Starè, Egon (1882–1959)

Starè Egon, organizator, gospodarstvenik in publicist, r. 4. marca 1882 v Lj. sodn. adjunktu Ferdinandu (gl. zg. št. 6) in Mariji r. Kališnik, u. 30. jun. 1959 v Trstu. Po osn. šoli v Kranju (1888–92) je obiskoval Viš. gimn. v Lj. (1892–900; mat. 1900), nato pod vplivom strica zgodovinarja Josipa S-ta (gl. čl.) študiral pravo na češ. univ. v Pragi (1900–6; prom. 1906). Tu je odslužil enoletni vojaški rok in končal 1908 enolet. abitur. tečaj na Trg. akad. Od srede 1908 je delal v Trstu pri odvet. O. Rybařu (SBL III, 178–9), od 12. jun. 1914–28 bil samostojen odvetnik. Ko so mu 1928 drugič zavrnili prošnjo za italij. državljanstvo, se je preselil s pisarno v Lj. Poleti 1942 je bil do italij. kapitulacije zaprt, nato se preselil v Trst, vendar ne kot odvetnik; 1945 se je vrnil v Lj., sredi 1948 odšel v Trst.

S. je že v Pragi delal v akad. društvih, govoril (1901, 1903) na visokošol. manifestacijah za ustanovitev slov. univ. v Lj. V Trstu je bil predsed. (1911–4) Slavenske čitalnice in izdajal Društv. vestnik (1911–4, po nekaj št.), v E 1910–4 pa objavljal svoja predavanja iz češ. kult. zgod. Najbolj se je razmahnil v Lj. Bil je v Jsl-čsl ligi odbornik (od 8. maja 1930), drugi podpredsednik (od 27. maja 1931), dejanski voditelj (zač. 1932) vsega dela (predsed. Pustoslemšek, SBL II, 601 sl., zaposlen drugje), poslevodeči podpredsed. (od 22. apr. 1932), predsed. (23. apr. 1934–41). Poživil je delo v Lj., pobudil podružnice v Bgdu, Zgbu in v več slov. in jsl krajih. L. 1932 je vodil Izvršni odbor Jsl-čsl lig v Sji (zveza slov. lig), kot njen zastopnik je bil 1933 tudi v jsl zvezi lig v Bgdu. Dosegel je povezavo med ligami v ČSR, zlasti v Pragi, in jsl ligami. — Pod S-tovim vodstvom je bila lj. Liga od vseh najmočnejša, najdelavnejša: prirejala je turist., polit., gospodar. in kult. predavanja domačinov in gostov; organizirala proslave (drž. praznikov, spominskih dni), sprejeme, koncerte, razstave; pomnožila češ. jezikov. tečaje za odrasle in srednješolce; podpirala medsebojni tujski promet; zamenjavala. publikacije in filme; prevajala knjige; pobudila kult. konvencije med Jslo in ČSR; pomnožila gospodar. sodelovanje. — Akademska podružnica lj. Lige je izdajala list SS (1935–6); pobudila v Lj. veliko razstavo češ. in slovaške knjige (kot Masarykova knjižnica postala jedro poznejši mest. Slovanski knjižnici). Na S-tovo pobudo je izdala Letna poročila 1934/5 do 1937/8 (Zgod. petnajstletnega obstoja Jsl-čsl lige v Lj., ib. 1936/7). S. sam je govoril v 9 češ. in slovaš. mestih o stikih med ČSR in Jslo; slike slov. krajev so povečale tujski promet iz ČSR. Dne 25. febr. 1938 je predaval o ogroženi ČSR v Lj. in 40 slov. krajih.

Kot gospodarstvenik je bil S. pred 1. svet. vojno in po njej soudeležen pri nekaterih industr. in bančnih podjetjih: upravni svetnik, član uprav. sveta Prve hrv. štedionice v Zgbu in Lj.; podpredsed. nadzor. odb. Oceanie; 1917 soustanovitelj slov. deln. brodar. podjetja Oceania (slov. in dalmat. kapital), ki se je 1923 preselila Jslo na Sušak).

Pisal je o potrebi slov. univ. v Lj. (SN, S 1900–14; Vseučil. zbornik; več osred. in pokraj. češ. listov) in propagandne ter informativne članke (J, Jsl, TL, Lloyd-Zgb, Naše more, SN; Čsl-jsl revija, Národní politika — Praga, Národní listy — Praga). Kot brošuri sta izšli: Poizkus synthese svetovne gospodar. krize. 1934 (ponat. iz TL 1932, št. 24–8); Naši gospodarski odnošaji s češkoslovaško. 1936. — Sodeloval je v Pravnem vestniku (Trst, 1922–7) in SP. – Prim.: V. Burian, Slovinci na universitě Karlově, Slovan. přehled 1949, 143, 144, 147; Vseučiliški zbornik. 1902, 245, 253; Spominski almanah; Zgodovina slov. univ. Lj. 1929, 100, 112, 125; RazstSN, št. 346; v članku citirana Letna poročila lige v Lj.; Kron 1935, 324. Smj.

