KMD 1953, 134–42 (s sliko); Slodnjak, Zssl III, 1961, 184, 205–7,220, 229–30, 258–9, 275–7 (s sliko na str. 276). – Slika: ASK 40. Kr.