STARÈ Egon, pravnik, gospodarstvenik in javni delavec iz gorenjskega rodu, ki je dal veliko slov. pomembnih mož, r. 4. mar. 1882 v Lj., u. 30. jun. 1959 v Trstu, pokopan v družinski grobnici na Žalah v Lj. Oče Ferdinand, sodnik, mati Marija Kališnik, gospodinja. Osn. š. je obiskoval v Kranju (1888–92), gimn. v Lj. (1892–1900), pravo študiral in promoviral na češki U v Pragi (1900–1906). Tam je odslužil enoletni vojaški rok in 1908 opravil še enoletni abiturientski tečaj na Trg. akademiji. Od srede 1908 je delal kot koncipient pri odv. O. Ribářu v Trstu, od 12. jun. 1914–28 pa je bil samostojen odvetnik. Ko so mu 1928 dokončno zavrnili prošnjo za it. državljanstvo, se je preselil v Lj., kjer jo nadaljeval poklic do poletja 1942, ko so ga it. zasedbene obblasti aretirale. Po it. kapitulaciji 1943, ki jo je dočakal v zaporu v Kopru, se je vrnil v Trst, kjer se je kot zasebnik v glavnem posvetil raziskovanju »Gospodarskega razvoja Trsta s posebnim ozirom na Slovence in Slovane«. Po 1945 je bil nekaj časa v Lj. zaprt, potem se je 1948 vrnil v Trst, kjer je do smrti nadaljeval s pisanjem svoje omenjene študije, katere rokopis hrani danes njegov sin. - S. je bil že v Pragi zelo aktiven v akad. društvih. 1901 in 1903 je govoril na visokošol. manifestacijah za ustanovitev slov. univerze v Lj. V Trstu je delal v organizacijah, ki so imele sedež v Narodnem domu, 1911–14 je bil preds. Slavjanske čitalnice in je izdajal Društveni vestnik, v E je 1910–14 objavljal svoja predavanja iz češke kult. zgodovine. Sodeloval je v Sokolu, bil med pobudniki za utrjevanje slov. zemljiške posesti na obali med Trstom in Devinom, sodeloval pri ustanovitvi manjše paraplovne družbe, ki je s parnikom Grljan vzdrževala zveze s pristani na slov. obali in to še nekaj časa po prvi svet. vojni. Vpoklican k vojakom je med vojno služil v raznih krajih, zlom Avstro-Ogrske pa je dočakal kot intendantski stotnik v Trstu, kjer je po nalogu Narodnega odbora 31. okt. 1918 zaprisegel skupino slov. vojakov za Jslo. Za pomoč Narodnemu odboru je pridobil tudi češko vojaško enoto, ki je disciplinirano ostala odboru na razpolago vse do it. zasedbe. Kot dolgoletni predvojni in povojni odvetnik trž. podružnice češke Živnostenske banke in po vojni tudi zastopnik Banke čeških legij je vneto pomagal pri reševanju problemov, ki so naslajali v zvezi z repatriacijo pripadnikov čeških legij, ko so se iz Rusije preko Vladivostoka in Trsta skozi dve leti vračali v domovino. 1917 je z E. Poličem ustanovil slov.-dalm. delniško brodarsko družbo Oceania, ki se je 1923 preselila v Jslo na Sušak in je z umikom svojih ladij v Anglijo preživela tudi drugo svet. vojno. V medvojnih letih je bil S. podpreds. njenega nadzor. odb. 1921–28 je sodeloval z dr. Josipom Agnelettom pri organiziranju in delovanju slov. Zadružne zveze v Trstu. Po preselitvi v Lj. je bil udeležen v raznih podjetjih, tako je bil član uprav. sveta Prve hrvatske štedionice, tedaj največje zasebne banke v državi. - Posebno pomembno poglavje v S-ovem življenju pa zavzema njegovo dolgoletno in plodovito delo za jsl.-češkoslovaško sodelovanje in boljše medsebojno poznavanje. Od 8. maja 1930 je bil odb., od 1932 pa kot poslevodeči podpreds. dejanski voditelj in nato 1934–41 preds. Jugoslovansko-češkoslovaške lige v Lj. Poživil je delo lig, ustanavljal podružnice v več slov. in drugih jsl. krajih. Pod njegovim vodstvom je bila lj. liga vsestransko najdelavnejša in najmočnejša. To njegovo bogato in razvejano delo je pregledno podano v SBL III, 448. - Kot publicist je S. v letih 1910–14 pisal o potrebi slov. univerze v Lj. v SN, S, Vseučiliškem zborniku, v več osrednjih in pokraj. čeških listih. S propagandnimi in informativnimi članki je sodeloval v J, Jsl, TL, zgb. Jugosl. Lloydu, SN, reviji Naše more, Češko-slovaško-jugoslovanski reviji, v praških Národni politiki in Národnem listy. Strok. prispevke je objavil v trž. Pravnem vestniku (1922–27) in v SP. Kot brošuri sta izšla ponatisa njegovih člankov v TL Poskus sinteze svetovne gospodarske krize (Lj. 1932) in Naši gospodarski odnošaji s češkoslovaško. Analiza strukture češkoslovaško-jugoslovanskih stikov in možnosti nadaljnje poglobitve (Lj. 1936). - S. je bil poročen z Marijo Heyrovsky, hčerko prof. rimskega prava na praški U. - Po it. kapitulaciji 1943 se je v Trstu z drugimi pri nem. oblasteh boril za ustanovitev in priznanje slov. šol na Tržaškem in Goriškem (Geržinič, Pouk...).

Dva njegova sinova-dvojčka, Egon in Leo, sta tudi društveno in publicistično delala. Rodila sta se 3. apr. 1915 v Trstu, obiskovala osn. š. v rojstnem kraju, klas. gimn. pa sta zaključila v Lj., kjer sta 1933 maturirala. Študirala sta pravo, in sicer do vključno prvega drž. izpita in rigoroza v Pragi, nato pa v Lj., kjer sta 1938 diplomirala in promovirala. Že kot srednješolca sta organizirala izdajanje zavodskega dij. glasila Žar (1930–33). V Pragi in več krajih na Češkem pa sta 1935 organizirala razstave o jsl. manjšinah, ki so ostale izven narodnih državnih meja. 1935 sta napisala brošuro Jihoslované jimž se národnostnich práv nedostalo (Jugoslovani, ki niso dočakali narodnostnih pravic - tisk. Češ.-jsl. lige v Pragi), ki je izšla v času omenjenih razstav. Leo S. pa je napisal še krajši pregled Jihoslované za hranicemi (Jugoslovani za mejami). 1936 sta spet skupno napisala in pripravila za tisk knjigo Jihoslované v Italii - Kniha o kulturním vyvojí a osudu uvedomelé slovanské vetve (Jugoslovani v Italiji - Knjiga o kulturnem razvoju in usodi zavedne slovanske veje, str. 168 z zemlj. mapo, tisk. V. Lehma Nàchod, Praga), ki je nato izšla 1938 s finančno podporo Matice CMD v Lj. in Češ.-jsl. lige v Pragi. - Leo S. je v akademskih letih z Jankom Ježem in Jožetom Prohazko ustanovil in urejal revijo Slovanski svet (1935–36), ki je obravnavala tudi problematiko slov. manjšin v It. in Avstr. Tedaj je bil tudi več let preds. akademske podružnice CMD in je sodeloval v glavnem odb. te narodno obrambne organizacije. Po opravljenem odvetniškem izpitu je kratko posloval kot odvetnik v Lj., a je po vojni, od 1947 do upokojitve 1984 deloval kot pravnik in ekonomist pri urejanju mednar. poslov in zunanji trgovini podjetij kovinske predelovalne industrije. Živi v Lj. - Egon S. ml. je bil do vojne in nekaj časa med njo odv. v Lj., ko pa so 1943 v Trstu ustanovili Slov. narodni varnostni zbor (SNVZ) (prim. domobranci), se mu je pridružil tudi Egon S. ml. in kot nadporočnik vodil sodno-pravni oddelek. Zato je bil jan. 1946 obsojen na 12 let, nato je najprej delal v Postojni, od 1960 do smrti 2. dec. 1981 pa je bil samostojen odvetnik v Kopru. Tu je bil tudi preds. Zbora prim. odvetnikov s sedežem v Kopru, ki deluje v okviru Odvet. zbornice Sje. Pokopan je v Lj.

Prim.: Informacije Leona Stareta: SBL III, 448 in tam navedena liter.; Obsodba štaba slov. narod. varnostnih straž, SPor 9. jan. 1946; B. Mlakar, Domobranstvo na Primorskem, Lj. 1982, 80; Al. Geržinič, Pouk v materinščini – da ali ne?, Buenos Aires 1972, 13, 24.

B. S.